SiolNET. Trendi Kultura
6,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Katarina Stegnar: Zabavno je videti, v kaj so se ljudje pripravljeni spustiti, ker mislijo, da je fikcija

6,50

termometer

Foto: Matej Leskovšek

Igralka in performerka Katarina Stegnar ni odlična le na odru, temveč tudi onkraj njega. Premišljevala je o svojem delu, gledališču, kritičnem pogledu na družbeno resničnost, ki jo živimo, in o tem, kako se oboje prepleta med seboj.

Gledališče razume kot emocionalno filozofijo, skozi katero se odpira prostor za premislek o našem tukaj in zdaj. Je neposredna, brezkompromisno razpira družbena in intimna tkiva. Šestnajst let je delovala pretežno na neodvisni sceni, pred dobrima dvema letoma se je zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču.

Od leta 2004 sodeluje s platformo za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Je članica Betontanca in kolektiva, ki je iz tega izšel, Beton Ltd., tam sodeluje še z igralcema Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Na neodvisni sceni je vpeta v večletni projekt, v okviru katerega nastaja trilogija. Sodeluje tudi z dramaturginjo Urško Brodar in režiserjem Juretom Novakom. Igrala je glavni vlogi v dveh filmih, Barabe in Drevo. Teh bi si v svoji biografiji želela še več.

Lani je prejela nagrado Prešernovega sklada. Kot se lahko spomnimo, je ponjo prišla v črni avbi. Sicer pa pove, da redno piše tudi vse mogoče pritožbe, v teh je, kot pravi, potencial.

Katarina Stegnar, igralka in performerka, ki je 16 let pretežno delovala na neodvisni sceni, ta pa je zaradi kulturne politike počasi začela propadati, se izčrpavati. "To je država naredila načrtno," pravi. Katarina Stegnar, igralka in performerka, ki je 16 let pretežno delovala na neodvisni sceni, ta pa je zaradi kulturne politike počasi začela propadati, se izčrpavati. "To je država naredila načrtno," pravi. Foto: Matej Leskovšek

Decembra 2014 ste se po 16 letih delovanja "na svobodi", pretežno na neodvisni sceni, zaposlili v instituciji, v Slovenskem mladinskem gledališču. Kako je, če primerjate delovanje v teh dveh kontekstih?
Kako je vse drugače in kako je vse enako? V mojem dojemanju je vse enako, saj delam gledališče in se zaradi redne službe ter plače ne vedem nič drugače. Zaradi tega nimam drugega odnosa do svojega dela. Je pa bil eden od razlogov, da sem šla v institucijo, tudi ta, da je neodvisna scena začela počasi propadati, kar je država naredila načrtno. Ne daje dovolj sredstev, kar pripelje do izčrpanosti. Z malo denarja lahko narediš omejene predstave, zato je to počasi postala frustracija.

Kje in kako zaznavate oblikovanje nove alternative na področju gledališča v našem prostoru?
Menim, da se nova alternativa dogaja predvsem z mladimi režiserji, ki prihajajo, a da ti ravno zaradi zelo slabih produkcijskih pogojev več delajo v institucijah kot pa na neodvisni sceni.

Katarina Stegnar na vprašanje, kaj je po platformi Via Negativa lahko alternativa, pravi,"da ta prihaja z novimi položaji, skozi katere se vzpostavljajo umetniki in teme, ki ob tem nastajajo. Via Negativa je bil trden koncept, ki še vedno traja in je zelo zaznamoval ta prostor in tudi ljudi, ki so v njej delali. To je bil takrat tudi velik bum". Katarina Stegnar na vprašanje, kaj je po platformi Via Negativa lahko alternativa, pravi,"da ta prihaja z novimi položaji, skozi katere se vzpostavljajo umetniki in teme, ki ob tem nastajajo. Via Negativa je bil trden koncept, ki še vedno traja in je zelo zaznamoval ta prostor in tudi ljudi, ki so v njej delali. To je bil takrat tudi velik bum". Foto: Matej Leskovšek V projektih Vie Negative ste se veliko ukvarjali z razmerjem med realnostjo in fikcijo, vdorom realnega, kjer se niste nanašali na kak lik, temveč nase. Pri tem pa je zanimiva tudi vaša izkušnja z vdorom fikcije v realno. V mislih imam projekt Stegn se, ki obravnava smrt, zaradi katerega so se nekateri vaši prijatelji ustrašili, da resnično umirate.
V tem projektu se je vse skupaj pregnetlo. Na začetku smo v okviru projektov Vie Negative kot performerji na odru izjavljali v svojem imenu. Torej, jaz sem ta in ta, mislim to in to ter počnem to in to. Sčasoma so naše osebnosti postali liki in Katarina Stegnar je poslala vloga. Vendar na odru ne morem biti vse, kar sem, temveč le nekaj od tega.

A kar se je zgodilo pri Stegn se, je bila zavest o tem, da uporabljamo določene biografske podatke in realne stvari, že tako prisotna, da so ljudje resnično mislili, da umiram. Ko smo se o tem pogovarjali, sem bila začudena in moj odgovor je bil, da če bi bila na smrt bolna, o tem ne bi nikoli naredila predstave. A odziv je bil: misliš, da res ne?

Zakaj ne?
Saj, ravno to. A kar mene vedno znova preseneča, je moč gledališča. Primož (Bezjak, igralec, op. p.), moj partner, je vedel, da nisem bolna, vendar je kljub temu v nekem trenutku, med predstavo, ker je bilo tako dobro narejeno in je zato tako delovalo, pomislil, da mu pa česa mogoče nisem povedala.

Ampak, kar je še zanimivo, je to, da predstava tako ne deluje samo v tem prostoru, kjer se poznamo in nekatere stvari drug o drugem vemo ter se tako lahko zabavamo nad temi majhnimi stvarmi, ki so realne. Predstava s svojo temo deluje ne glede na to, kje jo igraš. Z njo sem namreč veliko gostovala. Bila sem v Italiji, Makedoniji in na Hrvaškem.

Prav tako ima sama tema – smrt – v različnih kulturnih okoljih drugačno mesto, ob tem ima vsak v občinstvu še svojo intimno dimenzijo odnosa do konca.
Smrt je tako ali tako tabuizirana. Ne vemo niti, kako naj se ob tem vedemo. Je pa pri tem projektu pomembna še ena stvar. Vedno, ko sem na odru, se trudim imeti nadzor nad tem, kar se dogaja, oziroma nad tem, kar sporočam kot to semiotično telo. A tu na polovici predstave zaprem oči in vse prepustim gledalcem, kar je bila moja precej velika groza. Za pol predstave veš, kaj je, za drugi del ne. Čeprav ljudje zelo sledijo navodilom. Le dvakrat se je zgodilo, da se je pojavil čisti nesporazum in so nastale zanimive stvari.

"Težava kulturne scene je, da je obremenjena s prekernostjo." "Težava kulturne scene je, da je obremenjena s prekernostjo." Foto: Matej Leskovšek

Veliko ste delali z vpletanjem gledalcev.
Zabavno je videti, koliko so ljudje pripravljeni verjeti in v kaj se spustiti, ker mislijo, da je to fikcija, ali po drugi strani, ker mislijo, da je realnost. Zanimivo je tudi, kako te lahko v pogledu gledalcev nekatere stvari definirajo ne samo za vso predstavo, temveč tudi po njej, v življenju. Zgodilo se mi je že, da je do mene stopil neznani moški in mi rekel, da se poznava. "Ne bo držalo," sem mu odgovorila. "Midva se dobro poznava, videl sem te golo na odru." Pri tem je še na delu še ta projekcija o golem telesu, da če si upaš biti slečen na odru, potem si upaš vse. Kar pa sploh ni res, to nima nič s tem.

Kako je z iluzijo, ki se mora zgoditi?
Bistveno je, da poiščeš dobro zgodbo, prek te, ki je dovolj prepoznavna in natančna, da jo lahko čutiš, kot da je realna, pa vzpostaviš stik. V predstavi, ki je govorila o sramoti, sem govorila o svoji družini, nekaj stvari je bilo biografskih, večji del pa je bil izmišljen. Neverjetno je bilo, da so me prijatelji, ker je bilo tako nastavljeno, spraševali, ali sem res preimenovala svojo hčerko. Kadar je dobro napeljano, deluje.

Lani ste na podelitev Prešernovih nagrad prišli s črno avbo. Po letošnji proslavi in v drugi polovici tekoče gledališke sezone je razlogov za kritiko kulturne politike v razmerju do neodvisne scene, če vašo gesto tako razumemo, še več?
Razmere so vedno slabše, zdaj še s to reorganizacijo svobodnjakov. Ravno pred dobrim tednom smo bili priča javnemu pismu direktorjev slovenskih gledališč ministru in pismu Društva gledaliških režiserjev, v katerem so se odzvali na ocenjevanje strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti. Očitno je, da se je ocenjevalo tako, da to sploh ni bilo povezano s programom, temveč tako, da bi jim lahko znižali javna sredstva.

Pri čemer je težava kulturne scene, da je obremenjena s prekernostjo. Razjezi me, da je, ko pridejo v javnost programi za Teden slovenske drame ali Borštnikovo srečanje, ob kritiki, zakaj gre predvsem za institucionalne projekte, vedno argument, da neodvisna scena ne proizvede dovolj kakovostnih predstav. Kako pa naj jih? Projekti s pet tisoč evri ali 50 tisoč evri sredstev niso primerljivi. Prav tako ima nekaj, kar nastaja v instituciji, za seboj vso infrastrukturo, zunaj nje pa moraš vse narediti z ničle. Zato menim, da je govoriti, da ni idej in da so stvari slabo narejene, krivično.

Iz predstave Pavla nad prepadom, Slovensko mladinsko gledališče

Neugodni pogoji dela pa izčrpavajo, ustvarjalno in osebno?
Res je. Ob čemer moraš v takšnih pogojih biti vse. Na koncu delaš produkcijo, pišeš besedila, izbiraš kostume, montiraš scenografijo, pometaš, pospravljaš in pišeš sporočila, da bodo ljudje prišli na tvojo predstavo. To so odlični kapitalistični pogoji: umetniki, ki želijo delati za nič denarja, zato, ker želijo nekaj povedati. Pa še, da imaš ob tem celo srečo, ker delaš to, kar si želiš. Torej, kadar delaš nekaj, kar si želiš, za to ne smeš biti plačan, kadar opravljaš službo, ki ti ne ustreza, pa za to dobiš plačilo. Tu ni nobene logike.

Koliko kompromisov ste morali sklepati na svobodi zaradi negotovih socialnih razmer?
Ko si na svobodi, delaš vse, tudi tiste stvari, ki jih sicer ne bi, saj potrebuješ denar za preživetje. Po drugi strani pa si govoriš, da si na svobodi in da vsakič izbiraš. Vendar ni čisto tako. Na svobodi sem bila 16 let in to psihično zelo vpliva nate. To, da nimaš zagotovljenega dela in da neprestano čakaš na izplačila. To vse pa vpliva na ustvarjalnost.

Eno od vodil Slovenskega mladinskega gledališča v tej sezoni je tudi odpiranje za mlade režiserje. Kaj to pomeni vam?
Vedno, ko prideš v stik z novo poetiko in novim načinom razmišljanja, je to zate kot ustvarjalca pomembno. Iz tega se oplajaš. Težava avtorskih projektov je, da se sam sebe tudi naveličaš. Naveličaš se svojega postopka, tega, kakšno besedilo lahko napišeš, saj sami lahko naredimo samo nekatere stvari. Ne nazadnje sem jaz samo jaz. V potrebi, da bi iz sebe vedno nekaj novega iztisnil in naredil, je dobro, da imaš nove perspektive. Nekoga, ki stvari vidi drugače, in v tem dialogu lahko nastanejo dobre stvari.

Silno pomembno se mi zdi, da se je SMG tako odprl. Da vabijo mlade režiserje in da je poudarek na ženskih ustvarjalkah.

Omenili ste ženske. Vaš prizor v predstavi Človek, ki je gledal svet naslavlja vprašanje ranljivosti prekernega dela. Pa ne le to, kaže temveč tudi, kako so zaradi razmerij med spoloma, vpetih v patriarhalne vzorce, v že robnih okoliščinah ženske še bolj marginalizirane.
Ko pripravljaš avtorske predstave, ta razmerja med spoloma niti ne igrajo vloge. Dejstvo je, da si moraš s svojo poetiko zaslužiti to, da delaš in se razvijaš. Dobrega igralca vedno gledaš kot osebnost, ne gledaš Hamleta, temveč nekoga, ki interpretira Hamleta.

Je pa res, da je ta svet silno šovinističen in patriarhalen ter da so odnosi v gledališču zelo konservativni. Na tej ravni bomo morali narediti še velik korak. Slovensko mladinsko gledališče se odpira, vendar se mora odpreti do konca. Tu ne gre za polovično pot. Kar pomeni, da je ljudem treba dati za proces dovolj časa, preveč časa. Torej omogočiti vse, da naredijo dobro predstavo. Kadar imaš radikalno idejo, moraš iti z njo do konca. Tako se stvari odprejo tudi produkcijsko.

"Ne morem izstopiti iz tega, kar sem. Nikoli se ne morem postaviti v klasični položaj, da dobim besedilo in da naredim samo to, kar se od mene pričakuje. V proces sem vedno aktivno vpletena, se veliko sprašujem, zakaj kaj naredim, kako bi lahko naredila še bolje … Moja smrt bi bila, če bi se umaknila v položaj, da bi mi nekdo dirigiral." "Ne morem izstopiti iz tega, kar sem. Nikoli se ne morem postaviti v klasični položaj, da dobim besedilo in da naredim samo to, kar se od mene pričakuje. V proces sem vedno aktivno vpletena, se veliko sprašujem, zakaj kaj naredim, kako bi lahko naredila še bolje … Moja smrt bi bila, če bi se umaknila v položaj, da bi mi nekdo dirigiral." Foto: Matej Leskovšek Kakšen korak bi morali še storiti?
Kako deluje gledališče, odseva to, kakšna je družba. Pričakujemo velikega rešitelja, ki bo zamahnil z magično palčko in rešil stvari. Podobno je tudi v gledališču. V klasični strukturi od režiserja pričakuješ, da bo vedel vse in vse naredil atko, da boš kot igralec v tem blestel.

Vendar ne gre za to, tako kot tudi ni v družbenem kontekstu. Družba bi se morala truditi biti bolj horizontalna. Sem del dveh kolektivov, ki delujeta na ta način. Eden je z Urško Brodar in Juretom Novakom, drugi pa je Beton Ltd., kje sodelujemo s Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. A za to, da so členi kolektiva enakovredni, je potrebnega veliko več časa, veliko pogovorov, prilagajanj, tudi zrelosti.

Ob prihodih novih generacij se postavlja tudi vprašanje, ali se lahko na ravni delovanja in razmerij na nekaterih področjih tudi kaj spremeni? Kako bi lahko presegli ustaljene vzorce, ukoreninjene položaje?
To je dobro vprašanje za nas, ki smo zdaj na tako imenovanih etabliranih položajih: kaj narediš, ko imaš moč? Onkraj te se je zelo lahko etično vesti.

Kakšen svet gledate?
Precej v razpadanju. Kot povprečen državljan se sicer ne morem nič pritoževati. A ne glede na to: vse to, kar se dogaja okoli nas, vpliva na tebe. O tem govori predstava Človek, ki je gledal svet. Ne glede na to, da so stvari daleč, kot na primer razmere na Kitajskem ali v Indiji, je to del nas. Fizično je že lahko oddaljeno, vendar pa se podobno hitro lahko zgodi tudi nam.

Na različnih ravneh smo s svojimi vsakdanjimi odločitvami in načinom življenja vpleteni v ta globalno povezan svet, sovplivamo nanj. Že na primer s tem, kar kupujemo, in s tem, kar ob tem podpiramo – morda izkoriščevalske odnose, obremenjevanje okolja
Vse je tvoja politična odločitev. Hkrati pa je to izrazito shizofreno življenje, v katerem se moraš na vsakem koraku spraševati, ali je v redu, da si kupil to kavo ali ne. Ni večje strukture, ki bi omogočala bolj pravično delovanje.

Ker to obvladuje tako velik del našega življenja, pa se potem odraža tudi v ustvarjanju. Predstave so večinoma na to temo, saj se o tem toliko sprašuješ, da to postane tema tvojega dela. "Kaj narediš, ko imaš moč? Onkraj te se je zelo lahko etično vesti." "Kaj narediš, ko imaš moč? Onkraj te se je zelo lahko etično vesti." Foto: Matej Leskovšek

Z vprašanjem upora ste se ukvarjali v predstavi Upor ni človek v produkciji Beton Ltd. Kako ga razumete?
Vse moje delo mi je pomagalo predvsem, da sem se zelo izobrazila. Veliko stvari sem prebrala in raziskala. Mogoče je to moj upor.

Pred štirimi leti sem pripravljala predstavo Dvojna igra, ki se ukvarja z dokumentom, kako spremeniti svet The Great Transition, ki ga je izdala britanska fundacija The new economic fondation. Gre za dober načrt za trajnostni in pravični sistem, ob čemer se ob poglobitvi vanj postavi vprašanje, kje je sploh naša moč, moč nas kot posameznikov … Kje imam možnosti izbire? Seveda so med temi odločitve, da ne kupujem na primer izdelkov multinacionalk, granatnih jabolk iz Indije. A vendar, kaj je moj položaj? Se ne bom več vozila z letalom, bom šla z vlakom?

Kako vidite politični potencial gledališča?
Sama ne poznam umetniškega dela, ki bi me spravilo v akcijo, na ulico. Ob spremljanju medijev in družbenih razmer imaš dovolj razlogov, da greš na ulico. Je pa nekaj bistvenega, da je to ob temah, ki jih v gledališču obravnavamo, kot na primer v predstavi Republika Slovenija, ki govori o orožarski aferi, ali pa v predstavi Človek, ki je gledal svet ali kateri drugi, prostor, ki odpira razmislek. To pomeni, da te teme lebdijo med nami in da ne gre za dokončane zgodbe, a bi se morale končati. Dobiti sodni epilog?

Obstaja škandal, ki bi zares prebil v resničnost, ali moramo postati še bolj konservativni, da bo gledališče lahko imelo večjo moč?

Ste onkraj gledališča družbeno aktivni? Tik pred vseslovenskimi vstajami ste v znak upora proti dojemanju umetnikov kot zajedalcev državnega proračuna razdelili rumene Davidove zvezde z napisom "artist".
Velikokrat grem na ulico. Podpisujem peticije in pišem pritožbena pisma. Trgovinam, ministrstvom, bankam, vsem, za katere mislim, da ne delujejo prav, napišem prijazno pismo.

Odzivi?
Rezultati so bolj slabi. Vendar mislim, da se v pritoževanju oziroma opozarjanju, da je nekaj narobe, skriva velik potencial.

"Vse to, kar se dogaja okoli nas, vpliva na tebe. Ne glede na to, da so stvari daleč, kot na primer razmere na Kitajskem ali v Indiji, je to del nas." "Vse to, kar se dogaja okoli nas, vpliva na tebe. Ne glede na to, da so stvari daleč, kot na primer razmere na Kitajskem ali v Indiji, je to del nas." Foto: Matej Leskovšek

Kako je s poslavljanjem od vlog, ko se predstava s svojimi ponovitvami izteka? Ob zavedanju, da ste jo igrali zadnjič? V mislih imam na primer majhno žalost, kot jo človek lahko doživi ob koncu prebrane knjige, ko se poslavlja od knjižnih likov.
Imela sem srečo, da sem stvari, ki sem jih po mojem mnenju dobro naredila, igrala veliko in v dolgih časovnih obdobjih. Zato se mi ni bilo treba veliko poslavljati in vsakič znova, ko obudim predstavo, začutim olajšanje.

Si pa ne predstavljam, da ne bi nikoli več igrala Pavle nad prepadom. To je vloga, čeprav nerada to rečem, ki me je zaznamovala. Ob njej se mi je namreč nekaj zgodilo in to predstavo imam zelo rada. Igrali smo jo že 60-krat in upam, da bi jo 100-krat, čeprav je ne bomo.

Je kakšna vseeno ostala na pol poti?
Prav zaradi političnega potenciala predstave, takrat sem v to še verjela, sem bila zelo razočarana pri predstavi Everybody for Berlusconi iz leta 2004. Bila je zelo politična, šlo pa je za kongres s ciljem atentata na Berlusconija. Imela je velik političen odmev, tudi v Evropskem parlamentu so se pogovarjali o njej. Vendar se v tistem trenutku niti nismo dobro zavedali, sploh nizozemski del ekipe, s katero smo sodelovali, koliko možnosti je imela predstava v resnici. Zato je ta projekt počasi spolzel. Vendar pa bi v tistem trenutku slovenski del kolektiva moral prevzeti predstavo, jo odkupiti in jo igrati. Ker tega nismo naredili, je to zame določen poraz.

"Etični postulat nekoga, ki reče absolutni ne in zato, da ga lahko obdrži, tvega celo svoje življenje, me je zaznamoval." "Etični postulat nekoga, ki reče absolutni ne in zato, da ga lahko obdrži, tvega celo svoje življenje, me je zaznamoval." Foto: Matej Leskovšek

Omenili ste predstavo Pavla nad prepadom, kaj je bilo tako pomembno za vas?
Zgodba Pavle Jesih je pripoved o nekom, ki je izjemen. Podobno bi se lahko (ali se je) zgodilo tudi Tine Maze ali Mateji Svet. Ne glede na to, da neprestano vsi kričijo, kako potrebujejo voditelja, junaka, ko pridejo v stik z nadpovprečnim posameznikom, se pojavi zavist.

Pavli se je s tem, kar je bila in kar je dosegla, zgodil popolni izbris. Kot odlična alpinistika in podjetnica ob spremembi političnega režima ni več ustrezala sistemu. Bila pa je trmasta in se ni želela pokoriti. Zato je bila raje 20 let malodane klošarka, kot pa da bi se podredila. Umrla je sama s svojimi golobi. Etični postulat nekoga, ki reče absolutni ne in zato, da ga lahko obdrži, tvega celo svoje življenje, me je zaznamoval.

Kako se spopadate s čustvenimi naložbami v predstave, ko stopite z odra?
Dolgo časa sem mislila, da je dober igralec tisti, ki vlogo obleče kot plašč in je po koncu sleče. Vendar se mi zdi, da moraš, če želiš resnično dobro delati in nekam priti, pustiti, da gre to čez tebe. To je težko.

Pri predstavi Stegn se sem si ponavljala, da je to komedija, ker sebi nisem mogla priznati, kako težko je v bistvu. Po tem projektu sem bila precej v depresiji. Stvari vplivajo nate. Igralci smo odvisniki od adrenalina, kar pomeni biti na odru. Potem ko se nekaj mesecev ukvarjaš z enim projektom, pride tudi praznina.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 37
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin