SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Trnuljčica: pravljično zasanjani poklon klasiki

1

termometer

Trnuljčica, prvi balet letošnje sezone ljubljanske Opere in baleta, je vse to, kar človek pričakuje od odrske plesne uprizoritve ene najlepših pravljic vseh časov.

Ne gre oporekati dejstvu, da gre za razkošno ekstravaganco v vseh pogledih, scenskem, kostumografskem in koreografskem. Solisti in zboristi so skozi neprekosljivo moč glasbene partiture Rusa Petra Iljiča Čajkovskega pod vodstvom zdajšnjega umetniškega vodje ansambla Ireka Mukhamedova graciozno in virtuozno pričarali vso lepoto in napetost pravljičnega sveta Charlesa Perraulta.

Četvorka, ki so ji zaupali nosilne vloge, je delo opravila več kot hvalevredno. Tjaša Kmetec kot princesa Aurora naravnost blesti. Njena navzočnost na odru in milina v gibih ter tehnična dovršenost so, brez kančka dvoma, očarale. Njen princ Desire v podobi Kente Jamamota je še posebej v solo točkah pokazal neomajno samodisciplino, obvladovanje in tehniko. Morda ga je Kmetčeva v paru nekoliko zasenčila, a sta kot enota delovala dovolj usklajeno, da ju je bilo užitek gledati. Tudi Regina Križaj je kot dobra vila Lilac poskrbela za pravo poezijo v gibu in z izvedbo svoje vloge pričarala tisto nekaj, kar je sicer po mojem mnenju primanjkovalo celotni predstavi ... magičnost. Zlikovca, v tem primeru zlikovko, hudobno vilo Carabosse, pa je z izjemno igralsko interpretacijo v življenje obudil Lukas Zuschlag. Sem pa v njegovem primeru pogrešal več plesnih trenutkov. Gre za izvrstnega plesalca, čigar talenta, žal, tokrat niso popolnoma izkoristili. Še tistih nekaj koreografskih trenutkov, ki so mu pripadli, se je izgubilo pod zadušljivo težo preveč klovnovskega kostuma in številnimi nabranimi plastmi raznolikega blaga, ki so udušile njegove korake. Škoda ...

Gledano kot celota, Trnuljčica deluje. Nekoliko moteč je le tehnični vidik postavitve. Človek namreč pride na ogled dotične baletne predstave s pričakovanji odrskega spektakla. Konec koncev gre za pravljico, kot sta Hrestač in Pepelka. In kot vsaka pravljica, tudi Trnuljčica vsebuje elemente fantazije in čarovnije, ki bi morali očarati občinstvo. Tega v tem primeru ni. Npr., trenutek, ko se princesa Aurora zbode v iglo (hm, kje je tu kolovrat?) in vsi utonejo v stoletni sen ter robidovje in trnje preraste dvorec, nekoliko zvodeni, saj je odvraten plevel upodobljen kot nič kaj privlačna projekcija. Edini spektakularen moment v predstavi ponazori delitev odra, ko hudobna vila iz svojega podzemnega brloga (pekla?) privre na površje in nepovabljena uniči zabavo ob rojstvu male princese.

Videno tudi ne prinese nobenega katarzičnega klimaksa, zadovoljstva ob prevladi dobrega nad zlim. Uničenje hudobne vile ni nič kaj pretresljivo ali razburljivo, prinčev poljub, ki prebudi princeso iz sna, se pripeti s skorajda nadzvočno hitrostjo ... Vse skupaj nekako obvisi v zraku. In ko gledalec misli, da je vsega konec, ga protagonisti (nisem prepričan, ali so Obuti maček in Rdeča kapica s hudobnim volkom pomotoma zašli v Trnuljčico ali ne ...) v zadnje pol ure presenetijo z dih jemajočo izpiljeno koreografijo. Če bi le, gledano z vidika energičnosti in koreografske inovativnosti, tudi preostali del predstave dihal z istim tempom kot zaključni del drugega dejanja, bi balet zagotovo navdušil do obisti. Tako pa, menim osebno, ostane kanček grenkega priokusa in spoznanje, da je balet, ki bo, nedvomno, še naprej razveseljeval mlado in staro (in tako je prav), ostal nekje v ne do konca zbujenih vicah.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin