SiolNET. Trendi Odnosi
6,96

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Birasna Slovenka ob izgredih v ZDA: Drugačnost na svoji koži občutim vsak dan #intervju

6,96

termometer

Sonia Graunar Muparutsa
Sonia je pol Slovenka in pol Zimbabvejka. Foto: Lea Kovačič

V ZDA že več kot en teden potekajo protesti po krutem umoru Georgea Floyda, ki je konec maja umrl, ker mu je belopolti policist osem minut in 46 sekund klečal na vratu. Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani se dogaja že dolgo, vendar imajo ob smrti Floyda vsi temnopolti in birasni ljudje tega dokončno dovolj. Njegova smrt se je močno dotaknila tudi Sonie Graunar Muparutsa, birasne Slovenke, ki se je po dogodkih v ZDA začela še bolj spraševati o svoji identiteti in rasizmu.

Sonia Graunar Muparutsa živi v Sloveniji že vse svoje življenje. Sem se je preselila po tem, ko je njena mama v Zimbabveju spoznala njenega očeta, se z njim poročila in z malo Sonio prišla nazaj v Slovenijo.

Tukaj je odraščala, hodila v šolo, se naučila slovenskega jezika, vzgojila jo je slovenska družina, je Slovenka, čeprav bi marsikdo rekel, da ni, hkrati pa je nekateri ne bi imeli niti za Afričanko, razlaga. Njeno življenje je zato, ker je birasna, včasih težje, včasih lažje. Se pa z rasizmom srečuje vsak dan, in če se ljudje ne obregnejo ob njeno polt, se ob njene lase. Sama pripombe, različne komentarje in opazke sprejema z nasmeškom in pozitivnostjo. Čeprav ji včasih v glavi "zavre", se zaveda, da bo s prijaznim odzivom in odgovori na vprašanja o rasi, ki jih imajo številni Slovenci, samo pomagala.

Sonia je sicer priljubljena vlogerka, ki s svojimi sledilci deli nasvete o modi in lepoti, še najraje pa o hrani. Na Instagramu jo lahko najdete pod @sgmxinfinity, na YouTubu pa pod imenom SGM.

A ko je v ZDA 25. maja letos zaradi rasizma in policijskega nasilja nad temnopoltimi umrl 46-letni George Floyd, tega ni mogla mirno gledati, pa čeprav živi daleč stran, v varni Sloveniji, kjer je odstotek drugih ras zelo majhen in so temnopolti zato precej manj zatirani.

Ob tem se je začela bolj kot kadarkoli prej spraševati o svoji identiteti, rasi in rasizmu. Po eni strani ji je nelagodno govoriti o tej temi, a se hkrati zaveda, da mora. V tem času se je začela bolj poglabljati v to problematiko, pri čemer je ugotovila, da je beseda mulat, ki jo je do zdaj uporabljala tudi sama, neprimerna in da je izraz birasna oseba primernejši.

Če je Sonia, ki je pol Slovenka in pol Zimbabvejka, spoznala, da o rasizmu in antirasizmu ne ve dovolj, se lahko tudi preostali Slovenci, ki so se rodili belopolti in večino svojega življenja niso imeli pravega stika z ljudmi drugih ras, vprašajo, koliko vedo o tem. Bolje pozno kot nikoli, a čas je, da se tudi v (večinoma "beli") Sloveniji končno začnemo pogovarjati o rasizmu, drugačnosti in tem, da tudi med nami živijo ljudje drugih ras. "Izobražujte se, berite, poslušajte in glejte," svetuje Sonia.

Smrt Georgea Floyda je na noge spravila na tisoče Američanov. Smrt Georgea Floyda je na noge spravila na tisoče Američanov. Foto: Getty Images

Kakšno je vaše ozadje, kako sta se spoznala vaša starša?

Graunar je moj slovenski priimek, Muparutsa pa afriški in izvira iz Zimbabveja. Torej lahko že vsak, še preden me vidi, po mojem priimku ve, da je tukaj nekaj drugačnega, da verjetno nisem ravno 100-odstotna Slovenka (smeh, op. p.). Rojena sem v Zimbabveju, moja mama je tam živela sedem let, učila je na srednjih šolah in tam spoznala mojega očeta. Tam sta se poročila, dobila mene, po letu in pol pa smo se preselili v Slovenijo, saj je mama tu videla boljšo prihodnost za vse nas. Sem mulatka, kakor se najpogosteje uporablja, kar pomeni, da sem pol bela in pol črna, en starš je Afričan, moj oče, moja mama pa je Slovenka.

Če bi me še pred kakšnim tednom kdo vprašal, ali sem mulatka, bi odgovorila, da sem, in to bi bilo to. Glede na trenutne razmere po svetu pa sem se začela bolj poglabljati v te tematike, več brati, poslušati ter gledati o rasizmu in pomenu določenih besed. Pri tem sem ugotovila, da beseda mulat/mulatka ni ravno najbolj pozitivna. Izvor te besede ni natančno poznan, a večina zgodovinskih obrazložitev je negativno nastrojena. Prej se še sama nisem najbolje zavedala pomena te besede. V ZDA, na primer, je ta beseda razumljena kot žaljivka.

Kakšno je bilo vaše odraščanje v Sloveniji, ste že kot otrok občutili rasizem in v kakšni obliki?

Načeloma je bilo moje otroštvo lepo in ostajam pozitivna, zavedam se svojega privilegija, tega, da mi ni bilo tako hudo, a se mi zdi prav, da dam vrednost tudi svojim slabšim izkušnjam. Vsekakor sem občutila rasizem v vseh mogočih oblikah, konec koncev se lahko pojavi že samo v pogledu. Vedno sem vedela, da sem drugačna. Kamorkoli sem prišla, v nov prostor, na dogodek, v novo šolo, nov krožek, na avtobus, v trgovino, sem že na podlagi pogledov takoj vedela, da ljudem ni jasno, kaj sploh sem.

Nekateri mislijo, da sem Latinoameričanka, drugi, da sem nekaj mešanega, tujka, študentka Erasmusa ... Vse, razen tega, da sem Slovenka. Odziv večine ljudi, ko vidijo, da govorim tekoče slovensko, je še toliko bolj smešen. Rasizem se kaže že v tem. Ko sem bila majhna, so prodajalke v trgovini s pogledom preverjale, ali bom kaj ukradla, imela sem neprijetno izkušnjo s policisti in tudi otroci so lahko nesramni. Otroci vedno najdejo kakšno žaljivko in pri meni so bile vedno povezane z mojo poltjo.

Ko sem bila majhna, je veliko ljudi mislilo, da sem posvojena, marsikdo ni verjel, da sem hči svoje mami. Moja mami je čisto nasprotje mene, je bela kot mleko, pegasta, z rdečkasto blond lasmi in zelenomodrimi očmi. Ljudem to preprosto ne gre skupaj, ne morejo razumeti, kako sva sploh lahko v sorodu, kaj šele, da je moja mama.

Z dedkom in babico Z dedkom in babico Foto: Osebni arhiv

Nekateri so celo mislili, da mi moja lastna mama laže, da me je posvojila, da me ne bi prizadela. Otroci so mi govorili, da sem umazana od dreka, da se ne umivam, da imam zato takšno polt ... Kadar grem na morje, si na meji velikokrat vzamejo več časa za ogledovanje moje osebne izkaznice. To so lažje oblike rasizma, ki jih lahko zelo hitro spregledaš, ampak ko vidiš sliko bolj široko, toliko bolj pridejo do izraza.

Po drugi strani pa se rasizem kaže tudi v tem, koliko priložnosti sem dobila ravno zato, ker sem temnejša, ker sem "eksotična". Jaz in meni podobni ljudje smo v smešni, nenavadni situaciji, ker smo pol, pol. Nisi ne eno ne drugo. Marsikdo me nikoli ne bo imel za Slovenko in marsikdo me ne bo imel za Afričanko. Spadam nekam vmes. In še danes imam velike težave s svojo identiteto. A ker sem večinoma odraščala s svojo slovensko družino - moja starša sta se namreč ločila, ko sem bila stara osem, devet let, se je oče preselil nazaj v Zimbabve in od takrat z njim praktično nimam stikov -, se najbolj poistovetim s Slovenijo, s slovensko družino in tudi slovenska kultura mi je najbolj blizu. Ne znam se tako povezati z afriško kulturo, saj nisem bila vzgojena v tem duhu.

Ljudje v mojem položaju so nekje vmes in po eni strani nas nekateri lažje sprejmejo. Govorim tekoče slovensko, skoraj vse življenje živim v Sloveniji, a sem ravno dovolj drugačna, da se me lahko "proda", češ, "imamo tudi nekaj drugačnega". Včasih namreč delam tudi kot hostesa in fotomodel, in kadar so rekli, da "iščejo zanimive obraze, eksotiko", sem bila to ravno jaz. Nisem preveč, a ravno prav. O tem zadnje čase veliko več razmišljam in šele zdaj zares drugače dojemam vse te stvari.

Sonia velikokrat dela kot model in hostesa in takrat doživlja drugačne oblike rasizma. Sonia velikokrat dela kot model in hostesa in takrat doživlja drugačne oblike rasizma. Foto: Jaka Ažman

Veliko birasnih in temnopoltih ljudi ima težave s tem, da se ljudje brez vprašanj dotikajo njihovih las. Kako se ljudje odzivajo na vaše lase, se tudi vaših dotikajo brez vprašanj?

Lasje so najpogostejša debata, ki jo imam s komerkoli (smeh, op. p.). Ljudje večinoma kramljamo o vremenu, pri meni pa so to moji lasje. "Vav, kako si jih pa počešeš?" "Vav, kako si jih pa umiješ?" "Ali potrebuješ posebne izdelke?" "Kako pa tebe frizer postriže?" Vprašajo me tudi, ali so to moji lasje, ali so naravni in kako si naredim takšno pričesko. "Ali ti dejansko iz glave rastejo taki lasje?" "Kako imaš lahko take lase, če ima večina črnk, ki jih vidim na televiziji, ravne lase?" Ljudje preprosto ne verjamejo oziroma se ne zavedajo, da imajo na televiziji lasulje, bolj ali manj pa imajo take lase kot jaz v vseh mogočih oblikah, od večjih do manjših kodrov.

Marsikdo se dotakne mojih las, ne da bi me karkoli vprašal. To je vdiranje v osebni prostor, zato ne razumem, kako lahko kar pristopiš do neznanca in se ga dotikaš.

Če me kdo vpraša, ali se jih lahko dotakne, mu bom pustila, pri čemer so odzivi ob dotiku zelo smešni. Vse preseneča, da so mehki, ne trdi, sledijo pa odzivi, kot je: "Vav, kot ovčka". Včasih, ko sem že sita vljudnosti, se malce pošalim, da sem tako temna zato, ker hodim v solarij, in da so moji lasje skodrani zaradi trajne (smeh, op. p.). Hkrati ne razumem, kako lahko nekega neznanca sprašuješ po njegovih laseh, od kod prihaja in kje se je rodil. Jaz sem sicer zelo odprta in mi ni težko odgovoriti, a kdo drug na takšna vprašanja ne bi hotel odgovarjati in bi to razumel kot nekaj grdega in kot zelo osebno stvar. Jaz takšne ljudi popolnoma razumem in zdi se mi grdo, da marsikdo potem obsoja njihov odziv. Me zanima, kako bi bilo, če bi se vloge obrnile.

Popolnoma razumem, da je ljudem tukaj to nekaj čisto novega in nenavadnega ter da večina komentarjev in rasističnih opazk izvira iz nepoznavanja in ignorance. Tega se dobro zavedam, zato sem večino časa to opravičevala. Ti komentarji ne pridejo iz nekega sovraštva, saj se ljudje tega ne zavedajo. Ampak tega ne morem več opravičevati in reči, da je to izgovor, ker smo v letu 2020 kot posamezniki bolj odgovorni za to, da se malo bolj izobrazimo o tem, kaj se dogaja po svetu. To bi moralo biti del splošne izobrazbe. Še posebej v zadnjih letih je odstotek drugih ras v Sloveniji vedno večji in zdi se mi prav, da smo kot družba toliko odgovorni, da začnemo to sprejemati in se o tem malo podučimo.

Steve Kerr Sportal 16-letnica se po umoru Georgea Floyda sprašuje: "Sem jaz naslednja?" #video

Sta vam starša kdaj razložila rasizem in kaj lahko kot birasna oseba pričakujete od družbe?

Ne z očetom ne z mamo nikoli nisem imela pogovora o rasizmu, se mi pa zdi, da sta oba po eni strani poskušala ignorirati to tematiko, zaradi česar ju ne obsojam in ju po eni strani povsem razumem. Tudi sama sploh ne vem, kako se bom lotila te tematike, ko bom sama enkrat imela otroke. Lahko pa rečem, da je bil krog prijateljev moje mami zelo odprt, družila se je z ljudmi, ki jim je bilo to nekaj običajnega. V družbi njenih prijateljev in znancev nikoli nisem čutila, da sem drugačna, saj se je obkrožila z ljudmi, ki imajo podobno miselnost kot ona. S tem me je nekako zaščitila pred tem.

Kasneje, ko sem bila starejša, pa mi je dala vedeti, da se moram zavedati, da sem drugačna, da bo to kdaj kdo poskušal izkoristiti, da obstaja verjetnost, da me kdo ne bo sprejel, da bom slišala takšne in drugačne opazke, da naj bom previdna. To mi še danes govori.

Odraščala je s slovensko družino, v kateri se je od nekdaj počutila varno in sprejeto. Odraščala je s slovensko družino, v kateri se je od nekdaj počutila varno in sprejeto. Foto: Osebni arhiv

Kdaj ste nazadnje doživeli rasizem in kako?

Rasizem na svoji koži občutim vsak dan. Sicer je, kot sem omenila na začetku, vedno v blažjih oblikah, ampak je prisoten vsak dan. Sploh ga več ne opazim. Je pa zanimivo, kako me včasih na to spomnijo moje prijateljice, ko kam gremo. One to bolj opazijo in so šokirane nad šepetanjem, pogledi, komentarji. Zadnji grd primer, ki ga lahko izpostavim, pa se je zgodil, odkar sem bolj prisotna na družbenih omrežjih. Čeprav ne dobim veliko sovražnih komentarjev, se včasih pojavijo in so lahko zelo kruti. Sicer smo potem ugotovili, da ta oseba pri vseh youtuberjih piše zlobne komentarje.

Marsikdo bi rekel, da rasizem v Sloveniji ni prisoten, a očitno je bistveno bolj, kot si mislimo.

Je prisoten, čeprav ne v taki obliki in na taki ravni kot v drugih državah. Mislim, da tudi zato, ker je odstotek drugih ras v Sloveniji zelo majhen. A nestrpnost se kaže tudi v odnosu določenih ljudi do priseljencev nekdanje Jugoslavije, recimo. Vem, da je to druga tematika, a že tu se vidi, da je sovraštvo do drugih kultur, narodov in ras prisotno. Rasizem je odvisen od tega, kakšno je tvoje ozadje. Jaz imam to "srečo", da sem pol, pol, govorim tekoče slovensko, tu živim praktično vse življenje, tu sem se izobraževala, odraščala v srednjem sloju, nikoli mi v življenju ni manjkalo nič takšnega, zato potencialno manj občutim rasizem. Če bi bila za nekaj odtenkov temnejša, bi bila moja izkušnja v Sloveniji verjetno povsem drugačna. Če bi govorili s priseljencem iz Afrike, ki je tu tri leta, ki slabo govori slovensko, pa bi bila njegova zgodba precej drugačna.

Da, rasizem je prisoten tudi v Sloveniji. Čudno bi bilo, če ne bi bil, takšna je današnja družba, na žalost. Tako smo vzgojeni. Verjetno imam tudi jaz, ker sem odraščala tukaj, določene predsodke do določenih skupin ljudi, pa ne gre za to, da bi jih hotela imeti, ampak pač odrasteš s tem. Vedno je nekje v ozadju tvojih misli. Poleg tega je drugače že to, da sem ženska. Do mene se drugače obnašajo že zaradi tega, saj imajo nekateri moji temnopolti moški prijatelji povsem drugačne izkušnje. Lahko živiva v istem mestu, sva enako stara in sva hodila na podobne šole, a imava zelo različne izkušnje. Veliko je različnih dejavnikov, ki lahko potencirajo izkušnjo.

Gibanje Black Lives Matter opozarja na rasizem in slabo, velikokrat tudi nasilno ravnanje s temnopoltimi. Gibanje Black Lives Matter opozarja na rasizem in slabo, velikokrat tudi nasilno ravnanje s temnopoltimi. Foto: Getty Images

Kako pa sprejemate rasizem po svetu, predvsem v ZDA, kjer je zelo močno prisoten že vrsto let in se žal kaže tudi s policijskim nasiljem?

Mislim, da bi lahko tri dni govorila samo o tem. ZDA so na čisto drugi ravni, oni morajo na vseh področjih eksponirati vse skupaj. Šokirana sem. Šokirana sem nad tem, kar se dogaja, nad tem, kar se je dogajalo, šokirana sem, ker naj bi bila Amerika dežela svobode, ampak je daleč od tega. S težkim srcem berem, poslušam in gledam. Če sem čisto iskrena, še pred nekaj leti sploh nisem mogla poslušati teh zadev, ker mi je bilo tako grozno, da raje nisem hotela slišati, kar je pravzaprav del problema. Ker večina nas noče poslušati tega. Ker se nas "ne dotika" neposredno, ne dogaja se pri nas, torej lahko pogledamo v drugo smer. In tukaj se pojavi problem. Ker ti je nelagodno, ker nisi dovolj izobražen, ker ne veš, kako bi se sploh lotil te tematike, raje umakneš pogled in se ukvarjaš s čim drugim.

Kako doživljate zgodbo Georgea Floyda ali zgodbo o ženski, ki je v newyorškem Centralnem parku policiji dala lažno prijavo, češ da jo napada temnopolti moški?

Sprva sploh nisem hotela pogledati videa s Floydom, ampak sem ga kasneje. Bolje bi bilo, da ga ne bi, ampak po drugi strani je prav, da sem ga. Grozno mi je, ko pomislim, da bi bil to lahko moj oče, bratranec, stric, konec koncev bi bila lahko to tudi jaz. Grozno mi je, grozno. To je samo en primer, ki je zdaj pristal v medijih in ki so ga posneli. Moramo se vprašati, koliko stvari ne vidimo. Kako pogosto se to dogaja, pa sploh ne vemo? To je tisto, kar me toliko bolj straši. Pri odnosu tega (belopoltega, op. p.) policista (Derek Chauvin, op. p.) se je videlo, da je to zanj nekaj običajnega, nič takšnega. Grozno mi je.

Kar zadeva druge zgodbe, zgodbo belopolte ženske v Centralnem parku, pa se kaže glavna problematika rasizma. Ta ženska se je zavedala svojega pomena kot belopolta ženska, tega, da lahko pokliče policijo in da lažno prijavo. Točno je vedela, kakšne posledice bo imel njen telefonski klic. Zavedala se je, da se njeno življenje ceni bolj kot življenje temnopoltega. In to je grozno.

Tako je Derek Chauvin klečal na vratu Georgea Floyda:

Kakšen bi bil vaš nasvet belopoltim ljudem o rasi, kako naj se odzivajo na rasizem?

To je tudi vprašanje zame, saj tudi sama velikokrat ne vem, kako naj se odzivam, saj sem, kot sem že omenila, nekje vmes. Razumem, zakaj mi bo kdo v Sloveniji namenil kakšno opazko, razumem, zakaj me ljudje čudno pogledajo in zakaj me marsikdo vpraša, ali so to moji lasje ali imam lasuljo.

Razumem, ko me nekdo vpraša, od kod sem, ko odgovorim, da sem iz Slovenije, pa reče: "Ne, zares, od kod si?" Razumem to radovednost in da je to nekaj drugačnega, da to v Sloveniji ni pogosto. Ampak smo leta 2020, kot sem že omenila, in na nas je, da se začnemo izobraževati. To predlagam tako sebi kot drugim: berite, poslušajte, glejte. Več ko boste vedeli, bolje se boste znali odzvati v določenih situacijah. Več ko bomo vsi vedeli, prej se bo rasizem ublažil.

Tega, da ne vidiš barv, da so ti vsi ljudje enaki, ne moreš reči, ker nismo vsi enaki. Po svetu se delajo ogromne razlike med rasami. To, da je nekdo v življenju prikrajšan za nekaj samo na podlagi svoje polti, ni sprejemljivo in je žalostno.

Vzemimo za primer ZDA. Če si temnopolt, si verjetno rojen v socialno ogroženo družino, verjetno živiš v neki četrti, ki ni najbolj razvita, najverjetneje nimaš zdravstvenega zavarovanja, samodejno si prikrajšan za izobrazbo, težko prideš na fakulteto, zaradi tega si se prisiljen v življenju znajti drugače, nastajajo tople, ker si pač poskušajo ustvariti boljše življenje. Že zaradi vsega tega izgubiš veliko priložnosti, ker ti preprosto niso ponujene, ker ne vidiš možnosti, kako bi prišel do teh priložnosti. To je neki začaran krog.

Tukaj bi omenila še Hollywood. Stvari se sicer spreminjajo in temnopolti igralci dobivajo vidnejše vloge, a še pred kratkim so temnopolti igralci ali igralci drugih ras igrali stereotipne vloge. Temnopolti igralec je bil gangster, zvodnik, suženj ... Za določene ljudi je to edini stik s temnopoltimi ljudmi in potem je to zanje edina asociacija. Nekdo, ki je temnopolt, je kriminalec ali neizobražen. Ogromen začaran krog, za katerega sploh ne veš, kako ga prekiniti. Morda tako, da bereš, se izobražuješ in ne ocenjuješ ljudi na podlagi njihove polti.

Se strinjate s tem, da ni dovolj biti "nerasist", ampak da bi morali biti "antirasisti"?

Da, strinjam se s tem. A smo spet pri tem, da nismo dovolj izobraženi, tudi jaz bi zase do zdaj rekla, da sem nerasistka, in to bi bilo to. S tem, da si nevtralen, ne dosežeš nič. Jaz sem si dolgo želela biti Švica, ker sem razumela obe plati, vendar sem potem ugotovila, da s tem nikamor ne pridem. Treba se je zavestno pogovarjati o neprijetnih tematikah ter začeti podirati tabuje, predsodke in razširjati obzorja.

To lahko delaš na veliko različnih načinov, ni treba, da hodiš na vsak protest, pomembno je, da širiš svoja obzorja in se o tem pogovarjaš s svojimi prijatelji, družino, partnerjem. Deliš kaj na družbenih omrežjih, pogledaš kakšen dokumentarni film, ko vidiš, da se dogajajo krivice, spregovoriš na glas, poveš, da to ni prav. Mogoče pogledaš sam vase ter ugotoviš, kaj si ti naredil narobe in kaj ni bilo najprimerneje. Vsi imamo te zgodbe, tudi jaz. Cilj je, da rastemo in se razvijamo ter čez čas upamo na boljšo prihodnost.

Protesti, izgredi in nemiri se v ZDA vrstijo že več kot devet dni zapored:

Kakšno je vaše mnenje o gibanju Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo, op. p.) in o tem, da je neprimerno in neprimerljivo, če nekdo reče "All Lives Matter" (Vsa življenja štejejo, op. p.)?

Uf ... Gibanje Black Lives Matter se mi zdi že od nekdaj zelo, zelo pomembno. In to primerjanje, da se govori All Lives Matter ... Tega ne moreš primerjati. Preprosto ne moreš. Nihče ni rekel, da s tem, ko rečeš Black Lives Matter, druga življenja niso pomembna. Še vedno se potegujemo za pravice vseh, ampak trenutno je poudarek na tem, ker je več kot očitno, da ima ta skupina ljudi velike težave. Da na tak in drugačen način občutijo, da so drugačni, da so prikrajšani za priložnosti v življenju samo na podlagi svoje polti. Ne bom rekla, da je ravno neprimerno, a tega se ne da primerjati.

Verjamem, da večina ljudi, ki rečejo All Lives Matter, ne misli tega slabo, daleč od tega. Njim ni vseeno za temnopolte, ampak ne vem, ali se zavedajo, da so na tem svetu ljudje, ki jim življenje temnopoltega ne pomeni nič, zanje je ničvredno. To je za nekoga tretjerazredni državljan. Zaradi tega je gibanje Black Lives Matter tako pomembno.

Kakšno je vaše življenje v Sloveniji? Menite, da bi vam bilo kot birasni osebi kje lažje ali pa težje?

Moje življenje tukaj je lepo. Res, ne morem se pritoževati. Na srečo sem vedno imela prijatelje, ki so me sprejemali takšno, kakršna sem, me podpirali, mi stali ob strani, se postavili zame. Tudi družina me je vzgojila tako, da sem ponosna na to, kar sem, po svetu hodim s pokončno glavo, čeprav se mi je velikokrat zgodilo, da bi se najraje zvila v klopčič in skrila pred vsemi. Moje življenje ni slabo, nikakor. Dobila sem več dobrih priložnosti, ker sem birasna, sem pa doživela tudi slabe izkušnje, kakor jih vsi. Vsi imamo tudi slabe izkušnje, ne glede na to, kaj si in kdo si.

Je pa žalostno, da se zgodijo nelagodne situacije, in sicer ne na podlagi mojega karakterja ali mojih dejanj, ampak samo na podlagi nečesa, česar ne morem spremeniti. Na podlagi nečesa, česar ne morem skriti. Polti niti ne bi hotela skriti, sem ponosna nanjo, me pa žalosti, da živimo v taki družbi, kjer se to opazi in komentira.

Moje življenje bi bilo nekje drugje na svetu morda slabše, nekje pa boljše. Sem pa opazila, ko sem potovala, da name v večjih mestih, kot sta Pariz in London, ne gledajo kot na drugačno, ker je tam toliko različnih kultur in ras, da je to nekaj običajnega. V Sloveniji pa me ljudje vsak dan spominjajo na to, da sem drugačna, da "ne spadam" najbolj v to okolje. A na koncu dneva poskušam vse jemati pozitivno, zavedam se, da v Sloveniji veliko stvari izvira iz nerazgledanosti. Tega ne mislim v negativnem smislu, saj smo izobražen narod, ampak to je pri nas nekaj tujega, ne ravno pogostega.

Vedno bom z nasmeškom na obrazu odgovarjala na vsa smešna vprašanja, tudi če si bom mislila: "O moj bog, nisi me tega vprašal (smeh, op. p.)." Odgovarjala bom, ker se mi zdi, da s tem naredim več dobrega, kot pa če bi to jemala preveč osebno in bila nesramna. Ni tako slabo, verjamem, da bo še boljše in da bodo morda že moji otroci doživeli veliko bolj odprto Slovenijo, kot sem jo jaz. Že jaz sem doživela veliko bolj odprto Slovenijo, kakor jo je recimo moj oče.

Preverite več:

protesti, ZDA Trendi Oblikovalec si je z mizerno donacijo protestnikom naredil sramoto #video karen Trendi Zaradi rasizma in lažne prijave postala viralna in brezposelna #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 11
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin