Nedelja, 24. 3. 2019, 4.09
5 let, 9 mesecev
"Večina mladih ne ve, da se je tudi pri nas zgodil holokavst" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,42
33
Igralec, režiser, lutkar in umetniški vodja Mini teatra in direktor ljubljanskega judovskega kulturnega centra Robert Waltl je tudi eden od snovalcev vsakoletnega festivala Hiša strpnosti, ki ob temah holokavsta odpira tudi aktualne pereče probleme s področja človekovih pravic.
Festival Hiša strpnosti s programom v Mini teatru in Judovskem kulturnem centru Ljubljana traja do 28. marca. Letošnji filmski program prikazuje slikovitosti nenavadnih izkušenj in odpira razprave o migracijah, spolu in predsodkih v naših in drugih družbah z vsega sveta. Spremljajo ga tudi koncerti, razprave in predavanja, pa tudi izobraževalni dopoldnevi, namenjeni učencem, študentom, učiteljem in staršem, ki obravnavajo različne družbene tematike, od holokavsta do begunstva in drugega.
Leta 2013 ste v Ljubljani ustanovili Judovski kulturni center, kar ste pospremili tudi s Hišo strpnosti - vsakoletnim festivalom strpnosti. Kaj vse so bili za vas pomembni dejavniki, da ste se ob vodenju Mini teatra in režiranja lotili še teh projektov?
Moja umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi. To je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti. Glede na vlogo Judovskega kulturnega centra v majhni, a vitalni sredini, kakršna je Ljubljana, v enem od glavnih mest ene od evropskih držav, trdim, da je kultura orodje za ustvarjanje strpnosti. Kultura je dar razpravljanja o različnih vprašanjih z različnimi ljudmi, pa tudi pravi način življenja.
Judje so na ozemlju sedanje Slovenije zaznamovani s pretežno fizično odsotnostjo in pred leti me je igralka Polona Vetrih navdušila, da ustanovimo judovski kulturni center. Vsako leto pa tudi v program Mini teatra vključimo predstavo, povezano s tematiko holokavsta. Lani je to bila na primer predstava Naš razred, prej Judovski pes, Jagodno dekle, Mihaiš in Grobnica za B. Letos bo to predstava Konj, ki je prišel v bar avtorja Davida Grossmana. Pripravljamo pa še razstave, koncerte, filmske projekcije in predavanja. Ustanovili smo tudi Judovski muzej, knjižnico in galerijo. Ob tem smo se odločili, da se intenzivno začnemo ukvarjati tudi z izobraževanjem o holokavstu.
Ste prepoznali potrebo po tovrstnem izobraževanju?
Ankete med srednješolci v Sloveniji, ki jih je izvedel SRC SAZU, so pokazale, da večina mladih ne ve, da se je tudi pri nas zgodil holokavst, in ne le v Nemčiji, na Poljskem … Tudi sicer se v Sloveniji na splošno izjemno malo ve o zgodovinski prisotnosti Judov na ozemlju sedanje Slovenije. Zgodovina Judov je skorajda popolnoma izbrisana, razen kakšnega imena ulice, ki spominja na njihovo prisotnost. Celo med samimi člani judovske skupnosti, ko sem pred leti začel svojo raziskavo, so se slišali določeni glasovi, kaj govorim o Judih v Ljubljani in holokavstu, saj ga ni bilo. Kakšna nevednost in ignoranca.
"Moja umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi. To je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti. Glede na vlogo Judovskega kulturnega centra v majhni, a vitalni sredini, kakršna je Ljubljana, v enem od glavnih mest ene od evropskih držav, trdim, da je kultura orodje za ustvarjanje strpnosti."
O lokaciji nekdanje sinagoge na sedanji Židovski stezi 4 priča spominska plošča, ki je bila tam postavljena leta 2017 in je tudi prvi javni zapis o prisotnosti judovske skupnosti v Ljubljani.
Župan Zoran Janković je prisluhnil moji prošnji in skupaj smo postavili ploščo na Židovski stezi, kjer je sinagoga stala do leta 1515, ko so jih iz dežele izgnali. Pritiski deželnih stanov na cesarja Maksimilijana, naj judovsko prebivalstvo izseli, so bili posledica zadolženosti fevdalnih rodbin pri judovskih izposojevalcih in odpora trgovskih cehov v mestih, ki so nasprotovali judovski trgovini. Ob koncu 18. stoletja, pod vladavino Jožefa II. Habsburškega, je zakonodaja znova dopuščala nemoteno trgovsko dejavnost Judov v slovenskih deželah v času letnih sejmov.
Judje so se tu znova naselili ob prihodu Napoleona in nastopu Ilirskih provinc v začetku 19. stoletja.
Prva družina, ki se je stalno naselila v Ljubljani, je bila bavarska družina bogatih trgovcev Heimann, ki je imela v lasti hišo na sedanji Mačkovi ulici 2. V večjem številu pa so se Judje tu začeli stalno naseljevati šele po 1860. Med vojno so ljubljanski Judje doživeli holokavst v najbrutalnejši obliki. Le redki preživeli in pregnani so se po vojni vrnili, pa še tisti so se srečali s številnimi težavami z novo oblastjo, ki jih je razlastila, tako da se jih je veliko odločilo za odhod iz Jugoslavije.
Je bil antisemitizem na področju sedanje Slovenije prisoten že prej?
Poseben pomen ima v tem pogledu vloga katolicizma na Slovenskem, ki je, tako kot drugod v srednji Evropi, skozi večstoletno tradicijo prikazovala Jude v splošno razširjeni vlogi "Kristusovih morilcev". V 19. stoletju, ko se oblikuje sodobni antisemitizem, so Jude v negativni luči prikazovali tudi prispevki v slovenskem časopisju, čeprav v pisani množici člankov in razprav s konca 19. stoletja zasledimo tudi pozitiven odnos do Judov. Ta je izviral predvsem v njihovem prispevku k slovenskemu gospodarstvu.
Vse do obdobja po prvi svetovni vojni so se Slovenci praviloma šolali na Dunaju, v Gradcu in Pragi, kjer so prevzemali tudi antisemitizem. Josip Vošnjak, Janez Evangelist Krek, Ivan Šušteršič in številni drugi slovenski pisatelji, politiki in ideologi slovenskih političnih strank so odobravali antisemitizem. Tudi socialdemokrat in pisatelj Ivan Cankar je bil v svojem antisemitizmu blizu Luegerjevim predstavam o judovstvu - dunajski župan Karl Lueger je bil velik antisemit in "duhovni" oče Hitlerja. Zdaj se tudi v Sloveniji žal pojavljajo celo zanikovalci holokavsta in antisemiti.
Na Križevniški ulici 3 deluje tudi judovski kulturni center, judovski muzej, zadnje tri leta pa je tam tudi edina delujoča sinagoga v Sloveniji.
Poznate veliko zgodb o deportacijah v Ljubljani med drugo svetovno vojno.
Zadnji dve leti se intenzivno ukvarjam z Judi v Ljubljani, deportacijami in holokavstom. Pri tem mi izjemno pomaga zgodovinar Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor. Obstaja pa seveda tudi veliko delo, ki so ga opravili dr. Irena Šumi, dr. Oto Luthar in drugi. Lani sva se s Hajdinjakom ukvarjala z družinami Steinberg, Zajc, Filipec, Goldberg-Pogačnik, Baumgarten, Moskovič, Leitner, Kapper, Lorant, letos pa nas zanimajo Pollaki, Ebenspangerji, Weiss-Vasići, Otto in Danica Henigsfeld, Leonid in Teodora Zažigajev, Adela Besednik ...
Tomaž Zajc, sin Regine Zajc in Ladislava Zajca, je še živeči pričevalec holokavsta v Ljubljani.
Tomaž je izjemno pomemben pričevalec holokavsta in nam posebej pomaga pri izobraževalnih jutrih, ki jih v okviru festivala Hiša strpnosti organiziramo z mladimi in kjer pripoveduje o svoji družini in njegovem reševanju.
Ko je na vrata stanovanja na Resljevi cesti prišel gestapo, kjer je živela hči tovarnarja Vilijema Steinberga Regina z možem Ladislavom Zajcem in petletnim sinom Tomažem, ga je pred deportacijo rešila njegova varuška Savica Rožanc, ki je takrat po naključju prespala pri njih. Otroka je s plezanjem čez balkon predala sosedi, ki ju je v stanovanju skrila do odhoda gestapovcev. Savica Rožanc je petletnega Tomaža nato odpeljala v Tivolski grad, kjer je živela njena družina in ga skrivala do konca vojne kot svojega "nezakonskega" otroka, kar je bilo izjemno pogumno. Za to dejanje je pred dvema letoma dobila tudi priznanje "pravični med narodi".
Festival strpnosti zajema vprašanje človekovih pravic, a njegova pomembna programska stalnica je tematika holokavsta.
Glede na že omenjeno anketo med slovenskimi srednješolci izpred nekaj let, ki je pokazala nepoznavanje problematike holokavsta v Sloveniji in ob tem, ko v sočasju spremljamo določene izjave, kako holokavsta ni bilo, se mi zdi zelo pomembno ohranjanje zgodovinskega spomina. Ob tem smo se med begunsko krizo in sprejemanjem novega družinskega zakonika veliko začeli spopadati s sovraštvom, uperjenim proti različnim manjšinam. Zato smo se odločili, da festival tematsko razširimo na vse oblike nestrpnosti do drugih, drugačnih, manjšin.
Del letošnjega festivalskega programa je tudi film z naslovom Vila Emma, ki so ga med drugim snemali v Ljubljani.
Na sporedu je bil v petek, govori pa o skupini judovskih deklic, ki je pred nacisti iz Avstrije bežala čez Hrvaško in Slovenijo, kjer se je nekaj časa skrivala tudi v Horjulu, dokler ni uspešno prišla do Italije in se tam skrila v majhni vasici. Film Vila Emma so snemali deloma tudi v Ljubljani, nekaj prizorov tukaj pri nas, na Križevniški ulici.
Slovenec, Uroš Žun, po izobrazbi pravnik, ki je bil rojen leta 1930 v Radovljici, je pomagal pri reševanju te skupine 16 judovskih deklet, ki so v Maribor pribežala iz Avstrije. Leta 1986 so dekleta poslala izraelski komisiji, ki deluje v okviru muzeja holokavsta Jad Vašema, pričevanja, na podlagi katerih je bil Uroš Žun razglašen za pravičnega med narodi.
S festivalom strpnosti je povezan tudi hrvaški filmski producent Branko Lustig, ki je preživel taborišče Auschwitz in Bergen-Belsen.
Branko Lustig, ki je najprej eno velikansko srce, duša, podpornik in soustanovitelj našega festivala, je bil dve leti tudi naš filmski selektor. Izvajal je tudi izobraževalne dopoldneve o holokavstu za mlade in brez njega našega festivala strpnosti ne bi bilo. Lustig je tudi dvakratni dobitnik oskarja za filma Schindlerjev seznam in Gladiator. Kot hrvaški Jud pa je bil med vojno z družino aretiran v Čakovcu in odpeljan v taborišče.
Ob pregledovanju arhivske dokumentacije smo ugotovili, da je bil na istem vlaku kot slovenska pričevalka holokavsta Erika Fürst, zaradi česar smo pred tremi leti na našem festivalu organizirali njuno srečanje, ki je bilo zelo ganljivo.
Leta 2015 sta se srečala na vašem festivalu strpnosti.
Prej se nista spoznala, zato smo v Ljubljani organizirali srečanje, kjer sta govorila o svoji izkušnji taborišča. Srečanja mladih s preživelimi taboriščniki so bila vedno izredno ganljiva. Popolnoma drugače je posredovanje vsebin prek osebnih pripovedi in filmov, globoko sežejo. Žal je preživelih zmeraj manj in zato moramo razmišljati, kako mladim posredovati njihova pričevanja, da se to zlo, ta strahota ne bi nikoli več ponovila.
Srečanje Erike Fürst in Branka Lustiga, ki na posnetku pripoveduje o svojih taboriščnih izkušnjah
Za mlade so takšna srečanja najbrž pomembna izkušnja. Ob grozljivih zgodbah so to tudi izkušnje poguma.
Mladih se takšna srečanja zmeraj izjemno dotaknejo in so nekaj nepozabnega. Vedno znova me tudi navduši, koliko dijakov in študentov je v Ljubljani, Sloveniji in Jugoslaviji sodelovalo v medvojnem odporu proti nacistom, fašistom in domačim kolaborantom. Mislim, da bi se mladi tudi zdaj podobno odzvali.
Ponosen sem na mlade, ki so se nedavno zbrali na javnem podnebnem štrajku. Pomembno je, da se jih sliši v boju za njihovo prihodnost in pri tem jih moramo podpreti ter jim po naših močeh pomagati.
Na festivalskih izobraževalnih dopoldnevih se torej veliko pogovarjate z mladimi, projekcijam filmov namreč redno sledijo razprave.
Razprave z mladimi so na teh izobraževalnih dopoldnevih odlične. Spomnim se ene od teh, povezane s tematiko begunstva. Ob sicer prevladujočih pozitivnih odzivih, je eden od mladih rekel, da kaj si predstavljamo, če bodo vsi begunci prišli k nam, saj jih vendar ne moremo hraniti. V teh grobih, nerazumnih in odklonilnih besedah slišiš njihove starše, odrasle.
Spomnim se, kako so besede pretresle Anico Mikuš Kos, upokojeno otroško psihiatrinjo, ki vodi programe za pomoč otrokom v stiski na nemirnih področjih, ki mu je tako lepo mirno razložila, kako gre pri tem za vprašanje življenj, in ne tega, kako nam bo nekdo vzel službe in naš kruh.
Med sporočili in vrednotami, ki jih prinaša letošnji festival Hiša strpnosti, je tudi pomen individualne odgovornosti.
Slovenski filmski center je zavrnil podporo festivala.
Naš festival je še zmeraj brez podpore države in pristojnega kulturnega ministrstva. Pomaga nam ljubljanska občina, nekaj malega ministrstvo za zunanje zadeve, zasebni donatorji, sponzorji in predvsem tuja veleposlaništva in tuji kulturni centri v Ljubljani. Filmski center pa pošilja zelo dvoumne zavrnitve naših razpisih prijav.
Dvakrat so nas zavrnili z diskriminatorno obrazložitvijo. Napisali so, da je preveč filmov s tematiko holokavsta. Lani pa, da je preveč filmov iz Avstrije in Izraela ter da nimamo obširnega tiskanega kataloga. Kakšen cinizem.
V odločitvah komisije je bilo čutiti izrazito nenaklonjenost do tematike, ki se ukvarja z vprašanji strpnosti na podlagi izrazito tehtnega in izbornega filmskega programa. Prvi dve leti je bil kurator filmskega programa že omenjeni oskarjevec Branko Lustig, zadnja tri leta pa priznani univerzitetni profesor filmske umetnosti in vodja filmskega kluba z Dunaja Frank Stern.
Eden od spotikavcev v Ljubljani, ki jih žrtvam holokavsta v obliki medeninastih kock z njihovim imenom in priimkom na pločnikih pred njihovim zadnjim svobodnim domom umetnik Gunter Demnig postavlja od leta 1992. Do zdaj so skupno postavili že več kot 60 tisoč spotikavcev v več kot 610 mestih v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Češki, Norveški, Ukrajini, na Madžarskem in Nizozemskem. Od lani so položeni tudi v Ljubljani, kamor so njene nekdanje meščane simbolično vrnili. Leta 2012 pa so jih nekaj položili tudi v Mariboru.
Lani ste se lotili tudi akcije Spotikavci, postavljanja spomenikov žrtvam holokavsta v Ljubljani.
Eden od razlogov, zakaj postaviti judovski kulturni center v Ljubljani, je izbrisanost Judov iz slovenskega zgodovinskega spomina. V imenu ohranjanja spomina smo tako lani začeli z akcijo Spotikavci, v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana in Sinagogo Maribor pa letos pripravljamo tudi razstavo o holokavstu v Ljubljani. V Ljubljani smo lani položili prva spominska znamenja spotikavce, ki jih žrtvam holokavsta v obliki medeninastih kock z njihovim imenom in priimkom na pločnikih pred njihovim zadnjim svobodnim domom umetnik Gunter Demnig postavlja od leta 1992.
S Spotikavci letos nadaljujete?
V Ljubljani nadaljujemo in letos jih bomo postavili še 20, namestili pa jih bomo tudi v Lendavi in Murski Soboti. Izjemno pomembno je, da sta župana Murske Sobote in Lendave prisluhnila moji prošnji, še posebej letos, ob 75. obletnici največjih deportacij, ki so za zmeraj spremenili podobo teh mest v Prekmurju.
V Judovskem kulturnem centru je tudi spomenik žrtvam holokavsta v Sloveniji.
Kako je z vašimi judovskimi koreninami?
Nič manj seveda ni pomembna moja osebna zgodba. Odkar sem odkril svoje daljne judovske korenine, sem si zadal nalogo raziskati ne le individualno zapuščino, temveč kot javna oseba poskrbeti, da judovska kultura, ki je v Sloveniji zapustila svojo sled, dobi pomembno vlogo v sodobni družbi. In to v družbi, ki poudarja inovacijo in ustvarjalnost.
Moja praprababica se je že konec 19. stoletja pokristjanila, družina po očetovi strani pa izhaja iz Avstrije. Ko sem se profesionalno začel družiti s Polono Vetrih, sem se začel vse bolj zanimati za judovsko kulturo. Zanimivo je, da je Lenča Ferenčak moja mrzla sestrična po mamini strani in tako sem kasneje ugotovil, da naj bi tudi mamina stran imela madžarsko-judovske korenine.
Sinagoga v Sloveniji je zadnje tri leta v Ljubljani v judovskem muzeju na Križevniški ulici.
V Ljubljani od leta 1515, od Maksimilijanovega izgona Judov iz mesta, ni bilo sinagoge vse do prejšnjega stoletja. Imamo sicer neke informacije, da naj bi bila sinagoga nekaj časa v hiši na Dvornem trgu, kjer je zdaj v pritličju banka. Lastnica Marie Ann Prelog, ki je lastnica objekta, pravi, da se spomni, kako je ded govoril, da je tam bila nekdaj molilnica. Obstajali naj bi načrti, ki jih sicer še nisem videl, mi je pa to povedal rabin, za izgradnjo sinagoge pred drugo svetovno vojno. Pred dvajsetimi leti so na Tobačni ulici uredili prijetno sinagogo, žal pa je Judovska skupnost Slovenije pred petimi leti vse izgubila, tako da sta me rabin in predsednik skupnosti pred tremi leti prosila, naj toro prenesejo v naš muzej in tam opravljajo obrede.
Sinagoga v Ljubljani na Križevniški ulici.
In tako ste s kulturnim centrom povezali tudi religiozne vsebine.
Ko se je rabin obrnil na nas z željo po sodelovanju, sem v duhu vključevanja in sobivanja, da začasno, dokler ne rešijo prostorskega vprašanja, povezanega s sinagogo, privolil, da tora ostane pri nas. Je pa takšno sobivanje izziv tudi za rabina in je včasih usklajevanje naših rednih aktivnosti z njegovimi zanimivo.
Lani poleti, ko je bila v našem preddverju letna razstava dijakov oblikovalske ljubljanske srednje šole, na kateri je bila tudi eksplicitna golota, je bila to seveda za rabina malo nerodna stvar. Predvsem zaradi ljudi, ki so prihajali na obrede, saj poleti na obrede prihajajo predvsem turisti, za katere je tako sobivanje neobičajno. A praviloma vsi to sprejmejo z veliko navdušenostjo in jim je stvar zabavna in zanimiva. Zadnja tri leta je to tudi edina delujoča sinagoga v Sloveniji, kjer za judovske praznike in poleti vsak petek potekajo obredi, ki se jih udeležuje tudi do 50 ljudi, večinoma turistov.
Kako je z zagotavljanjem košer hrane?
Veliko je izdelkov, ki so košer in jih je mogoče dobiti v naših običajnih trgovinah. Imamo poseben spisek, ki ga posredujemo vsem, ki jih to zanima. Poleti hrano košer pri nas pripravlja naš rabin ali jo za skupine pripeljemo iz Zagreba. Vedno pa imamo pri nas vino košer in nekaj drugih izdelkov.
Vas obišče veliko turistov Judov?
Prihajajo iz Amerike, Evrope, Avstralije in poleti veliko tudi iz Izraela. V zadnjih letih je v Ljubljani poleti veliko skupin, ki imajo zelo čudno organiziran ogled Ljubljane.
Skozi mesto dobesedno tečejo, saj imajo za celoten ogled Ljubljane na razpolago zgolj uro in pol. V skupinah se ustavljajo pred našo hišo, kjer jim vodič na hitro pove, da sta tukaj Judovski muzej in sinagoga, vendar za ogled nimajo časa. Le najbolj vztrajni včasih od vodiča dobesedno izsilijo, da gredo v sinagogo.
O našem muzeju so v zadnjem letu pisali številni tuji, predvsem judovski mediji v ZDA, Kanadi, Franciji, Italiji, Izraelu in na Švedskem. Želimo si seveda, da nas obišče tudi čim več domačih gostov in da spoznajo zgodovino Judov na Slovenskem, kot tudi tradicijo in kulturo.
Preberite še:
33