Ponedeljek, 18. 3. 2019, 20.23
5 let, 8 mesecev
"Čustveno me izsiljuje, zato se mi zasmili in vrneva se na stara pota" #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
1
Bralka čuti, da s partnerjem nista za skupaj, a ne more storiti odločilnega koraka in ga zapustiti.
Stara sem 33 let, s fantom sva skupaj že skoraj deset let. Imam ga rada in navezana sem nanj, vendar čutim, da nekaj zamujam. Ne da bi bilo med nama kaj narobe, a zdi se mi, da nisva za skupaj, da to med nama ni prava ljubezen. Precej sva si sicer podobna, vendar imava z leti vse bolj različne poglede na svet.
Večkrat sem mu že omenila, da bi se razšla, a o tem noče niti slišati, saj meni, da sva sorodni duši. Ko pride tako daleč, da bi se lahko razšla, pa me čustveno izsiljuje, zato se mi zasmili in se vrneva na stara pota. Hkrati se tudi sama bojim, kako bo, če bom pri 33 letih spet samska. Kako naj mu pojasnim, da bo razumel moje pomisleke glede zveze in jih sprejel?
Preberite še druge Veronikine nasvete:
- "Partner ob svojih otrocih težko najde čas zame"
- Zaradi ljubezni na drug konec države - je prehitro?
- "S partnerico sva se razšli, a je ne morem preboleti"
Spoštovani!
Vem, da to, česar se bom najprej na hitro dotaknila, ni predmet vašega vprašanja, a vseeno menim, da bi bilo dobro razmisliti. Zapuščati odnos zato, ker vas lahko čaka nekje nekaj boljšega, je pogosto zelo napačen razlog, po drugi strani pa tudi pravi eksperiment. Lahko se zgodi, da vam nikoli ne bo nikjer bolje. Zagotovo bo drugače, a to še ne pomeni, da vam bo bolje. Mislim, da morate najprej resnično vedeti, zakaj neki odnos zapuščate, in biti s to odločitvijo tudi pomirjeni.
Partnerju pojasniti svojo željo po odhodu tako, da jo bo razumel ter jo tudi z mirnostjo in odobravanjem sprejel, pa je pogosto nemogoče (razen v odnosih, kjer si razhoda želita oba). Ampak v življenju je tako, da nas vse kdaj postavijo pred ali v situacijo, s katero se moramo spoprijeti povsem sami. V tem smo prav vsi pravzaprav sami. Le sami lahko delamo korake naprej ali obstanemo, kjer smo. Lahko nam na poti naprej sicer kdo pomaga, pa vendar nihče ne more narediti ničesar namesto nas. Tako naše odločitve kot odločitve drugih pa imajo vedno določene posledice. Ampak kot rečeno, vprašanje je, kaj bo vsak izmed nas naredil v nastalem položaju.
Pišete, da z njim ostajate, ker se vam smili in ker vas izsiljuje. V dobi odraslosti ne morete ostajati v odnosu z nekom zato, ker vas čustveno izsiljuje. Pomembnejše vprašanje je, ali vam morda na določeni ravni vašega čutenja prija, da je nekdo tako močno obseden z vami. Da noče živeti brez vas ali pa vam grozi s čim drugim, na primer da bo razkril kakšno vašo osebno stvar, fotografije ... Vseeno to ne more in ne sme biti razlog, da ostanete v zvezi. Ali je to zgolj vajin partnerski ples? Kaj z njim ohranjate, vzdržujete živo? Kakšne vzorce?
Pogosto se dogaja, da je enemu partnerju v odnosu super in ne bi ničesar spremenil, drugi pa je povsem prazen. Zakaj je tako, je že drugo vprašanje. To, da je njemu tako zelo lepo, čeprav ga pravzaprav stalno mečete iz odnosa ter mu "grozite" s prekinitvijo in odhodom, ter to, da on ta odnos še vedno dojema kot odličen in meni, da sta ustvarjena drug za drugega, pa tudi nakazuje, da nekaj ni v redu. To človeku preprosto ne more biti v redu ali sprejemljivo. To vedenje nakazuje na odvisnost od odnosa, na odnos za vsako ceno. Četudi je slab, zlorabljajoč, le da še vedno je - odnos.
Mislim, da se v resnici niti sami še niste zares odločili, da boste odnos zapustili. Kajti takrat, ko se oseba za katerikoli korak zares odloči, ga tudi naredi.
Ko boste povsem odločeni, boste jasni in tudi nedvoumno odšli. Na drugi strani pa se bo tudi on moral posvetiti sebi in svojemu življenju. Tako kot tudi vi.
Preberite še:
1