Sobota, 17. 6. 2023, 21.55
8 mesecev, 4 tedne
Nina Gaspari: Navijajmo tam, kjer ne navija nihče!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,89
Okrog nas se odvija brutalna vojna. Napadalec prihaja iz privilegirane večine, žrtev je demonizirana manjšina. Če tega še niste opazili, je junij odličen čas, da stopite na stran napadenih in podprete njihove napore v mesecu, ko se odvija vsakoletna kampanja osveščanja za pravice skupnosti LGBTIQ+.
Od svojih staršev sem se v otroštvu naučila treh ključnih naukov, ki me spremljajo še danes in na podlagi katerih sprejemam odločitve, ko se znajdem v precepu.
Prvi nauk je: Bodi spoštljiva in prijazna do ljudi ter spoštovanje zahtevaj tudi nazaj.
Drugi: Med ljudmi ne delaj razlik in bodi enako spodobna do doktorja znanosti kot do nižje izobražene osebe.
In tretji: Če vidiš, da se nekomu godi krivica, na to opozori in se postavi na stran šibkejšega.
V mojih nekaj več kot štirih desetletjih življenja sem seveda obžalovala nekatere odločitve, ki niso sledile tem pravilom, in jasno se spomnim skoraj vsakega spodrsljaja. Težko je namreč predelati in si odpustiti izbire, ki niso bile povezane s temeljnimi vrednotami, na katerih slonita tvoja identiteta ter razumevanje sveta in sebe v njem.
Vedno sem poskušala stati za miselnostjo, da drugim želim točno toliko, kot želim zase. Nič več in predvsem nič manj. Če zase želim življenje, v katerem lahko samostojno sprejemam odločitve in živim v svoji pristnosti, s tem pa ne posegam ali odrekam svobodne izbire drugim, tako življenje želim tudi vsem drugim. Brezpogojno in ne glede na okoliščine.
Svoj glas sem vedno poskušala poslati v smer, v kateri sem opazila krivice, napake in družbene zmote. Že v vrtcu sem bila zato velikokrat oklicana za "špeckahlo", na kar sem še vedno izjemno ponosna.
Demonizacija marginalnih skupin
Zato sem danes težko tiho. Nemogoče je ostati brezbrižen ob pogledu na vse bolj napeto, razdraženo in razdeljeno ozračje, v katerem se odvijajo vsakodnevna napadanja.
V dneh, ko pišem to kolumno, se odvija vsakoletna kampanja osveščanja o skupnosti LGBTIQ+. Zdi se, da v več kot petih desetletjih, torej odkar je v ZDA potekala prva parada ponosa, nismo naredili koraka naprej v bolj strpno družbo. Še več, v zadnjem času drsimo nazaj. Zato osveščanja nikoli niso bila bolj pomembna kot v času, ki ga živimo zdaj.
Srhljivo je namreč opazovati, kako so napadi na to skupnost (predvsem na transspolne osebe) postali politična tema številka ena. Kako "elegantno" nekatere družbene struje uprizarjajo vsakodnevne in visoko koreografirane napade nanje z edino misijo: preusmerjanje naše pozornosti od družbenih izzivov, ki so gotovo za celotno družbo pomembnejši.
Pred očmi se nam odvija brutalna igra prestolov dela političnih in družbenih elit, ki želijo za vsako ceno držati svoje položaje. Tudi na račun izgubljanja človečnosti, ki jo manjši del družbe izgublja ob sledenju in podpiranju teh bojev.
Bojite se mavrice in knjig
Ker se radi zgledujemo po ameriški družbi, je le še vprašanje časa, kdaj bomo tudi pri nas zahtevali, da se določena literatura umakne s knjižnih polic, ker naj bi bila nevarna za otroke.
V ZDA so v zgolj devetih mesecih leta 2022 s polic knjigarn in knjižnic, ki ponujajo knjige za šolajoče otroke in mladino, umaknili več kot 1.500 knjig. Ameriško združenje pisateljev je že lani opozorilo, da te odločitve pomembno vplivajo na literarno, znanstveno in ustvarjalno delo pisateljev.
Kakšen vpliv bo to imelo na razvoj otrok in mladine, njihove sposobnosti kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja, bo pokazal čas. Zagotovo ne bo dober.
V ZDA se vrstijo protesti proti knjigam za otroke, ki govorijo o strpnosti do istospolno usmerjenih. Nasprotniki tovrstne literature pa menijo, da "kvari" otroke in jih spodbuja k homoseksualnosti in transspolnosti.
V ZDA se vrstijo napadi na podjetja, ki v svojo ponudbo vključujejo mavrična sporočila podpore ali izdelke, namenjene skupnosti LGBTIQ+.
Strah, ki je usmerjen v mavrice in knjige, ne pa na primer v vseprisotno možnost nakupa polavtomatskega orožja, namenjenega vojnim področjem, zaradi katerega v isti državi letno umre na stotine nedolžnih ljudi, je – najmanj – neverjeten.
Zanimivo je opazovati, kako isti ljudje, ki s polic v imenu zaščite otrok umikajo knjige, brez težave prek družbenih omrežij in svojih medijskih nastopov v svet pošiljajo najbolj nespodobna in razdvajalna sporočila, ki jih prek svojih ekranov vidijo tudi ti isti otroci. Tudi njihovi, seveda.
Prebujenci in prestrašenci
Ljudi, ki nimamo težav z drugače mislečimi, istospolnimi, transspolnimi in preostalimi raznolikimi posamezniki naše družbe, radi okličejo za prebujence ("woke").
Beseda "woke" se je sprva uporabljala s posebnim pomenom spodbujanja pozornosti na družbene in politične krivice, predvsem rasnih in družbenih manjšin, ob vstopu v novo tisočletje pa tudi za skupnost LGBTIQ+. Posvojili so jo posamezniki, ki se niso ukvarjali z drugačnostjo drugih, in tisti, ki so v družbeni raznolikosti videli prednost in ne nevarnosti.
Skorajda neopaženo je določen del politike besedo "woke" ugrabil in ji priklopil negativen prizvok. Vsakodnevno se uporablja ob obmetavanjih mnenj, ki v obliki nespodobnih nabojev letijo v vse smeri. Za prebujence smo oklicani vsi, ki se nam zdi pomembno, da v družbi enaka pravila in pravice veljajo za vse.
Za temi napadi stoji prestrašenost elit, ki se na vse pretege oklepajo svojih stolov in privilegiranega družbenega položaja, del družbe pa jim pri tem naivno pomaga. Družba, ki se bolj ukvarja z drugimi kot sama s seboj, izgublja na vseh področjih. Težko je namreč razumeti ves trud, ki je usmerjan v manj kot odstotek družbe, ki jo predstavljajo transspolne osebe. Še težje je razumeti vso energijo, ki se preliva v njihovo "zatemnitev".
V vsem tem šumu vsi skupaj izgubljamo pomembne trenutke, ko bi se morali osredotočiti na tiste stvari, ki so resnično pomembne in se dotikajo vseh nas. Od razmer v zdravstvu, rastočih cen hrane, aprilskega vremena v juniju ... in še bi lahko naštevali.
Kot državljanka in davkoplačevalka bi si resnično želela (če ne celo zahtevala), da se naše izvoljene elite ukvarjajo s kritičnimi izzivi, ki čakajo našo družbo. Želela bi si, da agresivni napadi na manjšine ne dobijo pozornosti medijev in nas, državljanov.
Fotografija je simbolična.
Normalizacija stanja
V mesecu, ko so naše oči usmerjene v sporočila enakosti za skupnost LGBTIQ+, bi si želela videti več energije, usmerjene v normalizacijo stanja.
Namesto sporočil ministrstev in vlade ter njenih predstavnikov, ki skupnosti LGBTIQ+ želijo "veliko poguma", želim, da naredijo več od objavljanja mavričnih tvitov.
Želela bi si na primer videti ministrico, ki na dogodek za spremljevalca povabi transspolno osebo. Pa morda državnega sekretarja, predsednika vlade ali predsednika uprave podjetja, ki na kavo povabi nebinarnega učitelja športne vzgoje.
Bodimo boljši
Ljudje smo v osnovi dobri. Težava ni v tem, da včasih mislimo drugače. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Težava nastane, ko zase pričakujemo ali celo zahtevamo pravice, ki jih drugim delom družbe odrekamo. To v sodobni družbi ne gre skupaj.
Zato bodite prijazni in spoštljivi, ne delajte razlik in bodite do vseh spodobni. Kot je za podKast N1 Slovenija rekel pesnik Esad Babačić: "Navijajte tam, kjer nihče drug ne navija!"
Kolumnistka Siola Nina Gaspari
