Aljoša Bagola: Slovenci ljubezen čutimo precej patološko

Nekje na polovici drugega meseca v letu nas čaka tisti dan, ko zaljubljenost doseže vrhunec svoje pojavnosti med ljudmi. Ti si svojo naklonjenost izkazujejo s številnimi darilci, zaradi katerih se nato čutijo ljubljene. Pa ob vsem tem Slovenci resnično znamo ljubiti? O tem smo se spraševali v intervjuju s sogovornikom, ki ga ni treba posebej predstavljati. Aljoša Bagola, kreativni direktor Pristopa, zna dobro ubesediti pogled na družbo in njeno pojmovanje ljubezni.

Valentinovemu radi rečemo praznik zaljubljencev, vedno več ljudi pa ga posmehljivo imenuje tudi praznik trgovcev. Bi se s tem lahko strinjali tudi vi? Pravzaprav gre za trgovanje s prazniki. Koledarski prazniki so danes kapitalistična pot okoli sonca. Trgovske sezone so oblikovane tako, da potrošniki nimamo časa zapreti svojih denarnic. Adventne lučke gorijo že, ko prvonovembrske svečke še niso ugasnile, nato komaj nazdravimo s šampanjcem in že so na policah pustne maske in šara za valentinovo. Zdaj po poljubih in obljubah še ne bomo dodobra zaprli ust in že bodo tu velikonočni zajčki, potem pa vse za poletne počitnice. Sledile bodo šolske potrebščine in že spet bomo pri svečah in adventnih lučkah.

Kdaj pa se Slovenci raje pokažemo? Za valentinovo ali za prvi november? Dobro vprašanje. Ali imamo bolj goreča srca ali bolj goreče grobove? Mislim, da smo vseeno nagnjeni k temu, da nas sodbe drugih prizadenejo bolj, kot je to smiselno za zdravo življenje. Zato je na grobovih, ki so vendarle vsem na očeh, bolj goreče kot v naših srcih. (smeh)

Kako bi s svojega vidika definirali ljubezen, kot jo vidimo danes? Zame osebno je ljubezen gorivo za življenje. V mojem poklicu pa obstaja tudi drugačna ljubezen. Eksplozija kapitalizma zagotovo temelji na ljubezni do lastnine, do posedovanja. To obliko ljubezni pa je nadgradila ljubezen do simbolnih vrednosti. Do blagovnih znamk. Te so moderna trženjska iznajdba, ki predmetom in storitvam omogoča, da v ljudeh ustvarjajo posebne občutke. Občutke zmagoslavja, bližine, občutke, da smo zaradi njih bolj posebni, kot smo v resnici. To je potrošniška ljubezen, ki pa svoje valentinovo praznuje vsak dan.

Bi lahko rekli, da je ljubezen mit? Pred tednom dni smo na primer praznovali dan slovenskega pesnika, ki je zelo tesno povezan z ubeseditvijo ljubezni. Da, Slovenci ljubezen do svojega največjega, doktorja Prešerna, izkazujemo na dan njegove smrti. Očitno mu res ne moremo odpustiti, da je bil po poklicu odvetnik. (smeh) Sicer pa ljubezen ni mit, ljubezen je tim. Sestavljena je iz odločitve, predanosti in discipline. Je pa tudi timsko delo. Dveh partnerjev, otrok, družin, vsega naroda. A ljudje raje živimo v želji po poustvarjanju scenarijev, receptur za življenje, ki nam jih bliščavo servirajo mediji. Dandanes v srcih tako ne nosimo po citatov pesnikov, ampak diktate medijev. Te dobivate od Kardashianovih, Gordona Ramseyja, zvezdniških preurejevalcev domov in od vseh drugih zvezd resničnostnih šovov. Tudi ko govorimo o ljubezni, jo hote ali nehote uprizarjamo na način, kot smo ga videli v medijih.

Nadaljevanka Seks v mestu je programirala ljubezensko vedenje in življenje na milijone žensk po vsem svetu, ki so iskale svojega Živino. In zato marsikdaj spregledale Človeka. (smeh) Najmočnejši programer ljubezni je tako zagotovo Hollywood, ki že od nekdaj uči, kako se poljubljati na prvem zmenku, kako večerjati za valentinovo, kako se spraviti v posteljo in kakšno je naj ljubezensko razmerje na sploh. Če resničnostni šovi ustvarjajo šovinistično resničnost, ki temelji na neprizanesljivi tekmovalnosti in ekscesu, potem romantične komedije ustvarjajo tragedijo ljubezni, ker ljudi silijo, da želijo živeti v utvarah.

To torej pomeni, da nas množični mediji zbližujejo, ker nam servirajo skupne točke, v katerih se ujamemo, trende? Trendi obstajajo zato, da se 80 odstotkov ljudi počuti pomirjene. Trendi so množično pomirjevalo, saj ljudem omogočajo, da ne delajo napak. Pa ne samo pri oblačenju, bralnih navadah in prehrani. Tudi v ljubezni. Najbolj potentni narekovalci trendov danes prihajajo iz Silicijeve doline, saj ustvarjajo tehnologije, ki so spremenile človeško vedenje . Facebookov "lajk" je tako novodobni Cezarjev palec. Karkoli na tem svetu ti je lahko zgolj všeč ali pa ti ni. To polarizira tudi medosebne odnose. Zato živimo v dobi bipopularnosti: ali te ljubim ali sovražim, ali si kul ali pa nekul.

Zanimivo pri tem je, da bili so vsi ustanovitelji ključnih podjetij Silicijeve doline v srednji šoli in na faksih med manj priljubljenimi. Bili so nekul, piflarji na dnu lestvic priljubljenosti. In zdaj so vsemu svetu, skoraj zarotniško, podtaknili platformo, ki v naša življenja prinaša ravno to srednješolsko delitev na kul in nekul, na všečkam in ne maram. (smeh) Koliko pristnosti v odnosih sploh še lahko ohranjamo ob tako močnem vplivu družabnih omrežij, kjer si lahko ustvarimo podobo, ki ni nujno preslikava naše resnične osebnosti? Če je za večino Slovencev avtomobil podaljšek njihove hiše, je Facebook podaljšek njihovih osebnosti. Naša identiteta seveda temelji na krvi in mesu, a vsi ti avatarji, ki jih imamo v digitalnih okoljih, so resnični sestavni deli naših osebnosti. Tega se je treba zavedati in imeti do tega tudi zdrav in realen odnos. Večja težava so fantomske osebnosti, razni skriteži, vzdevkarji, ki – opogumljeni zgolj z možnostjo anonimnosti – načrtno vznemirjajo, širijo sovražni govor, podpihujejo, hujskajo. To pa ni zgolj refleks teh majhnih, skritih čarovnikov iz Oza, do katerih hitro prideš zgolj z dvema vrtljajema miške navzdol.

Najbolj demokratični mediji, kot sta Twitter ali Facebook, so po mnenju Johna Kampfnerja, zunanjega svetovalca Googla za svobodo izražanja, postali prostori hujskaštva, kjer celo najbolj cenjeni mnenjski voditelji izkazujejo malo premišljenosti. To, da mnenjski vodje ali zvezdniki, ki so nenehno tarče žaljivih komentarjev, te nepremišljeno delijo naprej, primerja s sedenjem v kinu, kjer se nekdo začne na ves glas dreti: "Ogenj, ogenj!" Kar seveda povzroča paniko in stampede. Zato pravi, da je najboljša strategija ignoriranje in premišljeno filtriranje. Vse to so namreč pristni, resnični odnosi, ki so lahko še kako boleči. Četudi so omejeni na zgolj 140 črk in na dva palca.

Prednost vpogleda v druge kulture, ki nam ga omogoča internet, nam da kmalu vedeti, da imamo tudi pri nas svoj, specifičen pogled na srčne zadeve. Kakšen je naš odnos do ljubezni? Slovenci ljubezen dojemamo, oprostite, čutimo precej patološko. Če pogledamo, kaj se je dogajalo s slovensko ljubeznijo v zgodovini, vidimo, da je naša pregovorna hlapčevska drža, kjer smo gospodarje s sklonjeno glavo bebavo občudovali, na skrivaj pa jih v dno duše sovražili, izoblikovala tip osebnosti, ki ni sposoben tekmovati v modernem globalnem ekosistemu.

To je na kožo pisano domačemu inventarju politikov, ki so, hote ali nehote, dosegli veliko zmago: Slovenci svojo državo sovražimo, svojo deželo pa ljubimo. Zato bomo nesrečni ostali doma. A ljubezen do samega sebe bi morala biti za nas zelo pomembna vrednota, ne zgolj presihajoče čustvo. Tako kot druge stvari v življenju je tudi pot do sreče v ljubezni disciplina. Slovenci znamo biti disciplinirani, a kaj ko vedno potrebujemo druge, da nam določijo cilje. Zato tudi ni čudno, da za vrhunske uspehe v športu največkrat potrebujemo tuje maltretirajoče trenerje. (smeh)

Torej tudi radi trpimo? Trpljenje je za Slovence nekaj zelo praktičnega. Če vsaj malo ne trpiš, potem ne moreš veliko tarnati. Zadnje je pa vendarle nacionalni šport. (smeh) A tisti, ki res trpijo, in tisti, ki res pomagajo, nikoli ne tarnajo. Ti pripovedujejo zgodbe. To je znova dokazala tudi nedavna vremenska ujma.

Prej sva govorila o televizijski seriji Seks v mestu. Kaj je ta po svoje revolucionarna serija dala družbi? Ta serija je imela v svojem ustroju klasično utvaro demokracije, da je svobodna izbira mogoča in osvobajajoča. Le da jo je iz politike prenesla na medosebne odnose. Tudi v kapitalizmu nam neskončne nakupovalne police omogočajo neomejeno izbiro, tako kot New York omogoča neskončno izbiro življenjskih ali spolnih partnerjev. A po drugi strani je neskončnost izbire eden od največjih represivnih elementov zahodne civilizacije. To, da se morajo ljudje za nekaj odločiti, je zanje veliko breme. Zato izvolijo nekoga, da odloča namesto njih. In takrat vemo, kaj se zgodi. Tudi v ljubezni veliko partnerjev pričakuje, da se odločaš namesto njih. Tudi takrat vemo, kaj se zgodi. Seks v mestu je pa, če se vrnem, ustvaril novo politiko ljubezni in predvsem demokratiziral seks. Tudi na vasi. (smeh)

Imamo tudi krizo čustvovanja, pri čemer moški, kljub temu da smo že prešli v nekoliko bolj odprto družbo, še vedno čuti zadržke pri izražanju svojih čustev ... Formula slovenske vzgoje je še vedno: bodi priden in bodi tiho. Zato naši otroci v šolah rok ne dvigujejo zato, ker bi imeli kaj povedati, ampak zato, da vprašajo, ali smejo na stranišče. V preteklosti pa si kot moški čustva lahko izpovedal le v spovednici, in še to na kolenih. Danes se veliko moških zateka v drugo, prav tako zanimivo institucijo. V fitnes. Tu se moderni moški ukvarja z vsemi mišicami razen z najpomembnejšo. Svojim jezikom.

Naše neizražanje čustev nas torej omejuje tudi drugod? Seveda. Slovenci svoja čustva redno izražamo le v dveh položajih: negativna v prometu, torej v varnem zavetju dizelskih podaljškov svojih domov. Pozitivna pa ob športnih zmagah, ko naši športniki poosebijo kliše majhnega, pridnega smučarskega naroda na sončni strani Alp. Če bi o sebi mislili še kako drugače, bi se lahko večkrat veselili. Zato bi pa izražanje čustev morali prepovedati politikom, ki to manipulativno počnejo zgolj iz matematične preračunljivosti na volitvah. Če bomo torej ljubili samo del sebe, ki je ubogljiv, priden, tih in mora voliti tistega, ki je namesto nas najglasnejši, potem bomo pač narod, ki se ne bo mogel nikoli resnično ljubiti.