Ste ujeti v svoj stolp? Klavdija Verlak razkriva, kako najti pot ven #Spotkast

Zgodba o Trnuljčici govori o zataknjenosti v okvirih, iz katerih ne najdemo poti. "Je zgodba o princeski, ki je uročena in zaspi ter spi sto let. Torej, kje se zataknemo v nekem vzorcu ali svojem načinu obnašanja in se ne premaknemo z mrtve točke? Če to pravljico vzamemo kot svojo osebno zgodbo, potem smo Trnuljčica, ki spi v svojem stolpu, in smo obdani s trnjem", ponazori Verlak.

Prepričana je, da pravljice niso namenjene le otrokom, temveč tudi odraslim – kot simbolna sporočila, ki nam pomagajo razkriti vzorce, v katerih smo ujeti, ter razumeti lastne notranje procese. Foto: Jan Lukanović

Pravljica kot priročnik z rešitvami

Stolp, v katerem spi Trnuljčica, predstavlja notranjo ohromljenost, trnje okoli nje pa obrambne mehanizme, ki jih razvijemo, da zavarujemo ranjeni del sebe.

Pravljice pa nam ne odkrijejo le težav, s katerimi se soočamo, temveč tudi rešitve – predvsem z razumevanjem simbolov in prepoznavanjem junakove poti, ki jo doživlja vsak posameznik v procesu osebnostne preobrazbe.

22 simbolov, ki vas vodijo po poti junaka 

Verlak je v knjigi o Trnuljčici zbrala 22 simbolov, ki bralca vodijo po poti junaka. Princ in princeska po njenem simbolizirata dva notranja pola človeka – ustvarjalno, čutno energijo in aktivno, odločno silo, ki skupaj omogočita spremembo. Prava preobrazba se zgodi, ko se posameznik nauči drugače odzivati na situacije, ki so ga prej iztirile. "Ko greste čez svojo zataknjenost, boste živeli srečno do konca svojih dni. Ampak vaš princ ni zunaj vas, je v vas in princ je vaša aktivna energija, s katero boste dejansko zaživeli spremembo," je dejala sogovornica. 

Človek mora sprejeti tako svetle kot senčne plati sebe, je še poudarila Verlak. Priznati si moramo svoje napake, sence, notranje konflikte – kar je po njenem ključ do notranje svobode. 

"Senca nas bo lovila toliko časa, dokler si ne priznamo, da ji ne moremo pobegniti. Zato je ključno, da si dovolimo biti nepopolni in da si priznamo, da imamo morda samo senco in da s tem ni nič narobe. Vsi jo imamo," je pojasnila Verlak.  Foto: Jan Lukanović

Simboli, kot so žaba ali pepel, imajo globlji pomen: žaba kot prinašalka sporočil iz podzavesti, pepel pa kot simbol nalepk in sodb, ki jih prevzamemo od okolice, a se jih težko otresemo. Prav s prepoznavanjem teh simbolov lahko začnemo proces razbremenitve.

Ob tem razkrije tudi svojo zgodbo, zakaj se je izogibala zaključku študija in kdaj se je odločila za spremembo: "Prava preobrazba izvira od znotraj. Knjiga ne ponuja gotovih rešitev, ampak človeku odpre polje možnosti za samoopazovanje in rast."

Intuitivno raziskovanje samega sebe 

Vsak bralec bo knjigo dojemal drugače, raziskovanje pa se začne z izbiro ene od zaporednih številk simbolov. "To je povsem intuitivno in tam začnemo raziskovati. Lahko pa se spomnimo dela pravljice in tam začnemo z delom na sebi. Treba se je prepustiti zgodbi. Lahko gremo od začetka do konca. Knjiga nas nagovori v vsakem primeru," je pojasnila Verlak.

Ko si odgovarjamo na vprašanja, bodimo iskreni do sebe, je še poudarila. "Tudi če na neki točki pridemo do drugega simbola, ki nas potem vrne spet nazaj, ker nam ne dovoli, da si lažemo, obstaja pot do samega sebe, da si prenehamo lagati in si priznamo, da smo takšni, kakršni smo."

Zapiranje v "stolp"

Stolp Verlak uporablja kot simbol notranje ujetosti in bega pred soočanjem s seboj. Gre za stanje, ko se človek zapre v varno rutino, strukturo ali dejavnost – pogosto v delo, šport ali druge naloge – da bi se izognil čustvenemu nelagodju ali lastnim ranljivostim in težkim temam v odnosih. 

Tak stolp ni nujno slab sam po sebi, saj človeku lahko daje občutek smisla, strukture in pripadnosti. Vendar postane problematičen, ko vanj zbežimo zato, da ne bi gledali vase. Prepoznava tega vedenjskega vzorca je pomemben opozorilni znak. 

Če pogosto govorimo, da nimamo časa, da se nam vedno nekam mudi, je to lahko pokazatelj, da bežimo. In prav to umikanje vase – v simbolni stolp – nas dolgoročno odtujuje od bližnjih, poglablja notranje nezadovoljstvo in povzroča konflikte.

Če si le dovolimo ...

Svoje pristope Verlak povezuje tudi z drugimi duhovnimi praksami, kot so meditacija, šamanski rituali in zgodba Marije Magdalene. Prepričana je, da so pravljice pravzaprav šamanske zgodbe, ki vodijo k notranji transformaciji. Vsaka zgodba, ki se nas dotakne, ima svoj namen – lahko nas uči, ozdravlja ali nas zrcali. Če ji dovolimo, nas povede globlje vase.

Tudi v poslovnem okolju je razumevanje simbolov in arhetipov koristno, še poudari. Omogoča večje razumevanje ljudi, boljšo komunikacijo in zmanjšuje osebno vpletenost v konflikte. Medgeneracijsko sodelovanje je po njenem mnenju možno, če znamo preseči ego in predsodke, se poslušati in učiti drug od drugega.

Klavdija Verlak Foto: Jan Lukanović