SiolNET. Trendi Kultura
0,80

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenski rudniki kot turistična destinacija

0,80

termometer

Turistični rudnik Mežica
Foto: Podzemlje Pece

Dediščina nima le materialnega pomena, nasprotno, je del naše identitete. To seveda velja tudi za industrijsko dediščino, ki nas je sooblikovala, v Sloveniji pa je z njo povezano skoraj vsako mesto.

"Slovenija je bila vedno zelo ponosna na svojo industrijo, znanje in vrednote, ki jih ta prinaša. Ponosni smo bili tudi na to, da smo bili v nekdanji državi najbolj razviti, čeprav so nas potem 90. leta prejšnjega stoletja streznila. A kakorkoli, gre za obdobje naše zgodovine, do katerega imajo ljudje različen odnos," enega od kontekstov industrijske dediščine pri nas predstavlja predsednica združenja ICOMOS Slovenija Sonja Ifko, ki se ukvarja z varovanjem industrijske dediščine in njeno revitalizacijo.

Čas socializma je le eno od obdobij industrializacije države, katere dediščina je danes ohranjena ne samo v fizičnem, temveč tudi v mentalnem in simbolnem prostoru. Prežitki tega družbeno-gospodarskega procesa v obliki nekdanjih tovarniških kompleksov, orodij, spominov in vrednot pa imajo v sodobnosti različne pomene in vloge. Pri ohranjanju industrijske dediščine in njene vpetosti v sodobne kontekste pa je potreben temeljit premislek, kako te reciklirati produktivno, v smislu kulturnega, simbolnega in ekonomskega kapitala. Jih je smiselno naseliti z novimi vsebinami in prenoviti, se sprašuje sogovornica.

Rov Trbovlje Hrastnik, ki povezuje obe mesti, je dober potencial za razvoj različnih turističnih dejavnosti. Rov Trbovlje Hrastnik, ki povezuje obe mesti, je dober potencial za razvoj različnih turističnih dejavnosti. Foto: Arhiv Sonja Ifko

Industrijska dediščina ima velike potenciale za razvoj inovativnega kulturnega turizma, poudarja 
predsednica združenja ICOMOS Slovenija in arhitektka Sonja Ifko. Industrijska dediščina ima velike potenciale za razvoj inovativnega kulturnega turizma, poudarja predsednica združenja ICOMOS Slovenija in arhitektka Sonja Ifko. Foto: Ana Kovač Odnos do dediščine se oblikuje v družbi

"Odnos do dediščine se najpogosteje oblikuje v splošnih dejavnikih vrednotenja. Torej na podlagi tega, kako družba razume dediščino. Zato je pomembno ozaveščanje na tem področju, saj ravno te razsežnosti pokažejo širino in pomen dediščine, ki nas je sooblikovala," še izpostavlja arhitektka Sonja Ifko, ki ob letošnjem Evropskem letu kulturne dediščina na ljubljanski fakulteti za arhitekturo 27. marca v okviru Združenja ICOMOS Slovenije organizira posvet o razvojnih strategijah dediščine industrializacije v Sloveniji.

Strokovnjaki z različnih področij, predstavniki vlade, lokalnih skupnosti, podjetij in civilnih združenj se bodo na srečanju ukvarjali tudi z novimi načini rabe industrijskih, verskih in vojaških območij ter krajin. Hkrati bodo premišljevali o odgovornem, trajnostnem in inovativnem kulturnem turizmu, ki ga Strategija o razvoju slovenskega turizma za obdobje 2017-2021 še posebej izpostavlja.

Arhivske fotografije rudnika v Idriji iz leta 1981

Rudnik Idrija, november 1981 Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS
Rudnik Idrija, november 1981 Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS

Dobre prakse kot spodbuda za nadaljnje posege

"V Sloveniji smo precej priložnosti v povezovanju dediščine z novimi rabami in njenimi turističnimi potenciali ter njeno aktivno vlogo v sodobnosti že dobro izkoristili. Zato je cilj posveta tudi, da narejeno v tej smeri pokažemo tudi širši javnosti, odločevalcem na lokalni ravni in tistim, ki dediščino cenijo in razumejo, a hkrati ne vidijo poti, kako to oživiti," pojasnjuje sogovornica.

"Industrijska dediščina je kompleksna in jo je težko ovrednotiti. Zato se je je treba lotiti z večjimi raziskavami, kar pri nas pogosto manjka. Odločitve o njeni nadaljnji usodi se ponavadi sprejema v ozkem krogu, pri tem pa se velikokrat zaplete ravno zaradi njene kompleksnosti in velikosti, pogosto pa za njeno osvežitev tudi ni dovolj denarja."

Stara mestna elektrarna Ljubljana, ki je nastala leta 1898, predstavlja dober primer revitalizacije industrijske dediščine, v kateri sobivajo poslovni prostori in kulturne vsebine. Stara mestna elektrarna Ljubljana, ki je nastala leta 1898, predstavlja dober primer revitalizacije industrijske dediščine, v kateri sobivajo poslovni prostori in kulturne vsebine. Foto: Bor Slana

Odgovor je v povezovanju

Zato je odgovor na tovrstne izzive v povezovanju in posredovanju izkušenj ter informacij. "Veliko se da narediti s spodbujanjem in sodelovanjem. Pomembno je, da razmišljamo o priložnostih za prihodnje rabe dediščine, ob tem je treba izpostaviti pozitivne zgodbe. Razumeti je treba, kako dediščino, ne da bi jo neprimerno spreminjali in v njej dovoljevali neutemeljene posege, umestimo v sodobnost. Velikokrat smo namreč priča neprepričljivim argumentom, da bo dediščina zaživela le, če jo spremenimo. Vendar ko so stvari izgubljene, ni vrnitve," opozarja arhitekta.

"Prav tako smo včasih preveč obremenjeni z dekoriranjem, lepotičenjem in prilagajanjem aktualnim okusom, ki se spreminjajo, atributi avtentičnosti dediščine pa ostajajo, če jih le z omenjenimi posegi ne uničimo."

Pri obravnavi dediščine ni vedno nujen, edini in smiseln odgovor v vzpostavitvi muzeja, poudarja Sonja Ifko. Ključno je, da industrijsko dediščino naseljujejo z živimi vsebinami in novimi rabami. Pri obravnavi dediščine ni vedno nujen, edini in smiseln odgovor v vzpostavitvi muzeja, poudarja Sonja Ifko. Ključno je, da industrijsko dediščino naseljujejo z živimi vsebinami in novimi rabami. Foto: Ana Kovač

Žive in nove vsebine v starih objektih

Pri obravnavi dediščine ni vedno nujen, edini in smiseln odgovor vzpostavitev muzeja, še meni strokovnjakinja s tega področja. Ključno je, da industrijsko dediščino naseljujejo z živimi vsebinami in novimi rabami.

"Vsekakor je dediščino treba pravilno varovati in ko v njo vnesemo novo vsebino, je pomembno, da poskrbimo za njeno ustreznost. Torej da dediščinskih lastnosti, vsebin, kvalitet in vrednot na račun nove rabe ne uničimo ali spremenimo. Kot že rečeno, pa odgovor za to ni vedno v muzealizaciji vsebine, čeprav so slovenski muzeji skozi zgodovino pri nas bili nosilci varovanja dediščine industrializacije. Po drugi svetovni vojni so praktično vsa tukajšnja industrijska mesta dobila delavske muzeje, ki so sicer bili prvenstveno namenjeni raziskovanju in predstavljanju dediščine boja za delavske pravice," tematiko predstavlja Sonja Ifko.

Ljubljanska Tobačna tovarna, v kateri so danes med birokratskimi tudi kulturni programi. Ljubljanska Tobačna tovarna, v kateri so danes med birokratskimi tudi kulturni programi. Foto: Arhiv Siol

Začasne rabe industrijskih kompleksov

Vendar pa je doma in v tujini veliko primerov, ki kažejo, da je varovanje dediščine, ohranjanje avtentičnosti njenih elementov ključno in mogoče tudi ob novih rabah ter da za to niso (vedno) potrebne velike investicije, temveč da lahko že z manjšimi posegi zagotovimo revitalizacijo starih objektov. Potrebna pa je določena fleksibilnost, tudi birokratska.

Ravno zato se je na področju industrijske dediščine uveljavil koncept začasne rabe, ko na primer nekdanje tovarniške hale odprejo za eno prireditev ali festival, na tak način pa lahko lastniki, potencialni uporabniki ali najemniki v starih prostorih preizkušajo novo vsebino in uporabnost prostora.

V nekdanji ljubljanski tiskarni Mladinske knjige so do leta 2008, ko je še delovala, tiskali približno milijon knjig na leto. Bila je največja tiskarna v jugovzhodni Evropi, zasnoval pa jo je arhitekt Savin Sever. V nekdanji ljubljanski tiskarni Mladinske knjige so do leta 2008, ko je še delovala, tiskali približno milijon knjig na leto. Bila je največja tiskarna v jugovzhodni Evropi, zasnoval pa jo je arhitekt Savin Sever. Foto: Svetozar Guček, hrani: MNZS

Primer tiskarne Mladinske knjige: stara hala, sodobno mesto oblikovanja

Ob primerih dobrih praks revitalizacije industrijske dediščine Sonja Ifko spomni na nekdanjo tiskarno Mladinske knjige na Dunajski cesti v Ljubljani, v kateri je Zavod Big uredil prepričljivo prizorišče predvsem oblikovalskih in arhitekturnih dogodkov. "Gre za prostor, ki na dober način kaže, kaj nam industrijska dediščina lahko ponudi danes. Zavod Big je znal to priložnost dobro izkoristiti."

V impresivni industrijski hali so, dokler je ta do leta 2008 še delovala, tiskali približno milijon knjig na leto. Bila je največja tiskarna v jugovzhodni Evropi.

Nekaj časa zapuščeni prostor v zadnjih letih na različne ustvarjalne načine in z raznolikim programom oživlja Zavod Big. Ta želi s svojo vizijo segati daleč: čez meje posameznih panog, kot sta oblikovanje in arhitektura, kar je eno od temeljnih področij zavoda, ki med drugim organizira Mesec oblikovanja in izdaja revijo Hiše.

Mesto oblikovanja, kot uprostorjenje svoje ideje imenujejo v Zavodu Big, se tako razvija v industrijski bežigrajski zapuščini, pod arhitekturo katere se je podpisal Savin Sever in se razteza na 1.600 kvadratnih metrov. S takšno površino tako na svojih ulicah in trgih, ki imena nosijo po velikih imenih slovenskega oblikovanja in arhitekture od Severja, Jožeta Plečnika, Edvarda Ravnikarja in do Nika Kralja, ponuja veliko priložnosti za različne vsebine, delovanja, dogodke in oblikovanja delovnih ter družbenih priložnosti.

V bežigrajski industrijski dediščini je v impresivnih halah nekdanje tiskarne nastal prireditveni prostor predvsem za oblikovalske in arhitekturne dogodke. V bežigrajski industrijski dediščini je v impresivnih halah nekdanje tiskarne nastal prireditveni prostor predvsem za oblikovalske in arhitekturne dogodke. Foto: Matej Leskovšek

Tobačna tovarna: kraj mlade kreativnosti

Primer dobre prakse in razumevanja priložnosti v majhnem merilu – skozi začasno rabo in majhne posege – je tudi primer Tobačne tovarne, pravi sogovornica. "Stari del nekdanje tovarne, ki ga niso porušili, je z novo rabo in majhnimi posegi v njem dobil svoje mesto v sodobnosti."

V kompleksu nekdanje tovarne, kjer na enem delu sicer že nekaj časa zevajo gradbene jame, pa so svoj prostor dobile različne vsebine, od birokratskih do ustvarjalnih, poleti 2015 tudi enkratna izvedba glasbenega festivala Flow, do lani pa tudi festival Urbano dejanje. Tobačna tovarna Ljubljana iz leta 1958 Tobačna tovarna Ljubljana iz leta 1958 Foto: Bogo Primožič, hrani: MNZS

Ohranjanje prostorov nekdanje tovarne "je predvsem pomembno za nas same, ne gre le za pravičnost do preteklosti. Industrijska dediščina je pomemben del sodobne slovenske identitete, saj je z industrijskimi obrati in z delom v njih povezana zgodovina dobršnega dela prebivalstva. Ne nazadnje ohranjanje spomina na industrijsko tradicijo pomeni ozaveščanje o pomembnem segmentu razvoja na tehnološkem in tudi na socialnem področju, ki smo ga kot družba dosegli. Pridobljena znanja in način življenja so med našimi primerjalnimi prednostmi, to velja za ves evropski prostor in postaja vse pomembnejše v ekonomskem kontekstu. Blagovna znamka 'made in Europe' ima danes jasno vrednost v svetovnem kontekstu", je pred dvema letoma o povezavi z nekdanjo tobačno tovarno in njenimi novimi vlogami za Siol.net povedala Sonja Ifko.

Tobačna tovarna je danes prizorišče različnih programov. Tobačna tovarna je danes prizorišče različnih programov. Foto: Bor Slana

Gradbena jama v nekdanji tobačni tovarni Gradbena jama v nekdanji tobačni tovarni Foto: Arhiv Siol

Zato pa skrb za dediščino in njene oživitve nikakor ne moreta biti vezani le na manjše razstave in morebitne spominske plošče. To je, kot je takrat pojasnila arhitekta, zastarel pristop. Industrijska območja imajo namreč veliko možnosti za sodobno in celostno predstavitev svoje preteklosti. Pa ne le za ohranjanje, temveč naseljevanje tovarniških območij z novimi vsebinami in programi.

Tako so v nekdanjem tovarniškem tobačnem kompleksu dandanes svoj prostor našli že tobačni muzej, Kulturni center Tobačna 001 -  MGLM, kreativni center Poligon, oblikovalski in arhitekturni studii, platforma za totalno umetnost Cirkulacija 2, birokratske pisarne in drugo.

Pred desetimi leti je bil tu tudi grafični bienale, v T5 Project Spaceu so organizirali večere Pecha Kucha.

Stara mestna elektrarna v Ljubljani med obema vojnama Stara mestna elektrarna v Ljubljani med obema vojnama Foto: neznan, arhiv MNZS

Stara elektrarna danes Stara elektrarna danes Foto: Bor Slana

Stara mestna elektrarna Ljubljana: sobivanje programov

Stara mestna elektrarna Ljubljana – nastala je leta 1898, na njeno oblikovanje je vplivala angleška opečnata gradnjo s prelomov stoletja – je bila ob nastanku povezana z razvojem tovarn, pa tudi modernizacijo mesta, saj je povezana z začetki elektrifikacije, novimi viri energije. V Ljubljano je prinesla urbane spremembe, med drugim tudi odločitev, da bo po mestnih ulicah vozil tramvaj.

Danes ta predstavlja primer uspešne revitalizacije, poudarja Sonja Ifko. "Podjetje Elektro Ljubljana je že zelo zgodaj spoznalo pomen dediščine in historični objekt leta 1998 tako tudi prenovilo." Danes je ta delno v uporabi za komunikacijo s strankami, deloma za delovanje kulturnega zavoda Bunker. Primer stare elektrarne v Ljubljani pa kaže tudi na uspešno bivanje različnih programov, poslovnega in umetnostnega, ki imata sicer različen ritem in življenje, a kljub temu dobro shajata.

Antonijev rov v Idriji (Turistični rudnik živega srebra)

Idrija na svetovnem seznamu dediščine

Idrija je od leta 2012 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Hkrati sta bili svetovno zaščiteni industrijski dediščini dveh rudnikov živega srebra – Almaden v Španiji in Idrija v Sloveniji –, saj gre za dva največja rudnika za pridobivanje edine tekoče kovine, ki sta bila zgodovinsko povezana, vendar pa sta ob tem ohranila raznoliko in edinstveno dediščino tako v gospodarskem kot tudi v kulturnem, urbanem, družbenem in ekološkem smislu.

"V novem veku sta pomembno sooblikovala svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih pridobljeno živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra in zlata v procesu amalgamacije uporabljalo za pridobivanje teh žlahtnih kovin, ki so se kot bogastvo vračale v Evropo in omogočale razvoj gospodarstva, znanosti, umetnosti," so zapisali na turistični strani Idrije, kjer ravno zaradi te ohranjene industrijske zgodovine vabijo v svoje loge.

Anotnijev rov v Idriji Anotnijev rov v Idriji Foto: Jani Peternelj

Idrijsko podzemlje kot muzej

Na svetovni seznam vpisana dediščina zajema vse, kar je povezano z rudnikom in rudarjenjem v najširšem pomenu besede. Od rudišča, rovov, jaškov do industrijske stavbe in profane ter sakralne arhitekture. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi Antonijev rov – v muzej urejeno idrijsko podzemlje –, grad Gewerkenegg, kjer je muzej industrijske in tehniške dediščine, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, kamšt, topilnico, klavže, rudniško žitno skladišče in rudniško gledališče, idrijsko rudarsko hišo, staro mestno hišo …

Rudnik cinka in svinca Mežica Rudnik cinka in svinca Mežica Foto: Reprodukcija, leto neznano, hrani: MNZS

Industrijska dediščina kot turistična destinacija

Gre torej za območje, ki je z vpisom na Unescov seznam postalo razvojna in turistična priložnost, pomene, ki jih ne le v družbenem in kulturnem smislu prinaša prepoznana dediščina, temveč tudi njene ekonomske potenciale, predstavlja arhitektka.

"Večkrat dam za primer Idrijo, kako je večstoletno kopičenje znanja na tehnološkem razvoju, prilagajanje spremembam trga in razmerij pripeljalo do tega, da so tudi po tem, ko se je rudnik zaprl, tam nastala podjetja svetovnega formata. Prav tako se ob vpisu na Unescov seznam tam vidijo že posredni pozitivni učinki," razlaga Sonja Ifko. Idrija je tako kot lokacija vabljena v različne mednarodne projekte, vendar seveda ne le zato, ker je tam prepoznana dediščina, temveč tudi zato, ker so na tem področju aktivni, je jasna arhitektka.

V Sloveniji pa je treba prepoznati prav te priložnosti za netipične turistične destinacije. K nam gostje prihajajo zaradi narave, kulture, Ljubljane, Bleda in drugega, ob tem pa jim lahko ponudimo še alternativno dediščino, na primer industrijski turizem – ogled rudnikov in drugih območij, vezanih na intenzivni gospodarski razvoj zadnjih 200 let, poudarja arhitektka.

Turistični ogled rudnika Mežica Turistični ogled rudnika Mežica Foto: Podzemlje Pece

V rudnik s kolesom

Rudnik v Mežici lahko obiskovalci obiščejo s kolesom ali pa veslajo po podzemnem jezeru, lahko gredo v idrijsko podzemlje, lahko pa se odpravijo na ogled industrijske dediščine na Jesenice, Ravne na Koroškem, v Maribor ali pa Zasavje. "Ravno ta mesta na obrobju lahko postanejo drugačen turistični potencial, ki je zanimiv za določen del ljudi. Če ne želimo imeti množičnega turizma, lahko izkoristimo številne potenciale za razvoj specifičnega nišnega turizma in razvijamo inovativni kulturni turizem".

Turistični rudnik Mežica Foto: Podzemlje Pece

Spet pa je odgovor v povezovanju. "Slovenija je majhna destinacija in zato k nam nihče ne pride samo zaradi ene stvari, zato je še toliko pomembnejše sodelovanje. Na tako majhni površini pa imamo na primer štiri muzejske rudnike, če štejemo premogovnik Idrijo, Mežico, Velenje in Trbovlje - Hrastnik."

Ob tem primer dobre prakse v revitalizaciji industrijske preteklosti Mežice sogovornica omeni Podzemlje Peca – turistični rudnik in muzej, ki ga vodi "entuziastična ekipa zasebnega podjetja, ki je nastalo po zaprtju rudnika cinka in svinca. V tem so videli izziv in uspelo jim je oživeti rudarsko dediščino." V tem kontekstu smo lahko pozorni tudi na obravnavo industrijske dediščine na Jesenicah in v Trbovljah, kjer so lani v delavskem domu odprli virtualni muzej rudarstva, leta 2014 pa so v zapuščenem rudarskem objektu prvič organizirali festival noise/eksperimentalne glasbe.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 22
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin