Kaj pomenijo simboli, ki jih je Jože Plečnik vpletel v svoje načrte?

Kljuka na vhodnih vratih v Narodno univerzitetno knjižnico je višja od običajne, konj na njej ponazarja voljo do napredovanja. Sledi široko, monumentalno notranje stopnišče, ki je simbolično oblikovano kot strma pot iz teme proti svetlobi, je le kratek izsek iz nove knjige Andreja Hrauskyja, ki se posveča branju simbolike v Plečnikovi arhitekturi. Velika, masivna vrata, ki omogočajo vstop v tukajšnjo osrednjo knjižnico, je mogoče razumeti kot poklon znanju. Enako kot to velja za omenjeno stopnišče, ki od teme proti svetlobi vodi k osrednji čitalnici, kjer so študirale in študirajo generacije in kjer je mogoče pregledovati ter brati tisto gradivo, ki ne sme zapustiti prostorov Nuka.

O nekaterih Plečnikovih delih v Ljubljani in bližini:
- Veličastna mestna vodna vrata
- Peglezen: stavba, za katero je nastalo več načrtov
- Cerkev na Ljubljanskem barju
- Lovska koča za kralja Aleksandra

Preberite še: O Plečnikovem letu in dogodkih povezanih z obletnicama

Naveden pa je le en primer simbolike, vpletene v arhitekturni Plečnikov jezik, kar velja že za sam Nuk, kot tudi za njegova druga dela v Ljubljani. Tem se je avtor nove monografije, ki je sicer tudi pisec drugih knjig o Plečniku, med njimi na primer Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana (leta 2006 je izšla  v soavtorstvu še z Janezom Koželjem in Damjanom Prelovškom) posvetil sistematično. Po načelu: en projekt, eno poglavje, od mosta, spomenika, preureditve trga, ulice do zasnove objektov. V novem delu se arhitekt in umetnostni zgodovinar Andrej Hrausky posveča prebiranju simbolike v Plečnikovi arhitekturi v njegovih uresničenih projektih v Ljubljani. Simboliko je oblikovalec knjige Miran Mohar vnesel tudi v njen format, ki je v dimenzijah rimskega tlakovca, kar pa postavlja povezano s Plečnikovo navezovanje na antično arhitekturo. Na naslovnici je nerealiziran Plečnikov načrt slovenskega parlamenta iz leta 1947, ki ga je sam imenoval Katedrala svobode.

Plečnikova večplastnost vabi k naši aktivnosti

"Vendar knjiga ne predstavlja končnega obračuna s Plečnikovo simboliko, temveč moje razumevanje in interpretiranje," poudarja arhitekt in umetnostni zgodovinar Andrej Hrausky. Dodaja, da to ne pomeni, da je tako mislil tudi Plečnik, kot tudi ne nujno, da bomo tako razumeli tudi drugi. Vsaka doba ima svoj odnos do Plečnika, ga razume in dojema drugače. Prav tako ga tudi vsakdo (lahko) prebira na drug način, simbolom pa daje svoje videnje.

"Plečnik nam vedno ponuja več plasti in nas pritegne v igro simbolov," tudi pravi Hrausky. V tem pa nas angažirano vabi k poglobitvi, pozornemu opazovanju, premišljevanju in pripisovanju pomena arhitekturi in njenim elementom. Kot zapisano, eno od mogočih orodij ali spodbuda k premisleku, prinaša prav pričujoča knjiga. Namenjena je širši javnosti, s ciljem in željo ne, da bi se posvetili le Plečnikovemu delu, temveč da bi zanimanje od tu naprej vodilo naprej in širše k doumevanju kakovostne arhitekture, njenim pomenom in izhodiščem. Nenazadnje to uporabljamo vsak dan in na vsakem koraku, a ozaveščenosti o tej še vedno manjka, je na predstavitvi novega knjižnega dela še podčrtal njegov avtor. "Na ta način bi tudi kot prebivalci zahtevali boljšo arhitekturo, s tem pa živeli v boljšem svetu," je dodal o pomenu kulture bivanja in pomenu (izobraženega) razumevanja grajenega okolja.

Peglezen, Plečnikova stavba, ki je bila dokončana leta 1934. Zanjo je nastalo več načrtov, pred njo pa je postavil jambor za zastave, ki ni v osi stavbe. "Zakaj je tako, razumemo le, če stopimo do ljubljanske stolnice. S praga stranskega vhoda lahko na eni strani vidimo jambor pred Pegleznom, na desni pa Robbov vodnjak z obeliskom," piše Hrausky. Obe točki, ki jih od tu vidimo, pa sta tako tudi simbolno povezani. Foto: Matej Leskovšek

Čas se boji piramid

Po Dunaju je Plečnik leta 1911 odšel Prago, kjer je sprejel mesto učitelja na Umetnoobrtni šoli. Tu je bil arhitekt ob poučevanju prvih nekaj let, dokler ni po prvi svetovni vojni dobil naloge preureditve Praškega gradu in s praškimi deli dosegel enega od svojih ustvarjalnih vrhuncev in to nadaljeval v Ljubljani, brez pravih naročil. To je bil čas, ko se je obrnil k preučevanju zgodovinskih temeljev arhitekture in proučeval antično umetnosti od Egipta do Etruščanov.

Svoje delo je tako postavil na nove temelje, na katerih je nastala njegova "večnostna arhitektura". Naloga te ustvarjalnosti je med drugim, kot razlaga avtor knjige o Plečnikovi simboliki, da je spomenik in nagrobnik. Da presega minljivost, čas. Od tu arhitektova premisa, da se človek boji časa, čas pa piramid.

Arhitektura mora torej preživeti človeka, ob čemer pa je v antični simboliki zapisano večno, saj, če s(m)o to razumeli v njegovem, torej Plečnikovem času, so bila arhitektova izhodišča, bomo to razumeli tudi v prihodnje, v vsakokratnem času.

Zapornice so bile zadnji dokončani objekt Plečnikovega ukvarjanja z Ljubljano, nastale so med letoma 1933 in 1945. Z uporabo egipčanskih arhitekturnih motivov je Plečnik želel poudariti pomen rekel Ljubljanice za mesto, zapisuje Hrausky. Zasnoval jo je kot simbolno zaokrožitev mestnega središča in slovo Ljubljanice. Na tak način je tako obeležil kraj, kjer se reka poslavlja od mesta, hkrati pa je ob tem zasnoval tudi povezovalni element med promenadama proti mestu. Foto: Matej Leskovšek

Simbolika oblikovala tudi fizičnost knjige

"Plečnik, ki me je vedno navdihoval, se mi je s tem, kar je izjavljal skozi umetniški jezik in na način razmišljanja, vedno zdel sodoben. Sodoben pa pomeni 'biti v času'," pa je svojo razumevanje in povezavo z arhitektom izrazil Miran Mohar, oblikovalec knjige, sicer pa tudi član umetniške skupine Irwin.

Pisanje o Plečnikovi simboliki pa tako podpira tudi format knjižnega dela. Ta je v dimenzijah rimskega tlakovca, v katerega simboliki se tako stikajo Plečnik, njegovo nanašanje na antiko in njegovo ustvarjanje v Ljubljani z rimsko preteklostjo.