Petek, 24. 7. 2015, 15.05
8 let, 7 mesecev
Tobačna tovarna: od Filter 57 do festivala Flow
Viržinke, ročno izdelane cigare, so bile vsaj osem desetletij prejšnjega stoletja med najbolj priljubljenimi proizvodi ljubljanske tobačne tovarne. Bile so celo tako cenjene, da so jih izvažali na dunajski dvor. Med proizvodi te mestne tovarne so bili še pipin tobak, nosljanec, tobak za žvečenje in še drugi tobačni izdelki. Čeprav so prvo cigareto v ljubljanski tobačni tovarni proizvedli že leta 1877, je pomemben mejnik v proizvodnji pomenila leta 1957 uvedba strojev za spajanje cigaret s filtrom. Nastale so legendarne cigarete znamke Filter 57. Te so kmalu postale zaščitni znak delavcev, v zgodovino so se zapisale kot najbolj priljubljene cigarete med več generacijami in so bile ena od prepoznavnih znamk nekdanje Jugoslavije.
Od šestdesetih let so se v ljubljanski tovarni usmerili predvsem v izdelavo cigaret, zmanjšali so proizvodnjo cigar, nato pa jo dokončno opustili. Do leta 2004 je tobačna tovarna obratovala sredi Ljubljane, veljala je za mesto v mestu s pripadajočim družabnim in kulturnim življenjem.
Zamisli in vprašanj, povezanih z nekdanjo mestno tovarno, ki se je je prijelo poimenovanje Tobačna mesto, o načinih oživitve industrijskega kompleksa je tako kar nekaj. Pri čemer je pri ohranjanju industrijske dediščine in njeni vpetosti v sodobne kontekste seveda potreben temeljit premislek, kako te produktivno, v smislu kulturnega, simbolnega in ekonomskega kapitala, reciklirati. Jih je smiselno naseliti z novimi vsebinami in prenoviti, poudarja strokovnjakinja za industrijsko arhitekturo z ljubljanske fakultete za arhitekturo Sonja Ifko.
A še preden se posvetimo sodobnosti ljubljanske tobačne tovarne, poglejmo v njeno preteklost in pomene, ki jih je njena vzpostavitev prinesla tudi v družbenem smislu.
Tovarne so oblikovale družbo, soustvarjale lokalno identiteto
Začetki Tobačne tovarne Ljubljana segajo v leto 1871, ko se je v prostorih nekdanje Cukrarne začela proizvodnja viržink. Podjetje se je že leto pozneje zaradi požara v poslopju ob Ljubljanici preselilo v nove tovarniške prostore ob Tržaški ulici, ob železniški progi Ljubljana–Trst.
V ljubljanski tobačni tovarni so bile v vseh desetletjih delovanja večinoma zaposlene ženske. Delen razlog za to je bil, da so bile cenejša delovna sila, drugi pa je bil proces ročnega zvijanja cigar. Z zaposlitvijo so ženske dosegle ekonomsko neodvisnost, že zgodaj pa so imele več pravic kot delavci v drugih vejah industrije. Njihov položaj je bil namreč vezan na delovne pogoje pod državnim okriljem, kjer so zaposleni in zaposlene imeli pravico do bolniškega staža in pozneje tudi do rednega dopusta ter pokojnine.
To je veljalo tudi za ljubljansko tobačno tovarno: nastopali so v ansamblih, ustanovljenih prav v tovarni, v folklornih skupinah, mešanem pevskem zboru in različnih športnih sekcijah. V tem industrijskem kompleksu so uredili tudi vrtce, delavsko knjižnico, imeli so lastno gasilsko brigado.
Ljubljanska tobačna tovarna, ki je nastala kmalu po tem, ko smo dobili železnico, je bila tako tipsko zgrajena. Podobna je na primer pozneje nastala tudi v Rovinju. S svojim paviljonskim sistemom in programom pa je bila mesto v mestu.
Tobačna mesto: pomembno je ohranjanje industrijske dediščine
Ohranjanje prostorov nekdanje tovarne "je predvsem pomembno za nas same, ne gre le za pravičnost do preteklosti. Industrijska dediščina je pomemben del sodobne slovenske identitete, saj je z industrijskimi obrati in z delom v njih povezana zgodovina dobršnega dela prebivalstva. Ne nazadnje ohranjanje spomina na industrijsko tradicijo pomeni ozaveščanje o pomembnem segmentu razvoja na tehnološkem in tudi na socialnem področju, ki smo ga kot družba dosegli. Pridobljena znanja in način življenja so med našimi primerjalnimi prednostmi, to velja za ves evropski prostor in postaja vse pomembnejše v ekonomskem kontekstu. Blagovna znamka 'made in Europe' ima danes jasno vrednost v svetovnem kontekstu", je jasna Sonja Ifko.
Pa ne le za ohranjanje, temveč tudi naseljevanje nekdanjih industrijskih prostorov, v tem primeru zdaj tovarniških kulis, z novimi vsebinami in programi.
Pred desetimi leti je bil tu tudi grafični bienale, v T5 Project Spaceu so organizirali večere Pecha Kucha – platformo za zgoščeno predstavitev idej in projektov ustvarjalcev različnih profilov.