SiolNET. Trendi Kultura
0,00

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kaj v resnici pomeni v slovensko ustavo zapisana pravica do vode? #intervju

0,00

termometer

Matevž Čelik
Foto: Flavio Codduo

"Voda je tesno povezana s slovenskim vsakdanom, še bolj, kot se nam zdi," pravi komisar in kustos Slovenskega paviljona na letošnjem beneškem arhitekturnem bienalu Matevž Čelik. Različni vodni viri oblikujejo tukajšnjo krajino. Zaradi vode je v Sloveniji življenje prijetnejše, ob poplavah tudi nevarno. Od leta 2016 pa smo tudi država, ki ima pravico do pitne vode zapisano v ustavo.

Živeti z vodo je naslov projekta, s katerim se Slovenija med 26. majem in 25. novembrom predstavlja na arhitekturnem bienalu v Benetkah. Multidisciplinarna skupina 13 arhitektov, krajinskih arhitektov, urbanistov, raziskovalcev in strategov na postavitvi v Arzenalu si zastavlja vprašanje o odnosu med vodo in arhitekturo danes in kako so na to vplivala zgodovinska dejstva. Sprašuje se tudi, kako se lotiti upravljanja vode in ohranjanja njenih virov. Kustos projekta in komisar Slovenskega paviljona je direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik. Živeti z vodo (Living with Water), projekt Slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Živeti z vodo (Living with Water), projekt Slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Foto: Flavio Coddou

Tematiziranje vode snovalci projekta odpirajo na različnih ravneh, skozi kontekst arhitekture kot tudi njene ekonomske, družbene in kulturne vidike. "Voda – od rek do ledeniških jezer, slapov, hudourniških sotesk, prodišč, mrtvic, izginjajočih jezer, barij, kraških in termalnih izvirov – je eden od dejavnikov, ki odločilno zaznamujejo slovensko krajino. Obenem Slovenija slovi po bogatih zalogah pitne vode. Voda je del številnih mitov in podzavesti, vpleta je v misli in ustvarjalnost," so zapisali ob projektu Živeti z vodo.

Voda ima tudi številna nasprotja, je vir življenja in je hkrati lahko tudi destruktivna sila. Skoraj 16 tisoč Slovencev živi na poplavno ogroženih območjih. Državo vsako leto prizadene med 50 in 70 manjših in večjih poplav. Zaradi podnebnih sprememb pa bodo te v prihodnje še naraščale, so podatki, ki jih posreduje bienalski projekt, oblikovan iz dveh instalacij.

Prva je nastala ob sodelovanju vse ekipe, oblikovali in zasnovali pa so jo arhitektka in oblikovalka razstav Bika Rebek, arhitekt in urednik Miloš Kosec ter arhitektka in specialistka za upravljanje voda Marta Vahtar. Gre za interaktivni vodnjak, ki se nanaša na zamišljenega v nikoli zgrajenem Plečnikovem slovenskem parlamentu. Prek tega pa bodo obiskovalci v Slovenskem paviljonu izražali svoja stališča in razmišljanja o politikah, povezanih z vodo.

Drugi del je serija instalacij, ki se ukvarja z odnosi med hidrološkimi sistemi in zgrajenimi strukturami, teritorijem, pokrajinami v različnih prostorskih, časovnih in operativnih posegih. Snovalce tega dela projekta sta koordinirala Maj Plemenitaš in Bradley Cantrell.

Projekt pa spremlja tudi obsežna publikacija urednikov Nine in Matevža Grande.

Projekt Živeti z vodo (Living with Water), s katerim se Slovenija predstavlja na beneškem arhitekturnem bienalu. Projekt Živeti z vodo (Living with Water), s katerim se Slovenija predstavlja na beneškem arhitekturnem bienalu. Foto: Flavio Coddou

Krovna tema letošnjega bienala je "prostor svobode", v katero se vpenjate s projektom Živeti z vodo, ki med drugim odpira tudi vprašanja povezana s privatizacijo vode, kar nas naprej lahko vodi tudi do vprašanj, povezanih s privatizacijo prostora …

Prostor svobode pomeni priložnosti in izzive, ki se odpirajo za arhitekturo. V Sloveniji je naravna krajina tista, ki je vseprisotna, tudi v urbanem okolju. Tudi Ljubljano in Maribor – največji mesti v državi – odločilno zaznamuje prav krajina.

V Ljubljani so to Barje in hribovje, ki jo obkrožajo. V Mariboru Drava, vinogradi in Pohorje. Vseh drugih krajih pa je to še veliko bolj očitno, kar pomeni, da kamorkoli pri nas posežejo arhitekti, se to pozna tudi v krajini.

Voda pa je v tem kontekstu tema, ki odpira veliko izzivov, in če bi v povezavi z vodnimi elementi, ki nas povsod obkrožajo, nastajale bolje integrirane arhitekturne intervencije, bi tako izboljšali kakovost prostora. Ob čemer pa je treba razmišljati tudi o podnebnih spremembah, ki so povezane tudi z ekstremni vremenski pojavi, ki smo jim že priča. Spopadamo se s spreminjanjem podnebnih vzorcev, pred čemer se bomo morali zaščititi in zaradi česar se bodo odvijali posegi v prostor, v katere bi morali biti arhitekti in drugi načrtovalci intenzivno vključeni.

Tovrstna vprašanja zahtevajo multidisciplinarni pristop, kot je to v primeru tudi projekta Živeti z vodo?

Slovenski paviljon predstavlja poziv k integraciji in povezovanju različnih strok, povezanih z vodo, tako v krajini kot v urbanem prostoru, ki naj prek sodelovanja iščejo skupne odgovore na vprašanja, s katerimi se spopadamo. Prav tako projekt odločevalcem, načrtovalcem in širši javnost predstavlja zapletenost teh vprašanj, ki so politično-okoljska in ekonomska.

Na interaktivnem vodnjaku - ki se nanaša na vodnjak, kot je bil predviden v Plečnikovem nezgrajenem parlamentu -  lahko obiskovalci projekta Živeti z vodo (Living with Water) v Slovenskem paviljonu igrivo izražajo svoja stališča in razmišljajo o politikah v povezavi z vodo. Na interaktivnem vodnjaku - ki se nanaša na vodnjak, kot je bil predviden v Plečnikovem nezgrajenem parlamentu - lahko obiskovalci projekta Živeti z vodo (Living with Water) v Slovenskem paviljonu igrivo izražajo svoja stališča in razmišljajo o politikah v povezavi z vodo. Foto: Flavio Coddou

Ekipa Slovenskega paviljona pa ni samo multidisciplinarna, temveč tudi mednarodna, kar tudi lahko razumemo kot sporočilo, da odpirate vprašanja, o katerih (naj) razprava teče globalno?

Vsekakor gre za globalno temo. Univerzalno temo, čeprav je slovenska izkušnja z vodo specifična. Ob nekaterih deželah z dolgimi obalami ob oceanih smo pri nas soočeni s hribovitimi območji z veliko vodotoki in izviri, ki se v takšnih in drugačnih oblikah pojavljajo na površju. Tako pa smo izpostavljeni popolnoma drugačnim vprašanjem, prav tako ti vodni viri različno zaznamujejo krajino.

Poziv, ki smo ga naredili za projekt, je bil namenjen slovenskim arhitektom. Zanimivo je, da so se prijavili predvsem mladi slovenski arhitekti, ki so tako ali drugače angažirani v tujini na univerzah ali drugih uglednih institucijah, in ker so ti v svoje ekipe vključili tuje sodelavce, je nastala mednarodna ekipa.

Slovenija ima bogate zaloge pitne vode. Na fotografiji je eden od ljubljanskih pitnikov, ki so vir sveže in pitne vode v odprtem javnem prostoru. Slovenija ima bogate zaloge pitne vode. Na fotografiji je eden od ljubljanskih pitnikov, ki so vir sveže in pitne vode v odprtem javnem prostoru. Foto: Arhiv JHL

V svojem projektu odpirate različne ravni tematizacije vode.

Širina težav in vsebin, povezanih z vodo, se je razpirala skozi razpravo in delo skupine Slovenskega paviljona. Obravnava razmerij med vodo in krajino se je med procesom še razširila in pokazalo se je, kako zapletena so ta vprašanja.

Med drugim se dotaknemo tudi vprašanja pitne vode. V Sloveniji imamo pravico do pitne vode vpisano v ustavo, kar je lepo in napredno, vendar se do zdaj še nismo resno vprašali, kaj to resnično pomeni. Kdo natančno ima pravico do pitne vode? So to le slovenski državljani oziroma komu še podeljujemo pravico do pitne vode? Je prav, da jo to omejimo samo na slovenske državljane? Kaj to, če smo v tem pogledu otok sredi Evrope, ki je bogat s pitno vodo in kjer imajo prebivalci pravico do nje, pomeni za našo okolico, kjer imajo s pitno vodo veliko večje težave? Kako se pravica do pitne vode kaže?

Res je, da v Sloveniji pijemo kakovostno vodo, ki jo imamo na dosegu vsake pipe v deželi. Vendar pa je hkrati ta vedno bolj ekonomsko izkoriščena, čeprav so vodni viri načeloma še vedno v lasti države, vendar pa ta različnim podjetjem podeljuje koncesije. Zato moramo biti do teh vprašanj previdni in jih kritično spremljati.

V upravljanju vodnih virov se krešejo različni interesi, dostop do pitne vode pa je lahko že stvar privilegija?

Gledano v globalnem kontekstu, je pitna voda danes privilegij. Svet se bo v prihodnjih 25 letih, sploh v tretjem svetu, kjer se še ni, spet močno urbaniziral. To lahko tako pričakujemo predvsem za Afriko, kjer se ta proces večinoma še ni zgodil.

Kako torej zaščititi pitno vodo in ob tem zgraditi nova mesta, ki bodo vzdržna, je veliko globalno vprašanje.

Prenova Trnovskega pristana biroja Triiije – Andrej Mercina, Ksenija Intihar, Nika Svetina in Nina Juratovec (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water, urednikov Nine in Matevža Grande) Prenova Trnovskega pristana biroja Triiije – Andrej Mercina, Ksenija Intihar, Nika Svetina in Nina Juratovec (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water, urednikov Nine in Matevža Grande) Foto: Jagoda Jejčič, iz publikacije Living with Water

Prav to pa je med drugim ne samo vloga, temveč tudi odgovornost arhitekture?

Vsekakor gre tudi za odgovornost arhitekture, saj gradnja v določenem prostoru in posegi v tla lahko prinesejo tudi posledice za pitno vodo. Na kar pa vplivajo tako fizične intervencije kot tudi zgoščenost prebivalstva na omejenem prostoru, s čimer so povezani vsi klasični problemi mest. To vključuje upravljanje s smetmi, odpadnimi vodami in druge vrste onesnaževanja.

Ob distribuciji pitne vode je veliko tudi izgubimo?

Odkar je svet postal na to bolj pozoren, so v ospredje prišle tudi te težave. Pitno vodo pogosto izgubljamo zaradi starosti distribucijskih sistemov, torej cevovodov, ki jih nekje hitreje, drugje počasneje obnavljajo.

Lani smo lahko spremljali, kako zaradi tega več kot polovico pitne vode izgubijo v Rimu. V poletnih mesecih, ko je pomanjkanje dežja, in lani ko je bila suša v Italiji še posebej huda, smo bili sredi Evrope skoraj priča ogroženosti oskrbe s pitno vodo.

Voda je v Sloveniji eden od odločilnih dejavnikov, ki zaznamuje našo krajino bolj, kot bi si mislili, to je tudi eno od sporočil vašega projekta. Kakšna je ozaveščenost na tej ravni, saj deželo prej povezujemo z njenim zelenjem, gozdovi, lesom?

Tovrstne ozaveščenosti ni nikoli dovolj. Vrednost vode, ki jo imamo in jo vsak dan prejemamo, je nekaj, na kar je treba neprestano spominjati.

Prav tako bi morali, da bi kakovost vode lahko v vsakdanjem življenju veliko bolj doživljali in uživali, na tem področju veliko bolj integrirano načrtovati. Ljubljana je s svojimi nabrežji in njihovimi premišljenimi obnovami v zadnjih letih dober primer tega. Odlično bi bilo, če bi bil to virus, ki bi se razširil po vsej Sloveniji, predvsem v manjše kraje in naselja.
Promenada v Velenju studia Enota (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande) Promenada v Velenju studia Enota (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande) Foto: Miran Kambič, iz publikacije Living with Water

V katalog ste vključili tudi izbor arhitekturnih rešitev, povezanih z vodo?

Spremljevalna publikacija Slovenskega paviljona vključuje tudi primere arhitektur, ki se tako ali drugače nanašajo na vodo. Pa naj gre za mostove ali objekte, ki stojijo na vodi ali se nanjo odpirajo, ali pa ureditve nabrežij in obale.

Primeri tudi pokažejo, kako so ti na svojih lokacijah izolirani in kako jih je malo, hkrati pa je ob teh mogoče tudi videti, kako lahko že z majhnimi izboljšavami dosežemo veliko.

Ob konstruktivnem pogledu na dobre prakse razpirate tudi kritičen pogled.

V zadnjih petih letih se je, ko je v družbo zarezala gospodarska kriza, arhitektura zelo zazrla sama vase in v pretekle napake ter ignorantski odnos, ki jo je lahko včasih gnal. Etika v arhitekturi je v zadnjih letih postala spet bolj pomembna, in to tudi v generaciji arhitektov, ki bo gradila v prihodnjih letih.

Če še vrnemo k osrednji vsebini letošnjega arhitekturnega bienala: kaj je za vas prostor svobode?

To so priložnosti in izzivi v arhitekturi, polje, v katerem bi lahko skupaj iskali nekaj kakovostnejšega. Za kar pa so potrebni odprtost in vsi, ki so udeleženi v te procese, stopiti bi morali korak nazaj, za to, da bi lahko nato stopili tri korake naprej.

V razpravah, povezanih z vodo, vsi legitimno upravičujejo svojo vlogo. Nabrežja in obale so javno dobro in so zaščiteni. Poznamo vodne pasove, v katere se ne sme posegati, in druge različne varstvene režime. Pristojni za varstvo pred naravnimi nesrečami imajo prav tako vso legitimnost za nekatere posege v prostor.

Pitno vodo je treba ščititi najbolj, kar je mogoče. Območja, kjer jo najdemo, zavzemajo eno petino površine Slovenije, ki je tako pod strogim nadzorom. Za zaščito je prav, da obstaja, po svoje bi to morali še razširiti in okrepiti. Vendar pa se moramo obenem dogovarjati, kako te varstvene režime izvajati na življenjski način, da si hkrati ne bomo jemali tega, kar želimo zaščititi.

Otvoritev Slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Otvoritev Slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Foto: Flavio Coddou

Interaktivni vodnjak, ki se nanaša na Plečnikov vodnjak v njegovem neuresničenem slovenskem parlamentu, je v Slovenskem paviljonu tako mogoče razumeti kot poudarjanje pomena vključujoče razprave in kot spodbudo h dialogu?

Gre za poziv k dogovarjanju in sodelovanju.

Katedrala svobode, Plečnikov parlament Trendi Katedrala svobode – kultna stavba in simbol slovenske osamosvojitve #video #foto

Ko govorimo o odnosu med arhitekturo in vodo danes, je treba razmišljati o podnebnih spremembah, urbanizaciji in neoliberalizmu …

So države, ki so tradicionalno povezane z vodo in življenjem na njej, pri nas je z njo še vedno povezanih tudi veliko strahov. Deloma se pred njo res moramo zavarovati in prav premišljevanje o načinih integracije varovalnih ukrepov v prostor pomeni priložnost za arhitekturo.

Torej razmišljati o mogočih in dobrih načinih udomačevanja vode?

Tako je.

Omenili ste strahove, povezane z vodo, prav tako je ta lahko tudi del mitov. Koliko ste se ukvarjali s tem kulturnim vidikom vodnih virov?

V procesu oblikovanja projekta so se razvile tudi razprave o vpletenosti vode v mite, ki so povezani s kulturno resničnostjo, podzavestjo, strahovi … Prav zagotovo so tudi ti danes še kako prisotni.

Ob čemer se postavlja vprašanje, koliko lahko ti v nekaterih pogledih poganjajo naše razumevanje.

Zagotovo se to kaže tudi v zgrajenem okolju, saj arhitektura predstavlja kristalizirano stanje neke družbe, po svoje kaže, koliko smo se sposobni dogovarjati in kako smo tudi sposobni poskrbeti zase. Koliko znamo biti inovativni, solidarni, učinkoviti … To vse se odraža v vsakdanjem grajenem prostoru, ki ga ustvarjamo kot skupnost.

Nova čolnarna na Koseškem bajerju za projekt Stop CyanoBloom – inovativna tehnologija kontrole cvetenja cianobakterij. Avtorji projekta so: Medprostor, Modular Arhitekti, Rok Žnidaršič in Miha Kajzelj (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande). Nova čolnarna na Koseškem bajerju za projekt Stop CyanoBloom – inovativna tehnologija kontrole cvetenja cianobakterij. Avtorji projekta so: Medprostor, Modular Arhitekti, Rok Žnidaršič in Miha Kajzelj (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande). Foto: Martin Kruh, iz publikacije Living with Water

Ob strokovnih pogledih na vodo ima vsakdo od nas tudi osebne vezi z njo. Sami ste odraščali ob jezeru, na Bledu.

V preteklosti, ko je na Blejskem jezeru vsaka okoliška vas imela svoj pristan, vsak kmet pa na njem svoj čoln, je bilo življenje z vodo še veliko bolj neposredno povezano.

V razmišljanjih o današnjem odnosu med arhitekturo in vodo je bil pomemben tudi zgodovinski vidik.

Ta del bomo poudarili predvsem v drugem delu projekta Živeti z vodo s podnaslovom Primer Ljubljanice, ki se bo oktobra odvijal v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo v Ljubljani.

Ljubljana je območje, na katerem je v zgodovinsko, geografsko in urbanistično mogoče proučevati vlogo vode v oblikovanju krajine in povezanosti z njo. Tukaj lahko namreč spremljamo intervencije, ki so bile v preteklosti povezane ali s plovbo po Ljubljanici ali z varovanjem pred poplavami ali premoščanjem reke, hkrati pa lahko spremljamo, kako na te težave mesto poskuša odgovoriti danes.

Prenova nabrežja Ljubljanice avtorjev projekta Vesne in Mateja Vozliča iz Ateljeja Vozlič (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande). Prenova nabrežja Ljubljanice avtorjev projekta Vesne in Mateja Vozliča iz Ateljeja Vozlič (iz kataloga Slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah z naslovom Living with Water urednikov Nine in Matevža Grande). Foto: Matej Vozlič, Miran Kambič iz publikacije Living with Water

Govorili ste o vpetosti Ljubljanice v mesto, je v tem pogledu tu še veliko neizkoriščenih potencialov?

S projektom želimo nagovoriti prav te potenciale in pogledati možnosti, ki se odpirajo na poplavnih območjih. Južni del Ljubljane, Rudnik in Vič so redno izpostavljeni poplavam rek, obenem pa je to stik mesta s krajino, Barjem, ki urbanemu okolju daje kakovost.

Po svoje je to prostor, od koder iz Ljubljane najhitreje pridemo v naravo, kar je velika prednost mesta, a hkrati se prav tam pojavljajo težave, povezani z vodo. Zaradi česar se bodo v prihodnosti morale zgoditi nekatere spremembe. Morda bodo te v obliki nasipov, morda odvajalnih kanalov  … Če bomo posege načrtovali premišljeno, bo mesto s tem lahko veliko pridobilo.

Trendi Veličastna mestna vodna vrata

Ob tem se lahko spomnimo na pretekle posege, na primer na Plečnikovo zapornico.

Ali pa na Grubarjevo izsuševanje Ljubljanice, ki je odločilno zaznamovalo krajino ljubljanskega Barja.

A ob vsem je treba še poudariti, da se bomo morali spremeniti kot posamezniki in kot profesionalci. Smo na ključni točki, ko nas podnebne spremembe lahko prehitijo. Odzvati se moramo na dejstva, ki so že prisotna, in če ne bomo začeli delati drugače, bomo ta občutili na veliko bolj brutalno kot zdaj.

 

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • niagara1 / 27.05.2018. ob 07:37 +5 0

    ta zakon je istega izvora ,kot drugi Slovenski zakoni;vsak se ga kroji po svoji moci,vec denarja imas vec zakona ti pripada,vse drugo je zavajanje tistih ,ki to placujejo.

    +5 0
  • elnarim / 27.05.2018. ob 12:36 +2 0

    Že prav, da je to zapisano v ustavi. Ampak ta pravica mora veljati za sleherno živo bitje na območju naše države (veljavnost ustave je itak omejena z državno mejo). Žal pa nimamo obrambe proti pritlehnemu kapitalu (beri korupciji), ki zna obiti tudi ustavna določila.

    +2 0
  • joze.ocepek1 / 27.05.2018. ob 10:58 +2 - 2

    Kako lepo. Janković se je lepo omastil

    +2 - 2
delitve: 11
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin