SiolNET. Trendi Odnosi
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ženski spolni organ je uho, moški pa oko"

2

termometer

Hrvaška psihologinja Ljubica Uvodić-Vranić poudarja, da se ljudje lahko spremenimo ter da je za duševno zdravje treba postaviti meje v medosebnih odnosih kot tudi v službi.

Ljubica Uvodić-Vranić je avtorica priročnika Pustolovščina osebne preobrazbe, ki je bil ob svojem hrvaškem izidu velika uspešnica. Zakaj se je treba veliko smejati, se zabavati, širiti pozitivna čustva, zakaj je pomembno za lastno zdravje, da smo strpni, zakaj obupujemo, zakaj zlorabljamo obljube, kako reči ne in kako se soočiti z nasilneži – vse to so vprašanja, na katera avtorica poskuša odgovoriti v obliki praktičnih nasvetov, ki temeljijo na njeni dolgoletni svetovalni izkušnji. Energična avtorica pa je zaslovela tudi s svojimi prejšnjimi knjigami in s številnimi intervjuji, nastopi na televiziji, lastnimi prispevki v tiskani periodiki in z redno svetovalno oddajo, ki jo ima ob četrtkih popoldne na drugem programu hrvaškega nacionalnega radia.

Kako je nastal priročnik Pustolovščina osebne preobrazbe? Na promocijo moje druge knjige je prišlo zelo veliko ljudi. Bila sem neizmerno vesela in zdelo se mi je pomembno, da tem ljudem povem nekaj močnega za življenje: "Ne bodite saboterji lastnega življenja, spustite se v pustolovščino osebne spremembe." Takoj po tem, ko sem izrekla ta stavek, sem spoznala, da gre za odličen naslov za vse tisto, kar počnem in k čemur pozivam svoje kliente.

V njej sem želela odgovoriti na vprašanje, ki se glasi nekako takole: "Ali sem duševno zdrav?" Ne more se namreč človek spremeniti, če ne dobi pomembne orientacije, kaj pomeni duševno zdravje.

Iz svojih dolgoletnih izkušenj znam stvari ljudem povedati na razumljiv način. Spomnila sem se simbola deteljice, ki jo povezujemo s srečo, in s pomočjo njenih štirih listov sem razložila, kaj pomeni duševno zdravje. Duševno zdravje sestavljajo štiri osnovne sestavine: negovanje samozavesti, čustveno polnjenje, meje v medosebnih odnosih in njihovo ohranjanje ter dejavno življenje. Veliko ljudi si želi in čaka, da bodo sprejeti, a pri tem pozabljajo, da če se želijo čustveno polniti, morajo biti aktivni oziroma sami narediti korak k spremembam.

Poznate pregovor volk dlako menja, kože pa nikoli? Ali je mogoče, da se človek spremeni? To je mogoče, in to na številne načine. Najpogosteje se to zgodi, ko pride do krize, ko vse pade na tla in se z glavo zaleti v zid. Recimo, zbudi se po težki operaciji in si reče: "Živ sem, zdaj pa bomo spremenili način življenja, da se to ne ponovi več. Konec je moje zasvojenosti recimo z drogo ali kockanjem, hrano ali nakupovanjem. Ali je lahko današnji dan prvi dan v novem in drugačnem življenju?" Recimo, pridejo k meni moški in rečejo: "Z mano je konec. Prišel sem k vam, ker se je moja žena včeraj odselila k mami." Pa mu odgovorim: "Dragi gospod, žena se ni odselila včeraj, ampak že zdavnaj prej." Vi kot ženska seveda to razumete.

Številni moški in ženske se po dolgotrajnem odnosu spremenijo, postanejo debelejši ali bolj suhi ter podobno želijo tudi od partnerja. Ali ni to egoistično mišljenje? Ko sem se zaljubila v svojega moža, sva bila oba mlada in postavna. Verjetno si lahko predstavljate, da je danes videti popolnoma drugačen (smeh). Ima več kilogramov, je starejši, ima več gub, manj las ter manj potrpežljivosti. Poglejte mene, tudi nisem cvet lepote. Ljudje pogosto postanejo svoje karikature. A vse to je le telesno. Moški padajo na to, kar vidijo, a ženske padajo na besede. Ženski spolni organ je uho, moški pa je oko. Moški tako iščejo ljubezen pri mlajših ženskah, ženske pa pri moških, ki znajo z besedami. A oboji gredo k iluzijam, da se bo prava ljubezen vrnila.

Nekje ste v intervjuju povedali, da je zakonski partner resen posel. V knjigi pa to misel nadaljujete: Številne izmed nas bi v službi takoj odpustili, če bi vanjo vlagali toliko, kolikor vlagamo v svoj zakon. Všeč mi je, da ste to našli. Pozitivna naklonjenost, ki jo čutimo do nekoga, je dobra osnova, ampak kot rečejo v reklamah: To še ni vse. Ta odnos moramo obogatiti, dodati elemente prijateljstva. Ko se v nekoga zaljubimo, spoznamo najprej samo dobre karakteristike, slabe spoznamo le v trenutkih krize. Ko bom ostala v bolnišnici, takrat bom videla, kdo me ima rad. Zakonci pričakujejo, da bodo vedno čutili enako močno, kot so recimo na poročnem slavju, a ob tem pozabljajo, da so se zelo potrudili, da je bilo slavje popolno. Zdaj pa se ne trudijo več. Ko je nevesta odstranila poročno obleko in si nadela navijalke v lase, zdaj pa je to druga zgodba. Vsak dan moramo reči da, vsak dan moramo partnerski odnos zalivati.

Ali so današnji zakoni krhkejši kot pa pred leti? Veliko bolj. V eni izmed kolumn, ki jih pišem za Večernji, govorim o tem, kako so današnji otroci in tudi vaša generacija prenasičeni ter kako so dobili vsega preveč, kako se jim nikoli niso postavile meje ter mame, ki so v slabih odnosih z očetom otroka, se čustveno polnijo z otrokom. Za tega otroka bi naredile vse, včasih tudi šolsko nalogo. Takšen sin ali hči pozneje vse to pričakuje tudi od svojega partnerja. Današnji mož ali žena je zelo razvajena oseba, ki se težko spoprijema s težavami v partnerskih odnosih.

A kako otroku postaviti prave meje? Ekstremi so zlo. Otrok se ne sme preveč zagovarjati, ne sme pa se jih zanemarjati. Oboje sta ekstrema, vmes pa je treba ljubiti otroke tako, da se jim postavi meje. V svoji zadnji kolumni govorim prav o tem. Če otroke naučimo učiti, delati in ljubiti ter jim ob tem postaviti prave meje, smo izpolnili pomembno starševsko nalogo. To je meni psihologično.

V knjigi pišete, kako opazujete starše, ki vozijo otroke v vozičkih in ne komunicirajo z njimi. "Sprva sem mislila, da gre za otroke, ki ne hodijo, nato pa spoznala, da gre v bistvu za starše, ki ne razmišljajo." V Zagrebu pogosto vidim mamice v kavarnah z otroki v vozičkih, ki gledajo stran od svojih mam, gledajo drugam in so zazrti v svet od nje. Najprej sem mislila, da so to invalidni otroci, nato pa spoznala, da so to otroci, ki že znajo hoditi, a je za mame lažje, da jih vozijo. Kaj otroci delajo v kavarnah? Zakaj niso otroci v Tivoliju? Mama ni samo prijateljica, ki klepeta v kavarnah, ampak je tudi mamica. V Zagrebu se za konec tedna gre v nakupovalna središča, kjer je vsega na pretek. Mama gleda v izložbe in v svojega otroka.

Govorite o utrujenih mamah, ki damo najboljše ure dneva svoji službi, da si kupimo stvari, ki jih pravzaprav ne potrebujemo. Ja, res je. Ampak to smo hoteli in želeli. Zdaj nihče ne dela osem ur. Ko sem jaz delala, se je govorilo, osem ur službe, osem ur prostega časa in osem ur spanja. Zdaj se dela deset ur, otroci pa starše vidijo zelo malo. Starši nimamo časa biti z njimi, otroci rastejo poleg njih, a ne z njimi. Ko pride starš domov, je utrujen in reče, pusti me pri miru. Pa to je katastrofa! Rečem vam le, zdaj je prepozno, otroka imaš in zdaj preživi čas z njim, govori z njim, nauči ga, kaj je prav in kaj je narobe.

Kako se nauči reči dovolj je, tudi službi? Četrti list deteljice se imenuje postavljanje meje v medosebnih odnosih. Do sem smeš, dlje ne dovolim. Če ne boste postavili mej, boste trpeli.

Ampak v sodobnem kriznem času, kjer nam ves čas grozijo z odpuščanjem in nižjim plačilom, je takšne meje težje postaviti? Seveda. Lahko sprejmemo vse, kar nam bodo v službi naprtili, ampak lahko izgubimo svoje zdravje. Obstajajo prioritete. Lahko svojemu šefu dovolite, da vas ponižuje, a ko ne boste psihično in fizično zmogli naprej, boste izgubili službo. A tudi vaš šef bo izgubil delavca. Gledati morate dolgoročno. Vedno morate najti pravo mero.

Pišete o šopingholizmu. Ljudje zapravljajo, četudi imajo manj denarja. Kot da želimo najti srečo v tem nakupovanju. Ali vidite, da je moja srajca vredna le 10 evrov? Lahko bi bila vredna tudi 100, ne? Ljudje, ko dobijo nekaj novega, se za kratek čas, prosim, besedo kratek odebelite, počutijo dobro. A to ni njihov dosežek. Bolje bi bilo, ko bi v oblačila ali karkoli drugega dali malce več sebe, svoje kreative. Ljudje želijo zadržati napetost veselja ob nakupu nečesa, zato vedno iščejo to kratkotrajno srečo. A človeka zadovolji nekaj vmes, med želenim in doseženim. Če je želeno vse večje, potem je doseženo vedno manjše. Če ne znam biti srečna z majhnim, tudi z večjim ne bom.

Nekaj stresa je v redu, a pogosto postane stres slaba navada. Kako najti mejo med zdravim in uničujočim stresom? Gospa novinarka, vaša vprašanja so zelo dragocena, a zelo težka. Težko vam dam preproste odgovore. Treba je najti pravo mero. Življenje brez stresa je pasivno in brez vrednosti. Prava umetnost življenja je najti pravo mero med stresom in sproščenostjo. Treba je preživeti kakovosten čas z ljudmi, ki jih imamo radi.

Ženske smo poleg vseh drugih pritiskov še pod pritiskom lepotnih idealov. Še en stres več. Prosim vas. Ne pustite se terorizirati lepotni industriji in Photoshop izdelkom. Veste, kaj je rekla znana manekenka, ne morem se spomniti njenega imena, recimo ji Claudia. "Kako bi se rada zbudila kot Claudia, ki je naslovnici revije." Ženske z naslovnic v resničnem življenju ne obstajajo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin