Foto: Jugoslovanska nostalgija na stadionu

Dogajanje okoli dvorane in stadiona v Stožicah bo danes zvečer dobilo tudi nostalgični pridih. V Ljubljano je namreč prispela razstava Naj živi življenje, na kateri so predstavljeni predmeti, posnetki, zvoki in celo vonji iz časov Jugoslavije. Že sama postavitev razstave je precej nenavadna, saj se boste do nje morali spustiti po severnem stopnišču stožiškega stadiona, kjer sta nas popoldne, ko so razstavo še postavljali, zunaj pričakala znameniti rdeči kiosk Saše Mächtiga in zastava 1300 LUX, ob vhodu v prostore pa še lesena vratarnica.

Potovanje po jugoslovanski nostalgiji se seveda začne z glasbo in umetelnimi čevlji Gorana Bregovića, konča pa s časopisi (seveda tudi s kupi izvodov revije Start). Čeprav so predmeti, ki jih je približno eno leto zbiralo okoli sto ljudi (lahko pa jim kaj iz svoje kleti ali podstrešja podarite tudi sami), glavna atrakcija razstave, je spominjanje ali za nekoliko mlajše izobraževanje o preteklosti omogočeno tudi prek drugih čutov. Tako lahko na primer vonjate kolonjsko vodo Pino Silvestre, v posebnih škatlah potipate otroški gumitvist, kvačkano pregrinjalo za mizo ali televizor ali pa pobrskate po tipičnem kovčku potujočega Jugoslovana na Jatovem letalu, v katerem so seveda tudi klasične dvodelne ženske kopalke z izjemno visokim pasom.

Predmeti so v posebnih sobah postavljeni tudi v kontekst, na primer tipične jugoslovanske dnevne sobe in učilnice, kjer so na mizah spominske knjige, namenjene obiskovalcem, v katere lahko vpišejo svoje najljubše jedi, filme in glasbene skupine. Razstava ima tudi svojo kinodvorano s pravimi jugoslovanskimi neudobnimi lesenimi sedeži, kjer bodo med prvenstvom predvajali jugoslovanske filme.

A ker je razstava spremljevalni del evropskega prvenstva v košarki, se seveda spodobi, da je del namenjen tudi jugoslovanskemu športu, kjer se na fotografijah smeje tudi kar nekaj slovenskih športnih junakov. Tu bodo na račun prišli ljubitelji nogometa (med našim obiskom je na obešanje čakala fotografija Dragana Džajića v zlatem okvirju) in seveda košarke, saj so organizatorji razstave s seboj prinesli vse štiri pokale, ki jih je jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila na svetovnih prvenstvih, pa seveda tudi originalne drese, na primer dres Dražena Petrovića. Poleg obujanja prijetnih spominov na pretekle športne tekme, komentatorje in izjave je na razstavi tudi nekaj predmetov, ki so verjetno številnim povzročali nočne more: pripomočki iz šolskih telovadnic.

Po športnem ovinku se razstava konča z modo, ki bo blizu predvsem ljubiteljem vintage trgovin, razstavo originalnih embalaž jugoslovanskih izdelkov, kot so plazma keksi, na škatli katerih piše, da so primeren nadomestek za meso, ter kupi časopisov in revij, ki med drugim opisujejo samoupravljanje v praksi.

Razstava je zaradi zvokov, vonjav in memorabilije, kot je beli šal Ćira Blaževića, ki ga je posebej za razstavo vzel iz sefa, več kot primerna za obujanje spominov, tujim navijačem in mlajšim košarkarskim navdušencem pa bo morda vsaj delno razložila, zakaj Cockto spet pijemo iz prvotnih stekleničk in zakaj še vedno hodimo na koncerte Denis i Denis.