Kristina o Japonski: To je država, kjer ni lahko živeti

Človek, ki ne zna japonsko, je lahko na Japonskem zelo osamljen, pove Kristina. Japonce namreč opisuje kot zelo zanimiv, a vendar hladen narod.

Marko, Kristina in Zoja, trenutno še na Japonskem, kmalu spet v Sloveniji. Marko, Kristina in Zoja, trenutno še na Japonskem, kmalu spet v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv

Kristina, Marko in Zoja Soderžnik živijo v mestu Cukuba na Japonskem. Marko se je tja preselil lani, ko se je odločil za podoktorsko specializacijo na Inštitutu za vede o materialih (NIMS). Aprila sta se mu pridružili še žena Kristina in hčerka Zoja.

O življenju na Japonskem smo se pogovarjali s Kristino, ki je sicer zaposlena na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, najprej je bila mlada raziskovalka na področju nanoznanosti in nanotehnologij, zdaj pa dela kot znanstvena sodelavka. Zase pravi, da je po naravi nemirnega duha in jo ves čas zanimajo nove stvari in novi izzivi. In ravno raziskovalno delo ji omogoča, da je vedno v pogonu za novimi izzivi. Po doktoratu je tako odšla na podoktorski študij naprej na Dunaj, nato še v Juelich. Trenutno je na porodniškem dopustu.  

Življenje v tujini ti odpre obzorje. Eno so potovanja, na katerih raziskuješ svet. Povsem drugo je selitev v nov dom, daleč stran od domačih, v tuje okolje. Dodatno breme ali pa izziv (kakor vzameš) je lahko še jezik, celo tako poseben, da samo gledaš. Takrat si vržen v vodo in moraš plavati. To je nekaj, kar ti v življenju lahko pride zelo prav. Seveda ni vse lepo in sladko, velikokrat je težko, ampak ko se na koncu ozreš nazaj, je bilo vredno. Osamosvojiš se, odrasteš, spoznaš novo kulturo in ljudi. Spleteš veze in poznanstva, ki lahko ostanejo za vse življenje.


Preberite še druge odmevne zgodbe:

-> Njegovi babici je Cankar rekel: Punčka, kako imaš lepe roke #intervju
-> Rojena leta 1916: O smrti ne razmišljam. Še ko bo prišla, bo to prezgodaj.
-> Največja kraja v zgodovini hrvaškega nogometa


Grad v Osaki. Grad v Osaki. Foto: Osebni arhiv Japonska je država, v katero se ni preprosto preseliti

Marko se je na Japonsko preselil že lani, Kristina in Zoja sta se mu pridružili letos. Marko se je na Japonsko preselil že lani, Kristina in Zoja sta se mu pridružili letos. Foto: Osebni arhiv Mož se je na Japonsko preselil prvi, saj je bila Kristina takrat v zadnjih mesecih nosečnosti in je želela roditi v Sloveniji. Potem pa se je začelo z urejanjem dokumentov. Ker je imel Marko že vizum, je bil postopek nekoliko lažji, vendar pa Kristina poudarja, da je birokracija pri Japoncih precej zapletena in ne gre za državo, kamor se je preprosto preseliti. "Ureditev vseh formalnosti po najinem prihodu je bila hitra, ker imajo super pisarno za pomoč raziskovalcem iz tujine in njihovim družinam," še dodaja Kristina.

Sicer so se na novo okolje hitro navadili, Kristina pa pove, da je velikokrat pogrešala domače in prijatelje, "saj je trajalo kar nekaj časa, preden sem spoznala nove ljudi, dobila nove prijatelje. Zdaj pa bi lahko tu tudi živeli za stalno".

Predel Asakusa v Tokiu, eden od najbolj priljubljenih turističnih predelov Predel Asakusa v Tokiu, eden od najbolj priljubljenih turističnih predelov Foto: Osebni arhiv Kakšno je življenje na Japonskem?

Kristina Žagar Foto: Osebni arhiv Japonska je razvita država in veliko stvari je zelo dobro urejenih, odgovarja Kristina. In še: "Japonci strogo sledijo pravilom. Niso tako kot mi, ko poskušamo vedno najti kakšno luknjo in zaobiti pravila. Včasih ti gre to zelo na živce, ampak se moraš navaditi, sprejeti moraš njihov način življenja, če želiš tu funkcionirati."

Življenje je zelo povezano z delom, Kristina opaža, da imajo vsi Japonci delo, saj se vse vrti okrog službe in dela: "O šigoto (prevod: delo) je njihov smisel življenja, saj delajo vse dneve in so družine skupaj le za praznike. Tudi dopusta ne izkoristijo, razen med prazniki, takrat so doma kakšen teden. To je tudi čas, ko na Japonskem ni priporočljivo potovati, saj je nemogoča gneča."

Ljudje se na Japonskem upokojijo v 60. letu starosti in so potem doma ali pa si najdejo kakšno službo za krajši delovni čas. Po Kristininih opažanjih so zelo vitalni, zato pa morajo tudi nekaj početi.

Delavke v japonskem parku v Kanazavi. Parki na Japonskem so zelo urejeni. Delavke v japonskem parku v Kanazavi. Parki na Japonskem so zelo urejeni. Foto: Osebni arhiv

O zdravstvu: urejeno je zelo dobro in ni čakalnih vrst. Zavarovanje je obvezno in se plačuje tako kot pri nas. Ko moraš k zdravniku, greš naravnost k specialistu. Če imaš težave s kožo, greš do dermatologa ... Vsak obisk in zdravila moraš delno plačati. Sedemdeset odstotkov plača država, 30 odstotkov plačaš sam. Tudi porod se tu plača in ni poceni, ampak je vse opravljeno zelo profesionalno in nisem še slišala slabih izkušenj. Ni pa patronažnih sester, ki pridejo na dom pogledat, kako je dojenček. Velika razlika je tudi v tem, da imajo tu mamice težave s porodniškim dopustom in vračanjem nazaj na delo. Tu porodniški dopust namreč ni plačana. Po enem letu, ko je treba nazaj na delo, veliko mamic ostane doma, ker nimajo varstva, ali pa so morale pustiti službo, da lahko skrbijo za dojenčka.
Najvišji stoječi Buda na svetu Najvišji stoječi Buda na svetu Foto: Osebni arhiv O cenah: so dvakrat ali trikrat višje kot pri nas. Tu imajo višji standard in s tem višje cene. Večerje so precej drage in za majhen obrok lahko plačaš tudi 100 evrov. To so večerje v posebnih barih, ki se imenujejo izakaja. Dobiš lahko tudi večerjo za bolj primerno oziroma dostopno ceno. Kosila so poceni, stanejo od 10 do 20 evrov. Kava stane od tri do pet evrov, pivo od štiri do osem evrov.

Tudi sadje je zelo drago. Jabolko stane evro, lahko tudi več, enako hruška, kivi, avokado. Zelenjava je malo cenejša, ampak tudi draga. Vse, kar prodajajo, je sezonsko. Zanimive so še razlike v ceni vlakov in letalskih kart. Tu govorim o hitrem vlaku Šinkansen. Ta stane dvakrat toliko kot karta za letalo. Na primer: enosmerna karta za vlak na relaciji Tokio-Osaka stane 120 evrov, karta za letalo pa 50 evrov.
O šolstvu:  urejeno je tako, da so na voljo javne in zasebne šole. Starši se sami odločijo, kam bodo vpisali otroke. Sistem je podoben kot pri nas, le da imajo manj tujih jezikov. Kakšna je raven znanja po maturi, bi težko rekla, ampak mislim, da je dobra. Otroci nosijo uniforme in šolanje je drago, predvsem univerzitetno. Starši morajo varčevati, da lahko plačajo otrokom šolanje po srednji šoli.
Otroci so pogosto v šoli od jutra do večera, ker starši delajo. Za njih skrbijo vzgojitelji in otroci imajo velikokrat težave, ker se počutijo zapostavljene.

Kristina in Zoja v družbi japonskih deklet Kristina in Zoja v družbi japonskih deklet Foto: Osebni arhiv Nikoli se ne drenjajo in nikoli ne bodo pobrali sadeža

Kristina Žagar Foto: Osebni arhiv Japonci se skoraj nikoli ne drenjajo, vedno se postavijo v vrsto in čakajo, izjema so nekatere linije podzemne železnice v Tokiu, opisuje Kristina. Na vlakih si sicer hitro najdejo vsak svoj sedež in se posvetijo svojemu mobilniku, ne ozirajo se naokoli in ne opazujejo drugih ljudi. Tako na primer ne opazijo nekoga, ki težko stoji, in se ne umaknejo starejšemu, nosečnici ali mamici z dojenčkom.

Zanimiv je tudi njihov odnos do sadja, to je v trgovini zelo drago. Z dreves ga pa ne pobirajo. "Trenutno tu zorijo kakiji, mandarine, pomaranče, yuzu (posebna vrsta mandarine, podobna limoni). Mi bi vse to pobrali, oni pa sadeže pustijo na drevesu, da zgnije. Tudi če raste drevo na cesti ali je v parku, sadežev nihče ne bo pobral," pravi Kristina.

Kot naslednjo zanimivost navaja, da se Japonci radi oblačijo v svojo nošo – kimono, poleti pa v yukato. V vseh mestih srečaš ženske v kimonu ali yukati. Obleko je mogoče najeti tudi za en dan in v salonu te uredijo od glave do pet.

Težko sem se navadila, da Japonci zelo slabo govorijo angleško. Nekateri znajo in nočejo, veliko jih pa ne zna. Zelo težko govorijo angleško, veliko lažje pišejo. Človek, ki ne zna japonsko, je lahko tu osamljen. Je pa pozitivna stvar ta, da se hitro začneš učiti novega jezika.

Družabno življenje? Karaoke!

Kristina Japonce opisuje kot zanimiv, na prvi pogled zaprt, hladen, vendar prijazen narod. Ugotavlja, da se zelo težko odprejo in komunicirajo s tujci, zato tudi delujejo hladni. "Kar rečejo, drži. Nikoli te ne pustijo na cedilu, če se za nekaj dogovoriš, in če ti lahko, ti vedno pomagajo. To so vrline, ki so nam lahko za zgled," dodaja Kristina.

Pa druženje? "Japonci se družijo kot vsi drugi. Hodijo na kosila med službo, na kakšno pijačo po službi. Petki so rezervirani za večerje po službi. Zabave so navadno v barih za karaoke ... Konci tedna so rezervirani za družine. Radi imajo piknike v parkih. Še posebej spomladi, ko cvetijo češnje, in zdaj, ko so drevesa pisanih barv."

Park Doho v Cukubi in jesenske barve Park Doho v Cukubi in jesenske barve Foto: Osebni arhiv Prihodnost?

Kristina se z družino vrača v Slovenijo. Je pa prepričana, da je beg možganov neizogiben, saj Slovenija sicer je lepa dežela, vendar lepota ne nahrani lačnih ust: "Treba je iti s trebuhom za kruhom. Redki lahko po končanem doktoratu ostanejo v Sloveniji. Podoktorska specializacija v tujini je pozitivna. Nekaterim je tako všeč, da ostanejo, drugi morajo ostati v tujini, ker doma ni službe. Zakaj država poskrbi za visoko izobražen kader, potem pa ni služb zanj? Ne vem, je pa to velika škoda."

Kristina je navdušena nad japonsko naravo. Na fotografiji je jezero Hakone, ki leži blizu gore Fuji. Kristina je navdušena nad japonsko naravo. Na fotografiji je jezero Hakone, ki leži blizu gore Fuji. Foto: Osebni arhiv

Nekaj zapisov na blogu, ki ga piše Kristina:

Kristina Žagar Barve jeseni

Vsak letni čas na Japonskem ima svoj čar. Jesen zaznamujejo pisani listki številnih dreves. Od živo rdečih javorjev do živo rumenih ginkov. Za njimi pa ne zaostajajo vrtnice, azeleje in še in še. Vir
Kristina Žagar "Ninomiya house" festival

Začela bom s festivalom, ki smo ga imeli v naši hiši. Pripravili so nam pravi Japonski festival s sumoborci, bobnarji, plesom in ogromno dobre hrane in pijače. Da pa ne bo pomote, ponovno smo imeli odmerjen čas dogodka. Festival se je začel točno ob 18:30 in končal ob 21:30. Atrij je bil okrašen z lampijoni, imeli smo nekaj štantov z Japonsko hrano in pijačo. Manjkala ni niti indijska in turška hrana. Torej lačni nismo bili. Kdor je želel, si je lahko izposodil in oblekel yukato. To je poletni kimono, narejen iz bombaža, in tudi veliko lažje nosljiv kot pravi kimono. Obstajajo pa tudi luštne yukate za otročke, kakršno je nosila Zoja. Vir
Kristina Žagar Sumo

Sumoborbe so japonski nacionalni šport, ki sega daleč v zgodovino. Pri borbi zmaga tisti, ki prvi stopi ven iz ringa ali pade na tla oz. se dotakne tal. Borbe so kratke, večinoma trajajo nekaj sekund. Kar je pri boju zanimivo, so priprave in vsa ceremonija okoli boja in predstavitev sumotov. Pri sumoborbah ni kategorij. Vsi se borijo z vsemi in turnirji trajajo 15 dni. Vsak dan potekajo borbe vseh, kar je super, saj lahko ob obisku turnirja vidiš tudi najboljše sumote. Vir
Kristina Žagar Sushi-ya :)

Sushi-ya, sushi shop ali suši restavraija. To so restavracije, kjer na tekočem traku dobiš suši. Preko tablice naročiš in potem se pripelje suši na krožničku do tebe. Njami, za hyaku-en, to je 80 centov za dva komada, se lahko naješ sušija do onemoglosti. Suši je v bistvu hitra hrana in sproti pripravljajo najrazličnejše kombinacije. Od nam znanih surovih rib, zavitih v riž in morsko travo, do mesa, zelenjave … Najpogostejši obliki sušija sta nigiri in gunkan. Obstajajo še različne variacije obeh, tudi glede na regijo. Vir
Kristina Žagar Japonščina

Japonščina je kar hud zalogaj in skoraj nuja, če se želiš vklopiti v vsakdanje življenje. V primeru, da si tu kot gostujoči raziskovalec, sploh ni problema. Tako kot povsod se tudi tu na inštitutih uporablja angleščina. Če pa si tu tako kot jaz, potem pa, hja, good luck. Ne samo, da v večini ne uporabljajo za pisanje latinice, tudi govorijo ne angleško. Ali ne znajo ali pa enostavno nočejo. Se bojijo, da preslabo govorijo, in niti ne spregovorijo angleško. V šoli imajo angleščino kot tuji jezik, ampak jim očitno ni pogodu … Ogovarjajo me v japonščini, jaz jih pa gledam kot tele v nova vrata.:/ Počasi se navajamo in kakšno malenkost že razumem, saj se določene fraze ponavljajo. Vir
 

 

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • janezP / 27.11.2016. ob 15:30

    Začnejo japonci godrnjati, da kako to, da bi lahko teh 10 minut vsi še delali (kar je realno 40 minut (4×10min). Lahk omenim, da tudi nazaj grede ni bilo postanka na kafetu, kar je ponavadi rutina, ko si na terenu. :D

  • janezP / 27.11.2016. ob 15:29

    Ena anekdota. Delam v japonskem podjetju v sloveniji. Dva japonca in dva slovenca smo šli čez mejo na ogled neke zadeve. Na kar slovenski sodelavec (ki je vozil) na parkirišču pred podjetjem ugotovi, da je pozabil osebni dokumet. Hitro kliče domov: " žena prosim hitro mi prinesi......, ok ok 10 min". Pa da nismo stali kar na parkirišču ta cajt, nas sodelavec povabi na kavo čez cesto (da žena pripelje osebni dokument).

  • Lucky / 27.11.2016. ob 13:00

    hvala lepa za tak nor narod.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano