Barbra Drnač: "Lososa sem se najedla za pol leta"

Nordkapp je ena izmed najbolj severnih točk Evrope (vendar ne najbolj severna), ki s svojo slikovitostjo na leto privabi številne turiste, ti lahko uživajo v fantastičnih razgledih, od sredine maja do konca julija tudi v polnočnem soncu.

Kako ste se odločili za potovanje na Nordkapp? Izlet pravzaprav potovanje na Nordkapp je bil "posledica" udeležbe na Eurosongu konec maja 2010. Vedno rada združim delo in užitek. Ker na Norveškem še nikoli nisem bila, je odločitev padla zelo hitro. Vsake toliko me moje plesno novinarstvo odpelje na zanimive kraje, in ker je Eurosong le eden izmed njih, branost člankov in reportaž s tovrstnih dogodkov pa velika, nisem preveč razmišljala.

Ste oboževalka Eurosonga? Eurosong kot televizijska prireditev je zame enkratno doživetje, saj je to dogodek, ki ga občudujem že od mladih nog. Pa tudi kot televizijka sem vedno znova navdušena, ko občudujem eurosongovsko "štimungo", tehniko, kamere, vaje, luči, ton, skratka nad vsem, poleg tega si kot televizijski ustvarjalec želiš, da bi bil vsaj enkrat delček ultraprofesionalne ekipe. Bila sem v Istanbulu, ampak Oslo me je še posebej navdušilo. Res sem se posipavala s pepelom, ko so me eurosongovski fani spraševali, kaj smo Slovenci mislili s pesmijo Narodnozabavni rock (Žlindra & Kalamari), a uvrstitev na predzadnje mesto mi nikakor ni vzela veselja ob pripravi reportaže za Parado plesa. Eurosong je seveda vse bolj tudi plesna prireditev in koreografi kar tekmujejo med sabo, kdo bo bolj inovativen in samosvoj.

V čigavi družbi ste potovali? Z Bojanom (Požarjem) običajno potujeva sama. No, ko sta bili njegova Maša in moja Tereza še majhni, smo potovali skupaj. Hčerki sta odrasli, midva pa sva si najboljša družba. Pri nama je tako, da sem jaz tista, ki precej potuje na plesne festivale, Bojan pa je običajno moj spremljevalec. V šali vedno pravim, da je najbolj pogost obiskovalec plesnih festivalov, čeprav ne vidi niti ene plesne predstave (smeh). Midva "službeno" potovanje vedno podaljšava v popotovanje. Tudi z Norveško je bilo tako. Že v Ljubljani sva naredila načrt, da iz Osla odpotujeva na Nordkapp.

Koliko časa sta popotovala? Na Norveškem sva ostala 18 dni in danes bi si vzela kakšen dan več še za ogled zahodnega dela Norveške. Potovala sva z letalom do Osla, kjer sva bila teden dni v eurosongovskem karnevalu. Nato sva letela do Tromsa, ki je zanimiv zaradi dolgega mostu, podzemnih cest in parkirišč, ki so zaradi mraza pod zemljo, tam sva prespala. V začetku junija naju je pričakal rahel sneg, kar je bila sprememba v primerjavi z Oslom. Sicer sva imela nekaj dodatne garderobe, a mene je kot večno zmrzljivko ves čas potovanja zeblo. Mimogrede: domačini se z vremenom ne ukvarjajo preveč, saj se vržejo v morje, ko ima to le 16 stopinj, no, pa saj se tudi midva nisva.

V Tromsu sva potem najela avto in se odpeljala do naslednje postojanke, ki je bila oddaljena 400 kilometrov, in prispela v Alto. Domačini pravijo, da je to najgrše mesto na svetu, nihče pa ne spomni, kdo ga je razglasil za takšnega. V Alti se ne dogaja prav nič, imajo eno glavno cesto, nekaj hotelov, pošto, nekaj trgovin, dolgčas za umreti. Vsa mladina, s katero sva se pogovarjala, si želi odseliti se v eno od večjih norveških mest. Iz Alte sva se odpeljala 200 kilometrov naprej do Honnigsvaga in nadaljevala kar "do konca", približno 25 kilometrov do Nordkappa.

b>V kakšnem spominu vam je ostal Nordkapp? Ni bil lep dan, precej vetrovno je bilo, a tam gori te obkroži nekakšna milina. Spomnim se, da me je ravno na tej poti klical vedeževalec Danny. Ko sem mu povedala, kje sem, mi je dal takoj domačo nalogo, da se moram ob poti ustaviti in pogledati kamenčke, ki so zgrajeni v nekakšno piramido, tam malo postati in si nekaj zaželeti. Na vrhu Nordkappa pobrati kamenček in ga zalučati v morje, drugega pa prinesti njemu. Seveda sem vse to storila, ali se je želja izpolnila ali ne, pa se ne spomnim.

Sta z Bojanom tako kot v pokrajini uživala tudi v hrani? Že v Ljubljani so nama prijatelji povedali: bolj ko greš na sever, manjša je izbire hrane. In res! Če sva v Oslu jedla, kar sva si pač zaželela, se je že od Tromsa jedilnik skrčil na nekaj jedi. Meni ljuba losos in pire sta bila na jedilniku vsak dan, mislim, da sem se ga najedla za pol leta. Bojan je pri tem trpel, saj lososa ne mara, jedel je neko drugo ribo, ki se je ne spomnim več, v najgrši Alti pa sva imela priložnost pojesti kitov zrezek. Bil je podoben običajnemu govejemu zrezku. Se pač prilagodiš okoliščinam in midva vedno rada preizkušava hrano dežele, v kateri bivava, s tem nimava težav. Tudi nekaj piva mack sva si privoščila, to prihaja iz Tromsove pivovarne, menda najsevernejše pivovarne v vsej Evropi. Sicer pa se je za alkoholno pijačo treba potruditi, ker je ne prodajajo v vseh restavracijah, ampak le v posebnih, saj imajo strog zakon proti alkoholu.

Norveška običajnih obiskovalcev ne presune samo z naravnimi lepotami, ampak tudi s cenami. Ste doživeli kakšen šok? Že pred odhodom sva se zavedala, da odhajava v (takrat) najdražje mesto na svetu, ampak vseeno doživiš šok, ko plačaš za pollitrsko plastenko vode pet evrov, za pivo pa 10. Že po prvi večerji v Oslu sva se odločila, da preprosto nehava računati in uživava – kamor gre bik, naj gre še štrik (smeh). Družinski proračun je ob prihodu seveda trpel, ampak se je splačalo.

So ljudje severnjaško zadržani? Ljudje, s katerimi sva komunicirala, so bili severnjaško korektni, kar pomeni, da ni bilo kakšnih velikih čustvenih izlivov, ampak tudi nisva doživela nobenih bedarij. Hotele je takrat organizirala agencija, ker nisva imela časa, da bi jih iskala po spletu, zdaj bi seveda naredila malo drugače.

Kaj ste prinesli domov za spomin? Žal mi je, da si nisem prinesla še kakšnega dodatnega "norveškega" puloverja, sem si pa v eni od najboljših trgovinic, kjer prodajajo spominke, kupila smučarsko kapo, ki jo imam še zdaj za mrzle zimske dni. Tudi Maša in Tereza sta dobili vsaka po eno. Drugih "nabiralcev prahu", kot v šali poimenujem spominke s poti, z izjemo kamna z Nordkappa nisem nakupovala.

Kaj je na vas naredilo največji vtis? Največji vtis je naredila name vesoljska pokrajina, saj je res videti, kot da bi bila Norveška na drugem planetu. Mir in tišina, ki sta tam zgoraj, sta nepopisna. In bližina severnih jelenov, ki se pasejo ob cestah in jih lahko skoraj pobožaš. Lepe, mirne živali, ki jim ljudje rušimo spokoj. Pa vesoljskih cen tudi ne bom pozabila.

Bi kdaj ponovili takšno pot? Z veseljem bi šla še enkrat tja gor, ampak bi pred ponovitvijo imam namen obiskati otok Svalbard, najsevernejši otok Evrope, kjer je pol leta dan, pol leta pa polarna noč. Ker sem človek svetlobe, bi me res zanimalo, kako je preživeti dan pod umetno lučjo. Bila sem presenečena, ko sem slišala, koliko Slovencev je že obiskalo Nordkapp. Ni ravno turistična neznanka in priporočila bi ga vsakomur, ki si želi videti nekaj posebnega, ne preveč obleganega. Nikakršne gneče ni bilo nikjer na poti, včasih tudi po uro ali dve ni pripeljal naproti noben avto.