Ljubljančan, ki ima v svoji zbirki najstarejšo znano razglednico glavnega mesta #intervju

Že desetletja zbirate razglednice. Koliko se ob  motiviki ukvarjate tudi z njihovim ozadjem? Torej, kdo jih je pošiljal, komu, od kod in zakaj?
Zanimivi pri razglednicah sta tako zadnja kot sprednja stran. Ne samo, kaj prikazujejo, temveč tudi, kaj na njih piše. V 35 letih zbiranja dolgo nisem želel brati zadnje strani, saj sem to razumel kot intimo med dopisovalci, dokler me ni na eno od razglednic Rožnika opozoril oče.

"Si videl, kdo jo je napisal?" me je vprašal. Šlo je namreč za Cankarja. Od takrat naprej sem na to postal pozoren. Zdaj zbiram tudi podpise znanih slovenskih mož in žena. Cankar je v času, ko je živel na Rožniku, od tam velikokrat pisal. Rožnik je že v tistem času bil priljubljena izletniška in družabna točka za nedeljska kosila, imel je tudi do 50 različnih motivov razglednic. Ljudje, ki so od tam pisali svojim prijateljem, so razglednico velikokrat dali v podpis tudi pisatelju, tako je bil priljubljen. V svoji zbirki imam tudi te primere.

Med letoma 1910 in 1917, ko je Cankar živel na Rožniku, je marsikdo šel tja prav zaradi dejstva, da je tam bival in delal umetnik, ki ga je oboževal.
Drži. Moja babica mi je velikokrat omenila, da ji je Cankar prav tam rekel: "Punčka, kako imaš lepe roke." Ko mi je pri svojih 80. letih kazala svoje zgarane roke, se je tega rada spominjala in njegovih besed ni nikoli pozabila.

Preberite še druge odmevne zgodbe:

-> Kristina o Japonski: To je država, ki ni lahka za življenje
-> Prvič objavljeni posnetki stavbe, ki je razdelila Ljubljančane #video
-> Rojena leta 1916: O smrti ne razmišljam. Še ko bo prišla, bo to prezgodaj.
-> Največja kraja v zgodovini hrvaškega nogometaž

Na osnovi razglednic se da razbrati marsikaj: od arhitekture in spreminjanja mesta skozi čas do družbenega dogajanja in vsakdanjega življenja v določenem obdobju.

Katere podpise še imate?
Jakoba Aljaža, Ivana Tavčarja, Otona Zupančiča, slikarja Jakopiča, generala Maistra … Veliko jih je. Zanimivo, Maister, se je tudi v pokoju še podpisoval s svojim vojaškim nazivom.

Razglednice so nastale v 19. stoletju.
Prve so se pojavile v 70. letih 19. stoletja v Nemčiji, Angliji, Avstriji in Franciji. Najstarejša ohranjena in do zdaj znana ljubljanska razglednica je iz leta 1891. Gre za barvno litografijo z motivom Tivolija in mestom v ozadju.

Osnova litografije je bila risba, šele pozneje so uporabili druge tehnike s poudarkom na fotografiji. Razglednice niso bile le stvar velikih založnikov, temveč so jih na željo številnih gostilničarjev in trgovcev izdelovali tudi fotografi, trafikanti in drugi manjši založniki. Te z motivi gostiln in trgovin so služile kot reklama.

Kako ste dobili najstarejši primerek v svoji zbirki?
Od starejšega zbiralca iz Trsta, ki je vsako nedeljo hodil na srečanja našega numizmatičnega društva v Ljubljano. V zameno zanjo sem mu dal tri razglednice, to je bilo pred več kot 25 leti. Moram pa reči, da je takrat še nisem znal pravilno ceniti, saj sem bil prepričan, da bom dobil še starejšo. Šele čez leta se je izkazalo, kaj razglednica z letnico 1891 pravzaprav pomeni.

Se tudi tržaški zbiratelj ni točno zavedal, kaj vam daje, če jo je zamenjal za tri razglednice? 
Dobro je vedel. Zamenjal jo je za tri dobre razglednice Trsta.

Ljubljančan Zmago Tančič že 35 let zbira stare razglednice Ljubljane z okolico. V svoji zbirki ima že okoli sedem tisoč primerkov. Najstarejša med njimi ima letnico 1891, kar je tudi najstarejša do zdaj znana in ohranjena razglednica Ljubljane.

Ob pojavu razglednic je bila navada, da so te pošiljali ne samo z izleta, temveč tudi z dobrega kosila na primer. Gre za navado, ki se je pozneje, dokler smo razglednice še pisali oz. pogosteje pošiljali, izgubila.
Ko so nastale razglednice, so postale tako priljubljene, da so že konec 19. stoletja nastala prva društva zbiralcev. V ta je bilo vključenih kar nekaj Slovencev.

Šlo je za pravi razgledniški šport, kot so zbiranje včasih imenovali. Vsaka družina je imela svoj album, kjer so razglednice hranili. S potovanj so jih obvezno pošiljali. Na teh tako pogosto piše: "Poslal si mi lepo razglednico. Te še nimam." V glavnem so zbirali krajevne motive, kar še vedno velja. Medtem ko so danes priljubljene tudi razglednice z motivi železnic, "narodno prebudne", to so tiste s portreti Ivana Cankarja, Franceta Prešerna, Valentina Vodnika in drugih zaslužnih mož ter dogodkov, povezanih s to temo, kot na primer odkritje Prešernovega spomenika iz leta 1905. Pri razglednicah sta zanimivi zadnja in sprednja stran. Ne samo, kaj prikazujejo, temveč tudi kaj na njih piše.

Na kar precej razglednicah je tudi Robbov vodnjak. Ljubljana je največkrat posneta z Mestnega trga in Prešernovega trga. Velikokrat je upodobljena tudi Ljubljanica s čolni, ribiči in pericami. Kar težko verjameš, ko vidiš, kako perica pri današnjem Tromostovju, v času, ko je bil tam samo en most, pere perilo. Ali da pri Zlati ladjici vidiš ribiča, ki stoji na bregu reke z ribiško palico v roki. 

Omenili ste diskretnost do zapisanega na razglednicah, ki ste jo dolgo časa upoštevali. Pa vendar, ko smo sami še pošiljali razglednice in pisma, smo se dobro zavedali, da prvo lahko prebere še kdo razen naslovnika. Za razliko od pisma, ki je zaradi tega lahko bilo veliko bolj osebno, intimno.
Razglednice so bile v samem začetku ravno zato še posebej med ženskami zelo nepriljubljene. Vse, kar je bilo prej napisano v pismu, je bilo skrito. Kar naenkrat pa je to lahko marsikdo prebral, tudi služinčad, če je bila pismena. Zato so sprva razvoj razglednic spremljali zadržano. Vendar so bile te veliko cenejše od pisem, pri tem mislim poštnino, bolj preprosto je bilo tudi njihovo pisanje, saj ni bil potreben pečat  in podobno. Včasih so zbiranje razglednic imenovali razgledniški šport. Vsaka družina je imela svoj album, kjer so razglednice hranili. S potovanj so jih obvezno pošiljali. Na teh tako pogosto piše: "Poslal si mi lepo razglednico. Te še nimam."

V bolj osebni komunikaciji pa so se dopisovalci znašli na svoj način, s skritimi sporočili.
S položajem znamk so prenašali skrivna sporočila. Če je bila ta položena ležeče, z vrhom motiva na desno stran, je to na primer pomenilo: Ljubim te. Če je bila njena lega obratna, pa recimo: Pošiljam ti poljub.

Obstajale so razglednice z navodili, kaj kakšen položaj znamke pomeni. Seveda starši teh niso smeli dobiti (smeh, op. p.). Pogosto se je tudi zgodilo, da so pod znamko kaj napisali ali narisali. Zadnjič mi je zbiralec, ki ima razglednice iz časa plebiscita na Koroškem, pokazal, kako so pod znamko skrili politična sporočila. Zato da jih ne bi še kdo drug bral oz. razumel, so pisali tudi v cirilici, celo ruski. V slovenščini, vendar v cirilici.

Ljubezen in politika, sta to temi, ki sta se največkrat znašli v skrivnih sporočilih?
Tako je. V svoji zbirki imam na razglednicah tudi primere stenografije in neke vrste rebusov. Prej so si namreč stoletja pisali zakrito, zapečateno, potem pa je prišla ta sprememba.

Je pri razglednicah privlačna njihova motivika?
Ravno zaradi te so bile priljubljene. Človek si sploh ne zna predstavljati, če jih ne vidi, kako prekrasne so lahko. Koliko domišljije so vpletli. Izdelovali so tudi dvojne, trojne in celo šesterne razglednice. Niso bile le iz papirja, v zbirki imam tudi razglednico iz lesa, poslano iz Ljubljane leta 1899.

Omenjate domišljijo … Torej ni šlo vedno za nanašanje na resnične kraje?
Delali so tudi futuristične razglednice. Na eni od teh je na primer Solkanski most nad Sočo, pod katerim plujejo bojne ladje, križarke … To je še iz časa pred prvo svetovno vojno, ko še nič ni dišalo po tem spopadu.

Obstajata tudi dve z nazivom Ljubljana v prihodnosti. Na eni je Prešernov, na drugi Mestni trg, kjer so v začetku 20. stoletja narisali vlake in cepeline v zraku, avtomobile, tramvaje, motorje pred Magistratom. Izredno sta domiselni.

Kdaj je bila zlata doba razglednic?
To zbiratelji, vsaj za slovensko območje, opredeljujemo med letoma 1897 in 1918. Po prvi svetovni vojni niso bile več to, kar so bile prej. Takrat so se že pojavili telefon, prevozna sredstva in film. Povezave so bile že hitrejše in tesnejše, s tem pa je začelo upadati tudi tovrstno dopisovanje. So pa v tistem času nastajale zanimive črno-bele razglednice s poudarkom  na umetniških motivih. Avtorji so bili znani slovenski fotografi.

Po drugi svetovni vojni pa je bila žalost od žalosti. Tako po motiviki kot po kakovosti papirja.

Pogled na Figovec in Nebotičnik iz leta 1934. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča

Sami jih zbirate do 80. let prejšnjega stoletja.
Najraje do leta 1950. Tudi povojne so zaradi politične vsebine zanimive. V moji zbirki pa so razglednice do 80. let prejšnjega stoletja, drži. 

Jih tudi še pišete?
Še, čeprav ne prav pogosto. Iz tujine jih še pošiljam.

Pazite, kaj izberete?
Izbiram jih po svojih kriterijih kakovosti. Še vedno se držim tega, da ko pridem v nov kraj, stopim do kioska, kjer na razglednicah pogledam, kaj si je zanimivo ogledati. Najlepši deli kraja in njegove znamenitosti so namreč vedno motivi na razglednicah.

Kaj so vaši kriteriji pri izbiri razglednice?
Mora biti zanimiva, ne da sta na njej le trava in nebo. Mora biti fotografsko zanimiva. Pomembna mi je tudi kakovost barv in papirja. Tudi Ljubljana ima v današnjem času lepe razglednice.

Zbiratelj Zmago Tančič pripoveduje o namizni pošti, ki je nekoč delovala v Ljubljani: "Na prireditvi so bile v ponudbi določene šaljive razglednice, ki niso bile namenjene pošiljanju naokrog in zunaj tistega prostora, temveč prenašanju sporočil na družabnem dogodku. Prek kratkim sem na eni od takšnih prebral: 'Dragi gospod v rjavem suknjiču, že cel večer vas opazujem, ali bi zaplesali z menoj.'

Format se v teh letih ni prav spreminjal …
Včasih sta bili sprednja in zadnja stran drugače opredeljeni. Zadnja stran je bila namenjena sliki in besedilu, zato so na teh včasih širši robovi ali prazni kvadrati, da je bilo mogoče kaj napisati. Sprednja stran pa je bila le za naslov in znamko.

Šele leta 1906 so na poštnem kongresu v Rimu določili, da prepolovijo sprednjo stran in jo namenijo naslovu in besedilu. Ob tem sta se zamenjali tudi strani in motivi, ki so zdaj spredaj.

Vaša zbirka je zelo obsežna, kosate se lahko z institucionalnimi, morda jih celo prekašate.
V muzejih in arhivih vedo za mojo zbirko, zato velikokrat sodelujemo pri različnih razstavah in publikacijah. Moja zbirka je namreč odprta za javnost. Name se obračajo tudi študentje za svoje diplomske, magistrske in doktorske naloge.

Nekateri svoje zbirke skrivajo in jih imajo le zase, jaz pa jo rad pokažem, če lahko komu pomagam.

Na razglednicah je mogoče ob arhitekturi, stanjih v prostoru, spremembah v mestu spremljati tudi modo določenega časa, prehrano in še kaj.
Vsekakor. Sodelujem s številnimi strokovnjaki z različnih področij, kot na primer z etnologom Janezom Bogatajem, ki mu z veseljem preskrbim kakšno razglednico z motiviko prehrane ali prazničnih običajev.

Na osnovi razglednic se da razbrati marsikaj. Ko so delali rekonstrukcijo vodnjakov v Tivoliju, so me prosili za razglednice, na katerih so se videli vsi detajli. Enako velja za Robbov vodnjak. Velikokrat so me tudi prosili, ko so želeli restavrirati pročelje kakšne stavbe. Za vpogled v navade in način življenja je na primer zanimiva razglednica Šmarne gore iz leta 1906, ko je neka družba pisala ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju. Besedilo pravi: "Gospod Župan, ob kozarcu Schilcher šampanjca se vas spominjamo in vam kličemo na mnoga leta." Na Šmarni gori so pili šampanjec.

O družinskem odnosu je zgovorna tudi razglednica, ki jo je iz Mladike, dekliškega internata, dijakinja poslala svojemu očetu v Idrijo: "Spoštovani gospod oče, povejte mami, če mi lahko pošlje moje rumene čevlje. Ona že ve."

Razglednica čolnarne na Tivolskem ribniku iz leta 1899. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča

Kako ovrednotite posamezen primerek in kako poteka trgovanje?
Med seboj jih menjamo, na bolšjem trgu, društvenih mednarodnih srečanjih in letnem sejmu zbiralcev Collecti jih seveda tudi kupujemo. Cene se razlikujejo glede na motiv, redkejši ko je, več je vredna. Pomembna je tudi njena ohranjenost in to, ali je bila poslana, saj je na tak način mogoče točno razbrati letnico in s tem starost razglednice. Cena razglednice z ne prav pogostim motivom, na primer Tivolskim ribnikom, ki je dobro ohranjena in je iz obdobja pred prvo svetovno vojno, bi bila okoli 50 evrov. Medtem ko je moja najstarejša razglednica vsaj zame neprecenljiva. Ne bi je dal niti za deset tisoč evrov.

Včasih so bile razglednice resnično razširjene.
Včasih je bila znana tudi tako imenovana namizna pošta. Na prireditvi so bile v ponudbi določene šaljive razglednice, ki niso bile namenjene pošiljanju naokrog in zunaj tistega prostora, temveč prenašanju sporočil na družabnem dogodku. Pred kratkim sem na eni od takšnih prebral: "Dragi gospod v rjavem suknjiču, že cel večer vas opazujem, ali bi zaplesali z menoj." Po natakarju je ta razglednica odpotovala do naslovnika in tako je bil vzpostavljen stik.

Zmago Tančič, ekonomist po izobrazbi, a tudi dober poznavalec zgodovine in zbiratelj razglednic ter drugega, pripoveduje tudi o skritih sporočilih na razglednicah, kot na primer o ljubezenskih, ki so se prenašala prek različnih položajev znamk. Položena ležeče, z vrhom motiva na desno stran, je na primer pomenila: Ljubim te. Če je bila njena lega obratna, pa recimo: Pošiljam ti poljub.

Kako je bilo s pošto?
Ta obstaja od rimskih časov. Prvi žigi so se pojavili konec 18. stoletja, prve znamke pri nas leta 1850. Tudi pošta se je razvijala. Razglednice so se razvile iz dopisnic. Te poznamo še danes, le vidimo jih bolj redko. V mojih mladih časih pa smo jih pisali, večinoma je šlo za določena obvestila.

Dunajska poštna uprava je 1. oktobra 1869 izdala prvo dopisnico. Že kmalu se je zgodilo, da je na te kdo še kaj narisal, kar je bil korak k razglednicam.

Vaša zbirka je že zelo bogata, je še kaj, kar si prav posebej želite v njej? Se lahko zbiranje kdaj ustavi?
Bilo bi precej žalostno, če ne bi bilo več kaj, da bi lahko zbral. Še dobim kakšne motive ali zorne kote, ki jih še nimam. Moje območje zbiranja, Ljubljana z okolico, je dokaj široko in zato se vedno najde kaj novega, čeprav vse redkeje. Kljub vsemu je to jama brez dna in naj tako tudi ostane.