Podjetnica, ki lovi ravnotežje med službo in prostim časom #video

Nina Gaspari je ustvarjalka enega od najbolj poslušanih slovenskih podcastov Lovim ravnotežje, kjer zagovarja življenjsko idejo lovljenja ravnotežja med delom in prostim časom. Že 12 let hodi po podjetniški poti in kljub številnim novim spoznanjem in doživetjem ji ni težko priznati, da določeni strahovi še obstajajo, da kakšni projekti še spodletijo, da je še kdaj zmeda v glavi, a da je to vse del poti do boljše sebe in družbe.

Njena pot se je začela z delom novinarka v časniku Finance. Kasneje je več let delala kot predstavnica za odnose z mediji v različnih podjetjih. Leta 2011 je odprla svoje podjetje in se podpisala pod različne uspešne projekte, med drugim tudi zelo prepoznavna projekta Slovenia vodka in Odprta kuhna. Leta 2019 je začela z oddajanjem podcasta Lovim ravnotežje, ki je v prvih dneh postal eden od najbolj poslušanih podcastov pri nas. Leto kasneje je odprla spletno trgovino, v kateri so vsebine za mlade in bodoče podjetnice ter sodobne ženske, ki lovijo ravnotežje med delom in življenjem.

Vaš uspešen podcast je naslovljen Lovim ravnotežje. Med čim vse lovite ravnotežje?

Med vsem. Besedna zveza se mi je utrnila pred štirimi leti, ko se mi je zazdelo, da vem, kaj je uravnotežen življenjski stil. Zame je takrat pomenilo, da dobro delam projekte in imam čas zase. Nekaj dni kasneje sem izgubila ravnotežje in takrat mi še ni bilo jasno, da je iskanje ravnotežja dinamična stvar. Cilje lahko imamo postavljene, ampak če smo osredotočeni samo nanje, zanemarjamo pomemben del, to je pot, tako pa se ne veselimo trenutkov v dnevu.

"Lansko leto je bilo zame najuspešnejše poslovno leto, tudi zaradi tega, ker sem premagala toliko strahov." Foto: Ana Kovač Danes je bilo moje lovljenje ravnotežja slednje: zjutraj sem si po dolgem času vzela eno uro samo zase, pisala dnevnik, spila kavo in šele ob desetih odprla elektronsko pošto. To so stvari, ki so mi ljube, a jih v zadnjem času premalokrat naredim.

Zakaj v podcastih nagovarjate predvsem ženske?

To ni bila odločitev. Čeprav delam na strateških zadevah, se svoje poti nisem lotila srateško, bila je zelo organska. Da nagovarjam ženske, je bilo zgolj zato, ker je okoli mene žensko občinstvo. Nekorektno bi se mi zdelo, če tega ne bi izpostavila. Ženske se prepoznajo v mojih vsebinah. Imam pa tudi moške poslušalce, ki se prepoznajo v vsebini in nimajo težave, če se jih nagovarja v ženskem spolu.

Želim se pogovarjati o temah, ki so premalo izpostavljene, in odziv je zelo dober.

Kako se je začela vaša podjetniška pot? Kaj je bil vaš navdih oziroma kdaj je napočil trenutek za drugačno pot?

Vsak razvoj je treba začeti z vprašanjem, kaj hočem in česa ne. Sama sem to začela odkrivati pet let nazaj, ko sem doživela podjetniški in zasebni zlom. Takrat sem bila primorana nekaj spremeniti. Bil je tako močan občutek, da nisem zmogla v drugo smer, ker bi lagala sama sebi. Četudi je bil to čas začetka epidemije in je bila okoli mene "norija", sem bila v sebi mirna. Vedela sem, da sem na pravi poti in od tega nisem odstopala. Še zdaj vem, da je pravilna odločitev. Dobila sem nove priložnosti in izkušnje.  

"Moje vodilo je vedno bodi dobro in naredi nekaj še bolje, kot ostali." Foto: Ana Kovač

Slovenska posebnost je, da ves čas delamo, smo ves čas v pogonu, četudi od tega ni veliko rezultatov.

Res je to ena slovenska posebnost. Nikakor nam ne bi smelo biti dolgčas, vendar nam za razvijanje kreativnih idej mora biti kdaj dolgčas. Biti priden je tako izrabljena besedna zveza. Imam triletnega nečaka in sestra mi je prepovedala, da kadar ga pohvalim, uporabim besedo priden, ker to nima nobene povezave z njegovo osebnostjo. Moje vodilo je vedno bodi dobro in naredi nekaj še bolje, kot ostali. Nikoli ni dovolj dobro.

Ko nikoli ni dovolj, se pogosto zgodi, da se oseba zlomi. Je bilo tako tudi pri vas?

Ja. Večkrat. Nazadnje pred petimi leti, prej še trikrat, da sem bila tako na tleh, da sem morala uporabiti antidepresive. A pred petimi leti je bilo še nekaj drugače, saj sem si rekla, da tokrat moram narediti neko spremembo.

"V veselje mi je, da sem večna učenka." Foto: Ana Kovač

Zdravila pomagajo, a so lahko le kratkoročna zadeva. Ne vidim se več let na antidepresivih, a ko si na dnu, je potrebna volovska energija, da narediš spremembe. Leta in leta sem vlagala in mogoče šele zdaj vidim spremembe.

Na svojih podcastih iskreno govorite, da četudi veliko delate na sebi, še vedno padete v situacije, ki v vas porodijo tesnobne občutke. Kaj je tokrat drugače?

V veselje mi je, da sem večna učenka, in zavedam se, da bom v novih situacijah spoznala nove slepe pege, saj se bom do konca življenja učila. Druga stvar je spoznanje, da zaradi poti, ki sem jo prehodila, sebe ne doživljam več kot žrtev. Vsako težavo sprejmem, ker vem, da se bom z njo naučila nekaj novega in bom v naslednji situaciji reagirala drugače.

Pomemben je drugačen pogled na isto situacijo. Da si dovolim počutiti, kot se takrat počutim. Da je to povsem sprejemljivo, da sem jezna, žalostna, potrta.

Koliko je v poslovnem svetu dovoljeno biti ranljiv? Vemo namreč, da ranljivost ni šibkost, je moč človeka, da pokaže, kdo je.

Težko sodelujem s človekom, ki ne pokaže svoje ranljivosti. Spodbudno se mi zdi, da nekdo pokaže ranljivost, da prizna, da česa ne zna, da potrebuje pomoč. S tem pokaže, da ima prostor za rast. Tudi sama sem se dolgo skrivala za maskami, saj so me ščitile. Strah me je bilo, da moje delo ni dovolj dobro, da ni dovolj strokovno. Nisem bila iskrena do sebe in ni bilo prostora za rast.

Ko sem stopala na svojo podjetniško pot, me je bilo strah uspeha, pa tudi marsičesa drugega. A ko sem začela o strahovih govoriti, so ti postali moja moč. Strah nas je, da če bomo nekaj povedali na glas, bo nekdo na drugi strani našel točko, kjer nas bo lahko prizadel. Vse to se lahko zgodi, a z iskrenostjo smo si že naredili svoj ščit.

V vašem osebnem in poslovnem razvoju je službeni "pobeg" v London predstavljal tudi pomembno izkušnjo, ko ste spoznali marsikaj o sebi. Končno tudi to, da težavam nikjer ne uideš.

Takrat sem bežala od domačih problemov. Starša sta se ločevala, čeprav sem bila stara skoraj trideset let, je bilo zame zelo naporno. Vedno sem imela predstavo, da bom živela v globalni prestolnici in tam delala.

"A moja izkušnja je bila, da gredo nedorečene stvari z nami, kjerkoli že smo." Foto: Ana Kovač A moja izkušnja je bila, da gredo nedorečene stvari z nami, kjerkoli že smo. Zame je bilo precej težje, saj sem bila vključena v družinska trenja, ki so bila prek telefona še težja. Ne samo, da težavam ne uideš, ujame te še večji val.

Prelomno je bilo zame tudi prijateljičino sporočilo, da je skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje in nikakor ne skozi življenja drugih. Takrat tega še nisem popolnoma razumela, a ko je moja sestra pričakovala otroka in sem ji jaz kot oseba brez otrok pametovala, kako naj gre skozi to obdobje, me je ustavilo in mi dalo za misliti. Pol leta kasneje sem se začela intenzivno ukvarjati s tem, da težo drugih življenj ne nosim več na sebi. Rojstvo mojega nečaka je bilo torej dvakratno darilo.

Vas je strah pred tem, da bi karkoli zamudili?

Seveda. Primer. Lani oktobra, v času drugega vala in zaprtja, sem že gledala božične filme, sama, takrat še brez partnerja. Zagrabila me je panika, histerično sem jokala, začela sem pisati dnevnik, napisala sem devet strani. Najprej je bila sama drama, potem sem se umirila in pisala o tem, kako zaradi strahov ne smem izpustiti priložnosti, da si moram dovoliti spustiti koga blizu in da bom rekla da stvarem, ki me najbolj strašijo.

Letošnja beseda je torej pogum.

Koliko strani je že zapisanih v vašem dnevniku?

Še vedno je to samo en dnevnik, a je zelo debel. Pišem ga že štiri leta. Po pravici moram povedati, da je dobro imeti rutine, a žal nisem tako pridna. Imela sem lepo rutino, ki je lani marca malce razpadla. Četudi druge učim, sama nisem idealna učenka. Tudi meni se zgodi, zato imam nov izziv, kako priti nazaj v to rutino pisanja dnevnika.

Imate željo napisati knjigo?

Pisanje knjige je zame zelo romantična stvar, ki si jo želim uresničiti, a ne vem točno, kako. Ampak potem pomislim: "O čem pa naj pišem?" Mogoče potrebujem urednika, da me vodi skozi proces.

Vsak uspeh ima tudi svoj poraz, a Slovenci tako težko priznamo poraze. Zahodni svet do porazov ni tako strog. Sami ste zapisali, da je uspeh zbirka dobro premišljenih porazov.

Vsak izmed nas ima že kje zapisan manjši ali večji poraz. Ko sem delala z Američani, so želeli vedeti, kje mi je spodletelo, ker niso želeli delati z mano, če ne bi bilo porazov. To izkušnjo je treba imeti.

"Težko sprejmem ljudi, ki nimajo za seboj nobenega poraza." Foto: Ana Kovač

Recimo, moj poraz je bilo ponavljanje drugega letnika gimnazije. Naslednje leto je bil zame preporod, postala sem boljša učenka, bolje sem se razumela z razredničarko in sošolci ter na koncu zelo dobro zaključila šolo. Drugi neuspeh je bil način, kako sem odprla samostojno podjetniško pot. Po sedmih tednih dela v medijski hiši sem bila namreč odpuščena. Bila sem na tleh, saj razlog sploh ni bil oprijemljiv. Vedela sem, da na ponovni razgovor ne bom zmogla, ker se mi je vse zamerilo, in odprla sem svoj s. p. Drugo leto februarja bom že 12 let na svoji podjetniški poti.

Kateri projekt vas nabolj navdihuje?

To je ustvarjanje podcasta. Prav danes sta dve leti, odkar ga vodim. Ko sem pred dvema letoma objavila prvi podcast, nisem imela pojma, kam se podajam. Zdaj je nastala prijetna skupnost, gostila sem več kot 70 sogovornikov. To je navdihujoč prostor, kjer se pogovarjamo o uspehih, porazih, človeških zgodbah, izkušnjah, problemih ... Najbolj me veseli ustvarjanje teh vsebin in to želim početi še v prihodnje, želim si tudi, da bi se v prihodnje projekt sam financiral.

Kako se slovenski podcasterji med seboj povezujete, srečujete?

Slovenski podcast prostor je star že vsaj deset let, a v zadnjih dveh letih prihajajo tedensko na plan novi podcasti. Med seboj se spodbujamo, da delamo še boljše vsebine. Z veseljem sledim podcastu Aidea Klemna Selakoviča, Metini listi, Money How z Marjo ... Prav tako tudi z veseljem delim z drugimi, kako začeti nov podcast in kako ga kasneje oblikovati.

"Družbena omrežja so dobra stvar, če jih tako vzameš, ampak ne želim, da mi zapolnjujejo dan." Foto: Ana Kovač

Veliko ste povezani z družbenimi omrežji in tehnološkimi napravami. Kaj storite, da niste ves čas priklopljeni na vse mogoče naprave? Imate kakšne omejitve zase?

Jaz v teoriji vse poznam. Imam obdobja, ko sem zelo dosledna in se pridno držim tega, da telefona nimam ves čas ob sebi. Imam obdobja, ko ponoči zaspim s telefonom na roki. Razlika je samo ta, da si ta odkorak dovolim.

Presoditi je treba, kaj je tisto, kar mi da dodano vrednost, kaj je tisto, kar me veseli oziroma me ne. Bolje je telovaditi, brati knjigo, klepetati s prijateljico kot pa raziskovati po Facebooku.

Treba si je privoščiti tudi dolgočasje.

Nujno. Brala sem knjigo o tem, kako je treba otrokom dopustiti, da jim je dolgčas, ker so takrat kreativni. Če so ves čas pred ekrani, postanejo pasivni, zaradi tega pa bo nekoč manj režiserjev, pisateljev, arhitektov. Dolgčas ne pomeni, da sediš in bereš knjigo, takrat gredo vse stvari stran. Treba je zgolj sedeti sam s seboj. Tega ne znamo, ker nas je strah, ker ne zmoremo biti sami s seboj. Raje se ukvarjamo z drugimi.

Žal se v našem svetu ne učimo, kako živeti sam s seboj, na svoj pristen način. Učimo se o strukturi tal v puščavi Gobi, recimo, ne pa tega, kako z dihanjem upravljati svojo tesnobo, kako primerno uporabljati družbena omrežja, kako razumno razpolagati z denarjem ...

Na vaših objavah je veliko fotografij rož in joga položajev. Kaj za vas to pomeni?

Res je. Joga mi je pred petimi leti, ko sem doživela zadnji večji padec, predstavljala pot do sebe. S pomočjo telesne vadbe in kasneje tudi meditacije sem začela spoznavati sebe. V sebi sem našla mir in s časom tudi svojo življenjsko strast, ki sem jo nato vpeljala v svojo podjetniško pot. Je tudi prostor, ki ga rada oblikujem s someščankami in someščani. Letošnje poletje sem sicer tradicionalna brezplačna druženja v centru prestolnice zaradi razmer, povezanih s pandemijo, odpovedala, sicer so pa poletja rezervirana za takšna druženja v mestu.

"S pomočjo telesne vadbe in kasneje tudi meditacije sem začela spoznavati sebe. " Foto: Ana Kovač Rože pa so tista pika na i, ki moj dom naredijo še malo bolj moj. Pozimi tulipani, poleti potonke, pa moja mestna terasa, ki poka od lončnic z zelišči, jasminom in sivko ter svežim evkaliptusom.