Če menite, da morate še vedno vsak dan skuhati kosilo za vso družino ali da je ločitev sramota, obisk terapevta za pare pa še večja, se motite. Pravila in delitev vlog v zakonu so se spremenila.
Življenje po poroki pripada družini, vloge so razdeljene
Običajno je za ženske veljalo, da se po poroki ukvarjajo samo z možem in otroki, sebe pa postavijo na drugo ali celo zadnje mesto. Danes nekateri še razmišljajo tako, a večina žensk si svoj čas razporedi med družino, kariero in lastnimi potrebami, ki roko na srce pogosto niso na prvem mestu. Prav tako kot ženski tudi moškemu ni treba ostajati v stereotipni vlogi moža, ki skrbi za družino in je večni junak, ampak si lahko prizna ranljivost.
O spolnosti in spolnih željah se ne pogovarja
Ko ste enkrat poročeni, slej ko prej zapadete v seksualno rutino, ki je ponavadi vse prej kot zabavna, a namesto vas je nihče drug ne more spremeniti na bolje. Zakonca se morata o svoji intimi pogovarjati in izražati svoje želje, čeprav jima je lahko pri tem tudi nerodno. Prej ko bosta začela, hitreje bo sram izginil in hitreje bosta pregnala dolgčas iz spalnice.
Prepiranje pomeni slab zakon
To je daleč od resnice. Pari, ki se izogibajo konfliktom, pustijo, da se v njih naberejo negativna čustva in jeza, zaradi katerih sčasoma eksplodirajo bolj kot pari, ki se znajo prepirati in izražati vsak svoje mnenje. Normalno je, da se s svojim partnerjem ne boste vedno strinjali, ampak dokler se spoštujete in ne žalite, odnos ni v krizi.
Kdo ima prednost - partner ali otroci?
Živimo v času, ko starši otrokom posvečajo toliko pozornosti, da pozabijo drug na drugega in se kmalu začnejo počutiti zapostavljene kot partnerji, zato se naslednji trenutek znajdejo v krizi. Partnerja bi se morala zavedati, da bodo otroci enkrat odrasli in odšli od doma, ne da bi se sploh ozrli, zato svojega odnosa ne bi smela zanemariti na račun otrok.
Službe ni treba pustiti pred vrati
Zakaj bi težave, ki se vam dogajajo v službi, zadržali samo zase in jih ne bi delili z možem oziroma ženo, ko ste v stiski? Pogovor o delu ni samo pritoževanje, lahko je tudi spodbujanje partnerja, ko ta potrebuje pomoč in pričakovanje spodbude, ko jo zmanjka vam.
Ločitev je sramota in ne pride v poštev
Tako se je razmišljalo včasih, danes je to povsem zastarelo, če vemo, da se vsaj polovica vseh poročenih parov loči. Razumljivo je, da si vsi želijo imeti popoln zakon, ki bi trajal večno, a ljudje se spreminjajo in vsega ni mogoče predvideti, zato se ločitve (ne tuje ne svoje) ne obsoja.
4
