SiolNET. Trendi Kultura
0,53

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Na ljubljanskem Rožniku se je Ivan Cankar počutil kot doma (foto in video)

0,53

termometer

 | Foto:

Ivan Cankar je imel v Ljubljani več skromnih bivališč. Enega od začasnih domov je imel tudi na Rožniku. Tam se je počutil sprejetega, našel je svoj drugi dom. Na pisateljevo bivanje in delo tam pa še danes spominja muzejska soba.

Ivana Cankar, čigar 140. obletnice rojstva smo se spomnili pred nekaj dnevi, je zadnja leta življenja preživel na hribu nad Ljubljano. Na Rožniku v tujski sobi družine Franzot, ki je tam imela gostilno - v začetku prejšnjega stoletja sta jo upravljala Nina Franzot (pisateljeva znanka iz dijaških let) in njen mož Karel Bergman -  je bil pisatelj "pravi princ na gori". Tako pravi kustosinja Dragica Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja Ljubljana, pod okriljem katerega je danes pisateljeva spominska soba.

Med njegovim bivanjem tam, kar je bilo med letoma 1910 in 1917, je marsikdo zavil na Rožnik (tudi) zaradi dejstva, da je tam živel in delal prav umetnik, ki ga je oboževal. Dijaki in kar razredi iz licejk so se radi povzpeli do njegovega takratnega doma, s ciljem, da dobijo Cankarjev avtogram in se z njim morda tudi kaj pogovorijo.

"Bil je atrakcija, ljudje so tja zahajali, da so ga videli, srečali. Gostilničarji pa so z njim zelo lepo ravnali. Radi so ga imeli in ker je bil zaželen, se je tu dobro počutil. Z Franzotovimi otroki se je rad igral in jih tudi upodobil. Za Cankarja vemo, da je imel več talentov, med njimi je bil ob pisateljskem tako tudi risarski," pripoveduje kustosinja.

Ivan Cankar je bil na Rožniku prava atrakcija, na vrh ljubljanskega hriba je prišel marsikdo prav zaradi njega. Da bi ga videl, morda z njim celo kaj spregovoril. Dijaki so k njemu hodili celo po avtograme. | Foto: Ivan Cankar je bil na Rožniku prava atrakcija, na vrh ljubljanskega hriba je prišel marsikdo prav zaradi njega. Da bi ga videl, morda z njim celo kaj spregovoril. Dijaki so k njemu hodili celo po avtograme.

Na Rožniku se je Cankar počutil zaželeno

Na Rožniku je bival zastonj, zanj so poskrbeli tudi s hrano, imeli so ga za člana družine. V zahvalo pa je gostiteljem pisatelj prinašal manjše poklone. Šopke rož je redno podarjal, najrajši asrte ali pa porcelanaste pozornosti, kot na primer slončke. Ko je dobil honorar, pa je plačal vino in cigarete. Rad jim je poklonil tudi knjige.

Začasni sedež slovenske moderne

Kratko obdobje je v sosednji sobi leta 1912 živel tudi Oton Župančič. Med počitnicami leta 1913 pa se jima je pridružil tudi slikar Rihard Jakopič z družino, ki je tam naslikal Cvetočo jablano. Tako lahko rečemo, da je bil Rožnik tudi občasen sedež slovenske moderne, poudari Dragica Trobec Zadnik.

Kratko obdobje se je Cankarju leta 1912 na ljubljanskem hribu pridružil tudi Oton Župančič. Med počitnicami leta 1913 je prišel še slikar Rihard Jakopič. Tako lahko rečemo, da je bil Rožnik tudi občasen sedež slovenske moderne. | Foto: Kratko obdobje se je Cankarju leta 1912 na ljubljanskem hribu pridružil tudi Oton Župančič. Med počitnicami leta 1913 je prišel še slikar Rihard Jakopič. Tako lahko rečemo, da je bil Rožnik tudi občasen sedež slovenske moderne.

