SiolNET. Trendi Kultura
0,83

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kulturna zgodovina Dijaškega doma Ivana Cankarja

Najprej je bila ljubljanska sirotišnica, danes pa je dom za 600 dijakov

0,83

termometer

DIC |  | Foto: Ana Kovač
Foto: Ana Kovač

Ljubljanski Dijaški Dom Ivana Cankarja (DIC), v katerem so bivale in odraščale številne najstniške generacije, ni samo pedagoška ustanova, temveč živ prostor, ki že desetletja mlade prek umetnosti aktivno postavlja v svet. Je platforma za ustvarjanje, ozaveščanje in participacijo. Kulturne vsebine so v DIC vpisane že od začetka, še v čas, ko je bila to sirotnišnica Marijanišče.

"Že pred drugo svetovno vojno se je v ustanovi razmahnila bogata kulturna dejavnost, ki je v povojnem obdobju prerasla v pravo ustvarjalno vrenje," je ob 50. obletnici DIC-a leta 1997 zapisala njegova še zdajšnja ravnateljica Manja Petelin. DIC tako ni le ena od mnogih pedagoških ustanov, je mnogo več, saj ima dolgo in bogato tradicijo, še dodaja ravnateljica. "Delovanje doma je tesno prepleteno s kulturnim življenjem Ljubljane in tudi vse Slovenije." Ravnateljica DIC-a Manja Petelin pravi, da ni le ena od mnogih pedagoških ustanov, je mnogo več, saj ima dolgo in bogato tradicijo, tesno prepleteno s kulturnim življenjem Ljubljane in vse Slovenije. | Foto: Ana Kovač Ravnateljica DIC-a Manja Petelin pravi, da ni le ena od mnogih pedagoških ustanov, je mnogo več, saj ima dolgo in bogato tradicijo, tesno prepleteno s kulturnim življenjem Ljubljane in vse Slovenije. Foto: Ana Kovač

Seznam vidnih književnikov, glasbenikov in umetnikov z drugih področjih, povezanih z DIC, je dolg. V njem so na primer svoja najstniška leta preživljali Dane Zajc, Janez Menart, Lojze Kovačič, Saša Vuga, Radovan Hrast, Ciril Zlobec, Vinko Globokar in številni drugi. V več kot 70 letih obstoja pedagoške ustanove, ki je šla čez različna družbena obdobja, se je tako v njej spletlo veliko zgodb in spominov. Nekateri med njimi so zapisani, nekaj je tudi pozabljenega, določene zgodbe pa pripovedujejo tudi DIC-ovi pedagogi.

Kulturna zgodovina Dijaškega Doma Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani na Poljanski cesti je dolga in bogata. Dom ni samo pedagoška ustanova, temveč živ prostor, ki že desetletja mlade prek umetnosti aktivno postavlja v svet.  | Foto: Ana Kovač Kulturna zgodovina Dijaškega Doma Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani na Poljanski cesti je dolga in bogata. Dom ni samo pedagoška ustanova, temveč živ prostor, ki že desetletja mlade prek umetnosti aktivno postavlja v svet. Foto: Ana Kovač

DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Trendi Veste, kaj pomeni napis J. J. Naglas sredi Ljubljane?

Nekdanja sirotišnica na Poljanski

Predhodnik današnjega DIC-a je bil leta 1882 ustanovljeni Kollegium Marianum ali Marijanišče, ki je bil deška sirotišnica. Sprva je bila ta pod okriljem katoliške cerkve, saj je bilo ustanavljanje dijaških domov in tudi celotno področje vzgoje iz izobraževanja na Slovenskem v preteklosti predvsem domena te institucije. Kot v zborniku ob 50. obletnici DIC-a v njegovem zgodovinskem pregledu zapisuje Rado Romih, je nadzor cerkve na področju osnovnega oziroma nižjega šolstva pri nas trajal do leta 1869, nad srednjimi šolami in internati pa do leta 1773, čeprav je večino pristojnosti in vpliva obdržala do leta 1945. Predhodnica današnjega DIC-a je bila leta 1882 ustanovljena deška sirotnišnica Marijanišče. | Foto: Ana Kovač Predhodnica današnjega DIC-a je bila leta 1882 ustanovljena deška sirotnišnica Marijanišče. Foto: Ana Kovač

Leta 1883 je takratno ustanovo obiskal tudi cesar Franc Jožef, ki je bil prav "vesel lepe hiše kakor tudi zdravih otrok. Tedaj je bilo v sirotišnici 48 dečkov in med njimi tudi nekaj sirot iz drugih slovenskih krajev," del zgodovine tega prostora na Poljanski navaja  Romih.

Začasno tudi rezervna vojaška bolnišnica

Med prvo svetovno vojno je del Marijanišča postala vojaška bolnišnica, kjer so sprejemali ranjence s Soške fronte, po letu 1919 pa je to spet postal prostor, povezan z odraščanjem in izobraževanjem.

Izdajanja domskih glasil, dramska, likovna, literarna in glasbena dejavnost v DIC-u segajo že v konec 19. stoletja, vendar pa se je pravi ustvarjalni preboj zgodil v drugi polovici prejšnjega stoletja. | Foto: Ana Kovač Izdajanja domskih glasil, dramska, likovna, literarna in glasbena dejavnost v DIC-u segajo že v konec 19. stoletja, vendar pa se je pravi ustvarjalni preboj zgodil v drugi polovici prejšnjega stoletja. Foto: Ana Kovač

Dom in ustvarjalnost

Že vse od svojih začetkih, ko je njegovo preteklost ob lanskoletni 70. obletnici DIC-a strnil pedagog Drago Pintarič, pa je hiša na Poljanski cesti, današnja stavba A, pomenila dom in ustvarjalnost.

Izdajanja domskih glasil, dramska, likovna in literarna dejavnost tako v tej ustanovi segajo že v konec 19. stoletja, vendar pa se je pravi ustvarjalni preboj zgodil po drugi svetovni vojni. Med letoma 1947 in 1952 se je v DICU oblikovala skupina mladih, ki se je združila okoli domskega glasnika Mi mladi, v katerem so svoje prve pesmi objavljali Dane Zajc, Janez Menart, Ciril Zlobec in drugi.

V DIC-u je v 60. letih začel delovati tudi Filmski klub Mirjane Borčič, ki predstavlja začetek filmske vzgoje na Slovenskem. | Foto: Ana Kovač V DIC-u je v 60. letih začel delovati tudi Filmski klub Mirjane Borčič, ki predstavlja začetek filmske vzgoje na Slovenskem. Foto: Ana Kovač

Arhivski posnetki DIC-a in Marijanišča iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Okrašeni vhod Doma Ivana Cankarja, bivšega Marijanišča, leto 1947. | Foto: neznan, arhiv MNZS Okrašeni vhod Doma Ivana Cankarja, bivšega Marijanišča, leto 1947. Foto: neznan, arhiv MNZS
Orkester gojencev doma Ivana Cankarja, leto 1947. | Foto: neznan, arhiv MNZS Orkester gojencev doma Ivana Cankarja, leto 1947. Foto: neznan, arhiv MNZS

Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. | Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS
Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. | Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS
Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. | Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS Dijaški dom Ivana Cankarja leta 1948. Foto: Vlastja Simončič, hrani MNZS

Spomini Menarta na DIC

V svojih zapisanih spominih na dijaški dom v že omenjenem zborniku, izdanem ob 50. obletnici DIC-a, je Menart zapisal, da je v Marijanišču prebival dvakrat. Najprej eno samo šolsko leto 1938/39, v svojem tretjem razredu osnovne šole, ko se je "kronično hudo bolni mami zdravje zaradi vlažnega stanovanja tako poslabšalo, da smo se morali začasno raziti: mati v mestno hiralnico, sestra v Lichtenturn (poznejši Dom Anice Černjeve), jaz pa v Marijanišče (oče je bil že mrtev)". Že vse od svojih začetkov je dijaški dom na Poljanski cesti, današnja stavba A DIC-a, predstavljala dom in ustvarjalnost, pomen te celovite pedagoške ustanove strne pedagog Drago Pintarič. | Foto: Ana Kovač Že vse od svojih začetkov je dijaški dom na Poljanski cesti, današnja stavba A DIC-a, predstavljala dom in ustvarjalnost, pomen te celovite pedagoške ustanove strne pedagog Drago Pintarič. Foto: Ana Kovač

Internat za dekleta Lichtenturn, ki ga omenja Menart, je bil nedaleč od današnjega DIC-a. Stal je tam, kjer je danes DIC-ova telovadnica, med ustanovama, ločenima po spolih, pa je bil vse do 70. let postavljen celo zid. "Leta 1971 so ga demonstrativno podrli, ko je tu (v DIC-u) potekala filmska šola Mirjane Borčič, ki je začela s filmsko šolo pri nas," pripoveduje Drago Pintarič. O tem so takrat posneli tudi film, za katerim je sicer izgubljena sled. Galerija in večnamenska dvorana DIC. | Foto: Ana Kovač Galerija in večnamenska dvorana DIC. Foto: Ana Kovač

Trendi Vila nad ljubljanskim predorom, ki je imela prvi telefon v mestu

Glasba v internatu

Že konec 30. let, če se še nekoliko vrnemo k Menartovim spominom, je Marijanišče že imelo dokaj veliko dvorano z odrom. Bila je v prvem nadstropju, tik nad sedanjim vhodom na Poljanski cesti 28. Danes je tam galerija oziroma večnamenska dvorana, v kateri je ohranjen mali oder. Včasih so imeli tam različne proslave, miklavževanje, predstave in drugo.

V zavetišču, kot so mu pravili v pesnikovem času, so imeli tudi celotno serijo inštrumentov za tamburaški orkester, ki sicer takrat ni deloval. Glasbena soba, polna inštrumentov - od električnih kitar do bobnov, električne klaviature in drugega, je v DIC-u tudi danes. Različne glasbene zasedbe so v njem nastale tudi v prejšnjem stoletju, član ene izmed priložnostnih zasedb pa je bil tudi Janez Menart.

DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ena od glasbenih sob v DIC-u. | Foto: Ana Kovač Ena od glasbenih sob v DIC-u. Foto: Ana Kovač

Najmlajši zapornik na Golem otoku

Ob fotografijah, ki obešene na stenah DIC-a pripovedujejo o njegovi preteklosti, pedagog Drago Pintarič med drugim pokaže na tiste iz povojnega obdobja, ko se je ob neki priložnosti v orkestru zbrala skupina gojencev. Med njimi je bil že omenjeni Menart, pa tudi Radovan Hrast, ki je bil najmlajši zapornik na Golem otoku, podatek še poda sogovornik.

Od revije do orkestra

V DIC-u je bil ustanovljen tudi simfonični orkester (1949), ki predstavlja začetke Simfoničnega orkestra Radia Ljubljana, nastali so različni pevski zbori, med njimi pionirski pevski zbor Cankar (1946), mešani Mladinski pevski zbor Ivana Cankarja, moški pevski zbor in domski oktet (1953) ter Akademski zbor (1954). DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Sem sežejo tudi začetki folklornih plesnih skupin – Franceta in Tončke Marolt (1946/47) ter Tineta Rožanca. Nekoč je v internatu delovalo tudi Telovadno društvo Ivan Cankar (1948), Likovna sekcija, ustanovljena v sklopu krožka Ljudske tehnike (1949), Dramski in lutkovni krožek (1950), Kulturno umetniško društvo Samorastniki (1961) in Filmski klub (1961) Mirjane Borčič, ki predstavlja začetek filmske vzgoje na Slovenskem, kulturno zgodovino naniza ravnateljica Manja Petelin.

V 70. in 80. letih prejšnjega je v ustanovi zavladalo nekakšno kulturno mrtvilo, nov preporod pa se je nato spet zgodil v 90. letih prejšnjega stoletja.

DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Pozitiv – gledališče v domu

Glasbeni dejavnosti, ki v domu ni nikoli zamrla, kot poudarja pedagog Pintarič, športnim in drugim prostočasnim aktivnostim pa se jev DIC-u leta 1996 pridružila skupina Pozitiv. Ta je najprej izdajala domsko glasilo, pozneje pa se je začelo kompleksnejše delo še na področju scenske in vizualne umetnosti.

"Novim 'mladim', ki so hoteli sodelovati, vplivati ter si izboriti svoj prostor, je ob velikih imenih in veliki zgodovini prejšnjih generacij stal ob strani pedagoški in mentorski kader, ki je vstopal v svoja najbolj ustvarjalna in zrela delovna leta," je zapisal ustanovitelj Pozitiva Drago Pintarič.

Začetki skupine Pozitiv, ki jo je leta 1996 z dijaki ustanovil pedagog Drago Pintarič. Najprej so izdajali časopis, pozneje pa so stopili na področje scenske in vizualne umetnosti. | Foto: Ana Kovač Začetki skupine Pozitiv, ki jo je leta 1996 z dijaki ustanovil pedagog Drago Pintarič. Najprej so izdajali časopis, pozneje pa so stopili na področje scenske in vizualne umetnosti. Foto: Ana Kovač

Gibalni teater Pozitiv

Tako je z DIC-om in njegovo kulturno produkcijo v vlogi mentorjev povezanih več imen iz sodobne scenske in vizualne umetnosti, med njimi Sebastjan Starič, ki je bil prvi mentor Gibalnega teatra Pozitiv in v domu v 90. letih tako začel plesno gledališko dejavnostjo.

Skupina se je kmalu preimenovala v Teater Pozitiv, v vlogi mentorjev pa so začeli delovati Staričevi učenci, med njimi Borut Bučinel, Radovan Jaušovec, Miha Maver in drugi, ter zunanji mentorji , na primer Bara Kolenc, Tomaž Štrucl, Brane Potočan in drugi.

Že od leta 2009 v DIC-u poteka tudi projekt platforma BITI, v okviru katere se prek različnih delavnic, programov in ustvarjalnih procesov mladi v sodelovanju z mentorji spoznavajo in opredeljujejo do različnih družbenih in bivanjskih tem. Del te je tudi mednarodna izmenjava, ki na temo participacije in integracije te dni poteka v domu. Na njej sodeluje 60 mladih in njihovih mentorjev iz Ljubljane, Mostarja, Novega Sada in Sarajeva.  | Foto: Ana Kovač Že od leta 2009 v DIC-u poteka tudi projekt platforma BITI, v okviru katere se prek različnih delavnic, programov in ustvarjalnih procesov mladi v sodelovanju z mentorji spoznavajo in opredeljujejo do različnih družbenih in bivanjskih tem. Del te je tudi mednarodna izmenjava, ki na temo participacije in integracije te dni poteka v domu. Na njej sodeluje 60 mladih in njihovih mentorjev iz Ljubljane, Mostarja, Novega Sada in Sarajeva. Foto: Ana Kovač

Bili del zgodbe, o kateri najprej niso vedeli nič

Ob spominjanjih na začetke skupine Pozitiv, ki je pozneje postala društvo in leta 2002 v kletnih prostorih stavbe A dobila tudi Kreatorij – vadbeni in predstavitveni prostor, Drago Pintarič pripoveduje, da so spontano nadaljevali zgodovino doma. "Postali smo del zgodbe, o kateri takrat nismo praktično še nič vedeli," pravi. Do bogate kulturne preteklosti DIC-a so se namreč dokopali pozneje, leta 1997, ob 50. obletnici DIC-a.

"Takrat smo se začeli spoznavati z zgodovino in velikani naše zgodovine, ki so nam dali samozavest in na njihovih ramenih smo se počutili dobro," še pojasnjuje sogovornik. Ob tem pa dodaja, da verjame, da ima prostor moč, ki magnetno privablja ustvarjalne posameznike in posameznice.

Ali kot o tem pravi Manja Petelin: "Ko v taki ustanovi živiš in delaš, sprejmeš to bogato kulturno izročilo preteklosti kot dediščino in zavezo hkrati. Iz nje se učiš in gradiš svojo prihodnost. Morda se sliši pretirano, če rečem, da zgodbe predhodnikov in njihova ustvarjalnost vejejo iz dicarskih zidov."

Plesno-gledališka delavnica, ki je del mednarodne izmenjave BITI in ki trenutno poteka v DIC-u. Na fotografiji je Kreatorij - vadbeni in predstavitveni prostor skupine Pozitiv. | Foto: Ana Kovač Plesno-gledališka delavnica, ki je del mednarodne izmenjave BITI in ki trenutno poteka v DIC-u. Na fotografiji je Kreatorij - vadbeni in predstavitveni prostor skupine Pozitiv. Foto: Ana Kovač

Največji dijaški dom v državi

Za enega od dejavnikov, da si mladi izberejo bivanje v DIC-u, Drago Pintarič navede dejstvo, da je to največji dijaški dom v Sloveniji in imajo odraščajoči tako tukaj največ prijateljev in prijateljic. A sem, kot še poudari, prihajajo, ker se tu dobro počutijo in imajo vse te možnosti.

V DIC-u biva okoli 600 dijakov in dijakinj, v gledališču in na drugih umetniških področjih jih je aktivnih 20 odstotkov, kar je veliko, komentira pedagog. Ob teh je še nekaj simpatizerjev, veliko pa je tudi takšnih, ki ne sodelujejo, a so zaradi omenjenih dejavnosti ponosni, da prihajajo iz tega okolja.

Na prostoru, kjer je zdaj telovadnica, je nekoč stal internat za dekleta Lichtenturn (poznejši Dom Anice Černjeve). Do leta 1971, ko so tega demonstrativno odstranili in o tem v okviru delavnic Mirjane Borčič posneli tudi film, je domova, ločena po spolih, ločeval zid. | Foto: Ana Kovač Na prostoru, kjer je zdaj telovadnica, je nekoč stal internat za dekleta Lichtenturn (poznejši Dom Anice Černjeve). Do leta 1971, ko so tega demonstrativno odstranili in o tem v okviru delavnic Mirjane Borčič posneli tudi film, je domova, ločena po spolih, ločeval zid. Foto: Ana Kovač

Priprava na življenje

Oba sogovornika tudi poudarjata, da je DIC celovita pedagoška ustanova, ki sledi svojemu poslanstvu. To je, kot pravi Manja Petelin, "biti dom za dijake, ki preživijo večino svojega odraščanja pri nas". Zato so zanje pomemben prostor socializacije, sovrstniškega sodelovanja in učenja.

Bivanje in sodelovanje v domu pa je v zadnjih 10 letih dobilo tudi svoj slogan, in sicer "DIC je svet!" Že od leta 2009 v njem poteka tudi projekt platforma BITI, v okviru katere se prek različnih delavnic, programov in ustvarjalnih procesov mladi v sodelovanju z mentorji spoznavajo in opredeljujejo do različnih družbenih in bivanjskih tem, pa naj bodo to vprašanja ekologije, sodobnih tehnologij ali kaj drugega.

Druga stavba DIC-a, stavba B je bila zgrajena leta 1980. | Foto: Ana Kovač Druga stavba DIC-a, stavba B je bila zgrajena leta 1980. Foto: Ana Kovač

DIC je svet

"Platoforma BITI stremi k ozaveščanju mladih v bivanju in sobivanju na vseh področjih življenja. Dom je merljiv prostor, ker v njem živi 600 mladih iz različnih socialnih in kulturnih okolij ter tako predstavljajo svet v malem," pravi Drago Pintarič.

S pomočjo različnih orodij umetnosti imajo tako možnost, da pri mladih spodbujajo participatornost, nadaljuje. Da odraščajoči vidijo, da vse steče od konkretnega in posameznega in da lahko sami marsikaj spremenijo. DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Integracija in participacija

Del platforme BITI pa so tudi mednarodne izmenjave, ena od teh v DIC-u poteka prav te dni, v okviru katere se druži, premišljuje, razpravlja in ustvarja 60 mladih in njihovih mentorjev iz Ljubljane, Mostarja, Novega Sada in Sarajeva. Slogan letošnjega tedna delavnic s področja ulične umetnosti, grafitov in scenografije, gledališča, glasbe in videa ter okroglih miz je BITI in, tematika pa je participacija in integracija mladih.

Pri tem pa se osredotočajo predvsem na (družbeno) aktivnost mladih ter (možnosti) njihovega delovanja v današnjem digitalnem svetu. Obravnava vloge in pomena sodobnih tehnologij med današnjo mladino pa ni moralistična, temveč kritična, pozitivna, proaktivna in ustvarjalna ter v smeri uravnoteženja analognega in virtualnega sveta, povzame cilje koordinator projekta Drago Pintarič.

DIC | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Izmenjava poteka s stalnimi partnerji KUD Pozitiv DIC-a, kar so TEATER 34 iz Novega Sada, Medija Art iz Sarajeva ter Rock school Mostar.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 28
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin