V danes propadajoči vili z bazenom, depandanso in velikim pripadajočim posestvom v Tacnu je nekoč delal in z družino živel slovenski politik Edvard Kardelj.
Hišo z bazenom pod vznožjem Šmarne gore je leta 1938 začel graditi industrialec Ivan Seunig, ki je v Guzjevem mlinu v Tacnu začel izdelovati lesene čevljarske žeblje. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v bližini njegove delavnice nastala tudi nova tovarna, v kateri je poleg lesenih izdeloval še kovinske žeblje, vložke za čevlje in podobno. Ustanovil je tudi podjetje imenovano Seta (Seunig Tacen).
Vilo pod Šmarno goro je Jugoslavija podržavila leta 1947, ko naj bi tedanjega lastnika Ivana Seuniga prisilila v podpis menjalne pogodbe, s katero je hišo s 400 kvadratnimi metri, velikim vrtom, bazenom, ptičnico in depandanso zamenjal za precej manj vredno vilo v Rožni dolini.
Po podržavljenju je v tacenski vili najprej nekaj časa živel Boris Kraigher, kmalu po tem pa so se vanjo preselili Kardeljevi, ki so tu ostali skoraj vse do razpada Jugoslavije. V hiši je po smrti Edvarda Kardelja leta 1979 ostala njegova žena Pepca.
Zgodovinar Jože Pirjevec je o Kardeljevem življenju - tudi v vili - povedal, da je politik ljubil glasbo, predvsem Beethovna. Ob njegovi spremljavi je razmišljal ter pisal dokumente in razprave o samoupravi.
Zaradi političnih razlogov od sredine 50. let Kardelj in jugoslovanski voditelj Josip Broz - Tito nista bila v najboljših odnosih in se zasebno nista ravno obiskovala, je še povedal zgodovinar. Kardelj je do Tita težko prišel tudi, ker je Jovanka prestregla stike.
Sicer pa sta si bila tudi značajsko zelo različna, je še dodal Pirjevec. "Tito je bil karizmatičen, ekstrovertiran in je imel rad družbo, medtem ko je bil Kardelj bolj tih in zadržan."
Za Kardeljevo vilo v Tacnu pa je sogovornik pojasnil, da ni bila zelo razkošna. "Tisto, kar je zanimivo, je, da so slovenski funkcionarji živeli precej bolj skromno. Ne tako na veliki nogi kot Tito."
Je pa s tacensko vilo povezana tudi tragična zgodba, ki jo je Pirjevec povzel po ustnem izročilu pričevalcev. Na decembrski zabavi leta 1971 je v tej hiši samomor storil Kardeljev 30-letni sin Borut. "Proslavljali so, fant je šel v sosednjo sobo in slišali so strel. Našli so ga mrtvega."
Za danes propadajočo stavbo, ki s seboj nosi opisano žalostno zgodbo, pa je Jože Pirjevec poudaril, da ima zgodovinsko vrednost in da bi jo bilo smiselno obnoviti, v njej pa narediti muzej o preteklem obdobju naše zgodovine.
V hišo se je, kot navajajo medijski viri, leta 1990 vselil generalštab teritorialne obrambe, ko pa je obrambno ministrstvo dobilo svoje prostore, so se od tu preselili. Leta 1992 je bil objekt v uporabi uprave za razorožitev, ko pa so iz stavbe odšli še oni, je ostala zapuščena.
Denacionalizacijski postopek se je končal leta 2010, ko so vilo nazaj dobili Seunigovi dediči.
V vilo dolga leta država ni vlagala in objekt je propadal. Občasno pa se je v zapuščeni vili zbirala lokalna mladina.
Preberite še:
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.