Iz Švicarije na vrh Rožnika

A kako se je vsa zgodba med Cankarjem in ljubljansko vzpetino začela? Kustosinja pripoveduje zgodbo, kako je pisatelja prijatelj pesnik Cvetko Golar nekega dne peljal na Rožnik, češ da ima zanj presenečenje. Pred gostilno tam sta ga pričakala Nina Frantzova in njen mož Karel Bergman. "Z Nino sta si planila v objem, sprejel pa ga je tudi Karel Bergman. Cankar pa je tako še isti dan ostal tam."

Selitve v družini

Sprva je živel v gospodarskem poslopju nasproti gostilne, v tako imenovani mali hiši, desno od današnje Cankarjeve sobe. Pozneje, najbrž poleti 1911, se je preselil v prvo nadstropje gostilne, v sobo z dvema oknoma in z razgledom proti rožniški cerkvi. Pozneje se je zaradi pomanjkanja prostora preselil v manjšo kamrico zraven svoje prejšnje sobe. Tu pa je tako z nekaj premori ostal sedem let.

Ko sta konec leta 1911 Bergmanova sicer odšla na Koroško in gostilna je zato prišla v roke Marije Franzotove, ki jo je dala v najem najstarejši hčerki, poročeni Pfaifer. Tudi z novimi gospodarji pa je Cankar prijateljeval že od dijaških let in z njimi bival naprej.

[video: 58334 / ]

Tu je našel svoj drugi dom

Na Rožniku je Cankar dobil svoj drugi dom, v čustvenem smislu zadnji dom, čeprav to ni bilo njegovo zadnje bivališče. Streha nad glavo, ki so mu jo gostoljubno nudili lastniki gostilne na Zgornjem Rožniku, pa ga je rešila skrbi pred prihodnostjo, je v medvojno izdani knjigi, ob 25-letnici pisateljeve smrti z naslovom Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik v uvodu zapisal Tine Debeljak, ki je delo tudi uredil.

Vanjo so kot pravi založniški podvig med vojno vključene kopije na roko napisanih Cankarjevih pisem, ta pa so nato z vrvjo pripeta na liste. Med temi je tudi ena od pisateljevih risb.

List iz spominske knjige Mici (Mariji) Franzot, poročeni Pfeifer, kjer ji je Ivan Cankar napisal pesem, ki jo je tudi vizualno opremil. | Foto: List iz spominske knjige Mici (Mariji) Franzot, poročeni Pfeifer, kjer ji je Ivan Cankar napisal pesem, ki jo je tudi vizualno opremil.

Vstajal je zgodaj, kar si je zadal na tisti dan, je naredil

V knjigi pisem Debeljak povzema črtico Izidorja Cankarja, v katerem ta popisuje svoj obisk bratanca, objavljena pa je v delu Obiski; S poti. V njej je popisal Cankarjev delovni ritem. Vstajal je namreč zgodaj, poleti že ob 6. uri. Pisal je od zajtrka do kosila in če ni bilo obiska, je delal tudi popoldne.

Sicer pa je sam o svojem delu dejal: "Reda nimam in pišem, kadar je. Vendar če navsezgodaj sklenem še v postelji, da bom kaj napisal, je gotovo narejeno še isti dan. Kadar pišem, sem silno slabe volje, ker se mi ne zdi nikdar dovolj dobro. Stavek za stavkom pretehtavam v ritmu in besedi ter vidim, da je zanič," je umetnikova samokritična drža navedena v knjižici Ivan Cankar v sliki in besedi. Ta je izšla ob 100-letnici njegovega rojstva, v torek, 10. maja, smo praznovali 140. obletnico njegovega prihoda na svet.

O svojem pisanju pa je tudi pravil: "K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in literarne oslarije zapeljejo človeka k pisarjenju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako. Ko bi jeze ne bilo – bog jo blagoslovi!"

"Hlapce sem napisal tako živo, da sem obraze videl in glasove razločeval. Zato pišem strašno hitro. /…/ Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne, Hlapca Jerneja sem pisal sredi volilne agitacije, ko sem tudi sam kandidiral."

Ko se je Ivan Cankar leta 1909 z Dunaja vrnil v Ljubljano, se je najprej nastanil v hotelu Tivoli – Švicariji, nato se je spomladi leta 1910 preselil na Rožnik. | Foto: Ko se je Ivan Cankar leta 1909 z Dunaja vrnil v Ljubljano, se je najprej nastanil v hotelu Tivoli – Švicariji, nato se je spomladi leta 1910 preselil na Rožnik.

Ko bi jeze ne bilo, ne bi bilo Bele krizanteme

Polemični spis Bela krizantema velja za enega od najpomembnejših Cankarjevih del, ki so izšli v času njegovega bivanja na Rožniku leta 1910. Od tod tudi zelene stene z vzorcem belih krizantem, ki jih je mogoče danes videti v spominski sobi na Cankarjevem vrhu.

V tem delu je pisal o literaturi in umetnosti, ki je imela delovni naslov Mojim recenzentom. Mihael Glavan pa je to polemično besedilo v spremni študiji v izdaji iz leta 1995 opredelil za slovensko stalnico. Torej, da gre za nekakšen "zmeraj aktualni slovenski literarni in širše umetnostni program".

Kot tudi "polemični pamflet, pretkanem z ironijo in humorjem, zmehčanim z nekaj sentimentalnimi zgodbami". V kateri pa pisatelj umetnost postavi zunaj vsega, na tak način pa jo neovrgljivo umesti v polje svobode.

Na nekdanje bivanje in delo Ivana Cankarja danes spominja več obeležij. Med njimi tudi doprsni kip avtorja Frančiška Smerduja. To je tisti, ki so ga pred tremi leti ukradli, nato pa našli ob smeteh. | Foto: Na nekdanje bivanje in delo Ivana Cankarja danes spominja več obeležij. Med njimi tudi doprsni kip avtorja Frančiška Smerduja. To je tisti, ki so ga pred tremi leti ukradli, nato pa našli ob smeteh.

Kot je pisatelj bičal tedanje malomeščanstvo, tako so oni kritizirali njegovo delo

"Cankar je bil kritik tedanje družbe, zato mu priznanj takratni oblastniki niso namenili. Še huje, zelo so ga kritizirali. Kot je bičal malomeščanstvo in njegovo licemerstvo ter pripovedoval o dolini Šentflorjanski, tako so oni kritizirali njegovo delo in njegovo boemsko življenje. Odgovor na kritike je bila njegovo znamenito delo Bela krizantema. Knjiga, ki jo redko vzamemo v roke, čeprav je v njej toliko resnic in še vedno aktualnih mislih," meni Dragica Trobec Zadnik. 

Podobe iz sanj

Med pomembnimi deli iz tega obdobja izpostavljajo tudi Podobe iz sanj, zbirko črtic, nastalih med letoma 1914 in 1917, v katerih se je še posebej občutensko razgalil in je bil v pisanju svojih spoznanj neizprosen.

Med originalnimi Cankarjevimi osebnimi predmeti so vstopnica za obisk Jakopičevega paviljona, dve kravati in listnica. | Foto: Med originalnimi Cankarjevimi osebnimi predmeti so vstopnica za obisk Jakopičevega paviljona, dve kravati in listnica.

Spominska Cankarjeva lokacija na Rožniku

Raje kot o spominski sobi na Cankarjevem vrhu muzealka Dragica Trobec Zadnik govori o spominski lokaciji, ki jo oblikuje poimenovanje tega dela krajine, soba, spominska plošča na stavbi gostilne in doprsni portret, s katerim je pisatelja upodobil kipar Frančišek Smerdu. To je tisti kip, ki so ga pred dvema letoma ukradli, pozneje pa nato našli ob smeteh v Šiški.

Spominsko sobo, ki je zdaj pod okriljem ljubljanskega mestnega muzeja, so odprli leta 1948, ob trideseti obletnici Cankarjeve smrti. Izhodišče za njegovo opremo, z nekaj osebnimi predmeti pisatelja, sočasnim pohištvom, s prevodi njegovih del v tuje jezike in z izbranimi deli o njem, pa je ponudila že omenjena črtica Izidorja Cankarja, pojasnjuje Dragica Trobec Zadnik.

Cankarjeva spominska soba, ki je opremljena s sočasnim pohištvom konec 19. in začetek 20. stoletja, je opremljena v pisateljskem duhu in z odtisom tujskih sob tistega časa. S krepkimi oblikami pohištva, majhnim oknom pričara vzdušje, ki je v njej vladalo.  | Foto: Cankarjeva spominska soba, ki je opremljena s sočasnim pohištvom konec 19. in začetek 20. stoletja, je opremljena v pisateljskem duhu in z odtisom tujskih sob tistega časa. S krepkimi oblikami pohištva, majhnim oknom pričara vzdušje, ki je v njej vladalo.

V sobi je tako krepko in masivno pohištvo s konca 19. in z začetka 20. stoletja v slogu altdeusch (pozno nemški slog) in secesije. "Originalnih Cankarjevih predmetov je malo, med njimi je stalna vstopnica za obisk Jakopičevega paviljona, dve kravati in listnica. Je pa v njej še vedno živ njegov duh, ki ga odražajo knjige, s pomočjo zvočne kulise pa obiskovalec lahko prisluhne tudi zanimivostim iz njegovega življenja." Žive pa so tudi pripovedi iz njegovega življenja.

Tako velja tudi, da je pisatelj enkrat tedensko hodil v dolino, mesto, kjer se je sestajal s svojimi založniki ter časopisnimi hišami, v katerih je objavljal svoja besedila.

Neredko so obiskovalci za spominsko sobo rekli, kot pravi kustosinja iz ljubljanskega mestnega muzeja Dragica Trobec Zadnik, da je turobna in preveč skromna, a ta je odraz pisateljevega življenja in njegovega položaja. "Za Cankarja ne more biti drugače, saj je lahko le skromno živel. Tudi drugi naši umetniki so več stradali kot jedli, kar se je poznalo tudi na njihovem obrazu in telesu. Zato so zvečine zgodaj umrli, kot Cankar, ki je bil star komaj 42 let." | Foto: Neredko so obiskovalci za spominsko sobo rekli, kot pravi kustosinja iz ljubljanskega mestnega muzeja Dragica Trobec Zadnik, da je turobna in preveč skromna, a ta je odraz pisateljevega življenja in njegovega položaja. "Za Cankarja ne more biti drugače, saj je lahko le skromno živel. Tudi drugi naši umetniki so več stradali kot jedli, kar se je poznalo tudi na njihovem obrazu in telesu. Zato so zvečine zgodaj umrli, kot Cankar, ki je bil star komaj 42 let."

Turobni dom enega od predstavnikov moderne
Cankarjevo domovanje je bilo tudi na Rožniku skromno, z majhnimi okni bolj temno kot svetlo. A to je bilo to, kar je bilo pisatelju podarjeno, pa še to le do leta 1917, ko je postal tu nezaželen.

 | Foto:

Za to so bili krivi Franzotovi fantje, bratje rožniške gospodinje Marije, ki so se naselili. Zaradi njih se je počutil Cankar vse bolj utesnjen in nezaželen. Občutki pa so, ko je nek dan dobil na mizi račun za svoje bivanje, dozoreli do te mere, da se je v odselil.

Tako se je Cankarjeva zgodba z Rožnikom končala, a prenašalec spomina in zgodb je ostal tudi v fizični obliki – muzejski sobi. V njej sicer pisatelj ni živel, je pa bila izbrana zaradi lažje dostopnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin