SiolNET. Trendi Kultura
2,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Narodna in univerzitetna knjižnica – Plečnikova palača znanja

2,60

termometer

Narodna in univerzitetna knjižnica, ki jo je Jože Plečnik zasnoval kot tempelj znanja in modrosti, je še ena od njegovih brezčasnih arhitektur. Vanjo je vpletel veliko simbolike, v ozadju njenega nastajanja pa je tudi več zanimivih zgodb.

Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica je ena od tistih stavb, ob kateri si, ko jo, čeprav ob zgolj pragmatični poti vsakdana, spremljaš, vedno znova rečeš, kako neverjetno večna je. Večno izjemna. Za Narodno in univerzitetno knjižnica je arhitekt, poznavalec Plečnikovega dela Andrej Hrausky, zapisal, da je to brez dvoma eno od njegovih najpomembnejših del. Zanjo pa je pred arhitekturo, kot jo poznamo in uporabljamo danes, nastalo več premislekov, predlogov.

Ob letošnjem zaznamovanju 145. obletnice rojstva in 60. obletnice smrti Jožeta Plečnika v okviru izobraževalnega programa Arhitektura v živo v Muzeju za arhitekturo (MAO) organizirajo več vodenih ogledov po ustvarjalčevih delih. Med temi je bil tudi včerajšnji, po NUK pa je vodila kustosinja Natalija Lapajne. Kljub večerni uri, z začetkom ob 20h, ko se sicer vrata knjižnice običajno zaprejo, se je na Turjaški ulici 1 zbrala precej velika skupina zainteresiranih za globlji vpogled v to Plečnikovo delo.


Preberite še:

-> Jože Plečnik: arhitekt, ki je zaznamoval Ljubljano, Dunaj in Prago
->Simboli v Plečnikovi arhitekturi
-> Veličastna vodna vrata v mesto


Narodna in univerzitetna knjižnica je ena od tistih stavb, ob kateri si, ko jo, čeprav ob zgolj pragmatični poti vsakdana, spremljaš, vedno znova rečeš, kako neverjetno večna je. Večno izjemna. Narodna in univerzitetna knjižnica je ena od tistih stavb, ob kateri si, ko jo, čeprav ob zgolj pragmatični poti vsakdana, spremljaš, vedno znova rečeš, kako neverjetno večna je. Večno izjemna.

Univerza v Tivoliju, knjižnica v današnjem Narodnem muzeju

Lokacija za univerzitetno knjižnico, ki jo poznamo danes, v Plečnikovih razmišljanjih ni bila prva izbira. Nedolgo po ustanovitvi ljubljanske univerze, kar je bilo leta 1919, je arhitekt namreč razmišljal, da bi to premestil v Tivoli, knjižnico pa v stavbo današnjega Narodnega muzeja.

A nekdanji Turjaški ali Knežji dvorec, zgodnjebaročno palačo, je potres leta 1895 tako močno načel, da so stavbo z udrtimi stropi in hudo razpokanimi zidovi naposled porušili. Nekaj desetletij je bilo zemljišče nato prazno, vse dokler na njem niso postavili nove univerzitetne knjižnice, ta pa je s svojo vsebino po svoje simbolno nadaljevala zgodovino tega mikrokraja. V nekdanjem dvorcu je bila namreč nekoč bogata baročna knjižnica.

Kip Mojzesa avtorja Lojzeta Dolinarja Kip Mojzesa avtorja Lojzeta Dolinarja

Od stolpa do palače
Zasnova NUK pa ni minila brez zapletov, tako zapisuje v svoji novi knjigi z naslovom Simboli v Plečnikovi arhitekturi Andrej Hrausky, o konceptualnih razhajanjih, ekonomskem in političnem ozadju njenega nastajanja pa pripoveduje tudi Natalija Lapajne.

Prvi načrt za knjižnico so naredili mestni inženirji, a je bila naloga zanje pretežka, navaja Hrausky. Pravi tudi: "Plečnika kot nesporno arhitekturno avtoriteto tistega časa sta k delu pritegnila profesor dr. Ivan Prijatelj (1875–1937) in dr. France Kidrič (1880–1950). S pomočjo Janeza Valentinčiča (1904–1994), svojega asistenta na fakulteti za arhitekturi, je že v letih 1930– 1931 pripravil načrt, vendar prepozno, saj je bančno posojilo za gradnjo že propadlo."

Gradnja NUK se je začela leta 1936, končana je bila marca 1941. Med vojno, leta 1944, je na zgradbo strmoglavilo italijansko letalo, znova je bila knjižnica odprta 8. februarja 1947. Gradnja NUK se je začela leta 1936, končana je bila marca 1941. Med vojno, leta 1944, je na zgradbo strmoglavilo italijansko letalo, znova je bila knjižnica odprta 8. februarja 1947.

Akademska akcija za NUK

Ker se je postopek ustavil, so akademiki, predvsem študenti v tako imenovani Akademski akciji, leta 1922 od slovenskih poslancev zahtevali, da se nadaljuje. Plečnik je svoj prvi projekt objavil v publikaciji Dom in Svet, nato še v posebni knjižnici, v obeh primerih z besedilom umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta

Ob tem je svoje načrte izdelal še arhitekt Ivan Vurnik, ustanovitelj arhitekturne fakultete v Ljubljani. Ti so bili v funkcionalističnem duhu, knjižnica pa je bila zamišljena kot neke vrste stolp, visok 13 metrov, z možnostjo podaljšanja do 23 metrov.

Oba idejna predloga je, pripoveduje Natalija Lapajne, Vurnik poslal v oceno na Tehniško visoko šolo v Zürich (ETH) k profesorju Ottu Salvisbergu. Mednarodno priznani profesor je z argumentom, da je Plečnikova ideja zastarela, podprl Vurnikov projekt, kar je vso zadevo še bolj zapletlo.   

Vhod v knjižnico ni z glavne ulice, temveč s stranske, Turjaške. Znanje ni dostopno vsem, temveč le posvečenim, arhitektov odnos do modrosti je zapisan v stavbo. Pot do tega pa zahteva napor, kar pripovedujejo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, konj na njej ponazarja voljo do napredovanja. Vhod v knjižnico ni z glavne ulice, temveč s stranske, Turjaške. Znanje ni dostopno vsem, temveč le posvečenim, arhitektov odnos do modrosti je zapisan v stavbo. Pot do tega pa zahteva napor, kar pripovedujejo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, konj na njej ponazarja voljo do napredovanja.

Novi predpisi, novi načrti

Vmes so se v Jugoslaviji spremenili gradbeni predpisi, zapisuje Hrausky, in tako ni bilo več mogoče graditi z opeko dimenzije po standardih nekdanje Avstro-Ogrske, vendar po novih nemških DIN-standardih. Zato je bilo treba izdelati nove načrte, vendar ne več v okviru univerze, vendar banovine, navaja avtor knjige o Plečnikovi simboliki.

V projekt je Plečnik zdaj namesto Janeza Valentinčiča povabil učenca Edvarda Ravnikarja. V tem predlogu, ki so ga tudi uresničili, pa je spremenil pročelje in stopnišče.

Monumentalno notranje kamnito stopnišče, ki vodi do čitalnice. Simbolično ponazarja pot od teme k svetlobi, k znanju, etičnim postulatom in modrosti. Monumentalno notranje kamnito stopnišče, ki vodi do čitalnice. Simbolično ponazarja pot od teme k svetlobi, k znanju, etičnim postulatom in modrosti.

Z živo verigo so prenesli knjige

Gradnja se je tako le začela leta 1936, končana je bila marca 1941, le knjig še niso preselili. "Zaradi bližajoče se vojne so se bali, da bo okupator zasedel knjižnico. Zato so v novo stavbo knjige prenesli s tako imenovano živo verigo in okupator je res ni uporabil za svoje potrebe," še eno od ozadij objekta razkril Hrausky.

Januarja 1944 je italijansko letalo, ki je po okupaciji prevažalo pošto za nemško vojsko, zaradi okvare strmoglavilo na knjižnico. Poškodovalo je veliko čitalnico in depo za knjige nad njimi, nekaj jih je tudi zgorelo. Prenova, v kateri je Plečnik nekoliko spremenil notranjost čitalnice, se je začela hitro, knjižnica pa je bila spet odprta 8. februarja 1947.

Občutek, da gre za posvečen prostor, tempelj znanja, obredne poti k napredku, še dodatno vzbujajo stebri, ki se nanašajo na antično arhitekturo. Občutek, da gre za posvečen prostor, tempelj znanja, obredne poti k napredku, še dodatno vzbujajo stebri, ki se nanašajo na antično arhitekturo.

Spomin na nekdanji Knežji dvorec, tudi Emono

Natalija Lapajne ob pogledu z monumentalnega vogala NUK – vzpenja se proti Novemu trgu, od tam je tega mogoče tudi najbolje doživeti – pravi, kako je Plečnik za ta del Ravnikarju rekel, da spominja na renesančno palačo v Firencah Medici Riccardi. "Vendar po drugi strani lahko rečemo, da je palača univerzitetne knjižnice glede na kubično zasnovo tudi legitimna naslednica Knežjega dvorca."

Po porušitvi baročnega dvorca je tako Ljubljana dobila novo palačo znanja. Nanašajoč še na preteklost, z vzpostavljanjem dialoga z njo na samosvoj način, je Plečnik v pročelje iz opeke in kamna prav na tem vogalu vpletel tudi profiliran del nekdanjega Turjaškega dvorca. Na posameznih mestih je na pročelju mogoče najti tudi ostanke Emone, ki so jih našli pri kopanju temeljev za novo knjižnico.

Hodnik na levi strani knjižnice, ki spremlja stopnice do čitalnice. Hodnik na levi strani knjižnice, ki spremlja stopnice do čitalnice.

Pot do znanja – od teme k svetlobi

Vhod v knjižnico ni z glavne ulice, temveč s stranske, Turjaške. Znanje ni dostopno vsem, temveč le posvečenim, arhitektov odnos do modrosti je zapisan v stavbo, prebira Hrausky. Pot do tega pa zahteva napor, kar izjavljajo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, na kateri konj ponazarja voljo do napredovanja.

Konjska glava v "zgodovini mnogo civilizacij predstavlja tistega, ki lahko povezuje profano z božanskim, ki lahko prehaja med temi stanji in lahko pomeni tudi znak iniciacije", še navaja Hrausky. V tem primeru gre za iniciacijo v učenost. Konjska glava v "zgodovini mnogo civilizacij predstavlja tistega, ki lahko povezuje profano z božanskim, ki lahko prehaja med temi stanji in lahko pomeni tudi znak iniciacije", v svoji knjigi Simbolika v Plečnikovi arhitekturi navaja Hrausky. Konjska glava v "zgodovini mnogo civilizacij predstavlja tistega, ki lahko povezuje profano z božanskim, ki lahko prehaja med temi stanji in lahko pomeni tudi znak iniciacije", v svoji knjigi Simbolika v Plečnikovi arhitekturi navaja Hrausky.

V notranjosti sledi široko, monumentalno stopnišče iz kamna iz Podpeči, simbolično oblikovano kot pot od teme proti svetlobi, torej k znanju, od tam pa k etičnim načelom in modrosti. Občutek posvečenega prostora, templja znanja, obredne poti k napredku pa dodatno ustvarjajo še stebri, ki se nanašajo na antično arhitekturo.

Ob stopnišču s stebri Natalija Lapajne opozori na Plečnikovo zgledovanje po vstopnem prostoru v Münchensko knjižnico, čeprav gre tam za druge materiale in drugo prostorsko zgodbo.

Čitalnica – asketska in bolj zadržana

Drugačna atmosfera je v čitalnici, veliko bolj asketska in zadržana. Prostor je zaznamovan z duhom industrijske estetike 19. stoletja, podčrta Natalija Lapajne. Na mostovih, ki vodijo do knjižnih polic, je za ograjo uporabil plinske cevi. Ponovna uporaba elementov v novi vlogi je še ena od Plečnikovih prepoznavnih potez.

V primerjavi s pročeljem in notranjim stopniščem je v čitalnici drugačna atmosfera, veliko bolj asketska in zadržana. V primerjavi s pročeljem in notranjim stopniščem je v čitalnici drugačna atmosfera, veliko bolj asketska in zadržana.

Prostor v tem delu bolj velikopotezno opredeljujejo lestenci. Dva velika kroga na obeh straneh in vertikalen, nekoliko zamaknjen od sredine prostora.

V primerjavi z bogato in veličastno obdelavo pročelja, stopnišča, čitalnice in vrat nasproti njej, ki vodijo do razstavnega prostora, je Plečnik v preostalih prostorih pri opremi in izbiri materialov varčeval.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 10
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin