Alojzij Gaube: Že ko režeš trto, moraš vedeti, kaj želiš doseči

Če lahko za katerega slovenskega vinarja rečemo, da ima dolgo zgodovino, ki jo lahko povsem kontrolirano opiše, je to Alojzij Gaube s Špičnika. Vinska trta po gričkih, do katerih vas pripelje cesta iz Zgornje Kungote, je na tem mestu že dolga leta. Alojzij in njegova družina so že šesta generacija na kmetiji. "Nekje imam zapise oziroma diplome mojega pradedka iz leta 1900 ali 1901, sicer pa imamo posredne informacije tudi na nagrobnikih, ki segajo še dlje nazaj." Z generacijami se je zmanjševalo število travnikov, pašnikov in njiv ter povečevalo število vinogradov.

Od gostilne Balkan do najhujše toče

Če gremo dve generaciji nazaj, ugotovimo, da je imel Alojzijev stari oče Emanuel tudi gostilno na Taboru v Mariboru z imenom Balkan, obratovala je od leta 1938. In v njej so začeli leta 1942 prodajati prvo vino z etiketami. Mešano z imenom Speisenegger, po naše Špičničan. "Gostilna je bila konec vojne zbombardirana, dedka pa so po vojni ubili, in to je bil tudi konec družinskega gostinstva. Ubila ga je takratna nova oblast, ker je bil pač kapitalist." Emanuel Gaube je imel šele 38 let. Nova oblast je za šest mesecev zaprla tudi njegovo ženo in prav nič jih ni brigalo, če so v tem času pustili na kmetiji samih pet mladoletnih otrok. Oče Alojz je bil takrat star šele šest let. Kmetijo so osvoboditelji vključili v zadruge oziroma kombinat, kamor so prodajali grozdje, in šele dolga leta zatem so počasi spet lahko začeli delati zase. Alojzij, zdajšnji lastnik posestva, pravi, da je kmetija, ki se s svojim robom dotika avstrijsko-slovenske meje, šele v zadnjih letih spet na ravni iz leta 1945.

A vse grozdje imajo v svojih rokah že od leta 1988, najprej so gostinci vino od njih kupovali kar v cisternah, tudi po 1000 litrov naenkrat, leta 1991 pa so se na trg vrnili z lastnimi etiketami. Trenutno imajo 8 hektarjev vinogradov, iz katerih v idealnih letinah, kot je bil recimo letnik 2011, pridelajo skoraj 40 tisoč litrov. So se jim pa zgodile tudi manj uspešne letine: "Leta 2009 smo imeli hudo točo, ki je povzročila 180-odstotno škodo. To si je težko predstavljati. Ne le, da smo bili ob ves letnik, trta je bila tako poškodovana, da smo imeli tudi naslednje leto za 80 odstotkov manjši pridelek. Ker je vino naša osnovna in praktično edina dejavnost, smo bili prisiljeni grozdje kupiti." Alojzij Gaube pravi, da je bilo to njihovo najtežje leto v sodobni zgodovini: "Prav tisto leto smo tudi dokončali hišo in novo klet, kar je bila velika investicija, potem pa še ta naravna katastrofa. Tudi če bi se nam finančno uspelo prebiti skozi obdobje brez pridelka, v dveh letih izgubiš tržišče."

Vina na Špičniku

Majhna družinska kmetija ima zgolj dva redno zaposlena, sin, ki je še študent, priskoči na pomoč, ko lahko. Tudi starša, ki jih imata že prek sedemdeset in sta v dobri kondiciji, še vedno rada pomagata. Osnovna sorta vin na teh gričkih je bil v preteklosti predvsem laški rizling, sadili so tudi beli pinot oziroma beli burgundec (za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil v veliko primerih kar chardonnay), pa zeleni silvanec, renski rizling in rumeni muškat. V petdesetih letih so sadili tudi rdeče sorte, a je potem trend pitja rdečega vina tako padel, da so jih v glavnem izsekali. Rdeče vino je obveljalo za vino za delavce. Izbor sort, ki jih imajo v vinogradih, se je v glavnem oblikoval glede na modo. "Tako kot so pri oblačilih včasih moderna kratka, včasih pa dolga krila, se moda spreminja tudi pri vinih, čeprav počasneje. Tako so pred desetimi leti spet postala moderna predvsem rdeča vina, in tudi na Štajerskem, kjer močno prevladujejo bele sorte, se je takrat v nove vinograde sadilo rdeče sorte. Tudi mi smo posadili na primer modri pinot, ki ga prej nismo nikoli imeli, in začeli polniti tudi rosé. V zadnjem času pa se trg spet obrača k belim vinom, svežim, sadnim, lahkotnim, torej k vinom, kot jih pridelujemo na tem območju. Trenutno imamo največ kernerja."

Kljub vsem zahtevam trga so v zadnjem času ugotovili, da ni takšne ponudbe, da bi lahko ugajali vsem, zato so se malce ustavili. Med našim obiskom je gospodar Alojzij v novi hiši nad vinsko kletjo ponudil rahlo maceriran modri pinot 2011, pa chardonnay z imenom pradedka Kasparja, pridelan po sistemu sur lie, torej na drožeh. Chardonnay je sicer v njihovi kleti prisoten v kar štirih oblikah – kot peneče vino, pridelano po klasični metodi, potem imajo klasični chardonnay in že omenjenega Kasparja, nekaj pa ga na trtah pustijo tudi za ledeno trgatev.

V prihodnost s svežimi vini

V prihodnosti nameravajo čim bolj izrabiti prednosti tega območja, torej sveža sadna vina s čim bolj primarno aromo. Čeprav imajo v kleti v barikih sivi pinot, ki ga nameravajo stekleničiti veliko pozneje. A kot pravi Alojzij Gaube, gre bolj za poskus. "Enostavno, kmetija se mora obdržati, ekonomika mora biti takšna, da imajo delavci socialno varnost in da je tudi za mladino v tem poslu neka prihodnost – kar pomeni, da moraš imeti tudi možnost oziroma sredstva za investicije, da razvoj teče," pravi Gaube, ki meni, da lahko ekološko pridelavo podpira le dovolj dober življenjski standard potrošnikov. Če da trta namesto ene steklenice le tretjino, te steklenice ne moreš prodajati za dva evra. In ljudje bodo višjo ceno plačali le, če si to lahko privoščijo. Za ekstremno ekološka ali oranžna vina je po njegovem mnenju le malo prostora. "Prostora za množično proizvodnjo ekoloških vin pri nas ni. Od dobrih 20 tisoč hektarjev vinogradov, kolikor jih imamo v Sloveniji, jih po mojem mnenju več kot tisoč ne more biti namenjenih za takšna vina."

In tudi pri starosti trte ima diplomirani agronom s Špičnika svoje mnenje. Mnogi namreč menijo, da stara trta nosi boljše vino, Gaube pa: "Vsak vinograd ima življenjsko dobo nekje do 40 ali 50 let, potem se izseka in posadi na novo. Saj se vmes najde tudi trs, ki preživi še enkrat toliko, a ne moreš imeti vinograda z le nekaj trsi v vrsti. To je potem le zgodba, ki jo lahko kažeš turistom. Starejše trte začnejo pogosto tudi trohneti od znotraj in je preskrba plodov slaba, zaradi česar je slabša tudi kakovost. Ob optimalnem razvoju je trta na vrhuncu, ko je stara nekje od 15 do 25 let, takrat daje najbolj kakovosten in najbolj uravnovešen pridelek." In to je trenutek, ko moramo nujno vprašati, kako to, da je naša najstarejša trta na Lentu stara 450 let. Menda bolj po slučaju: "Uspela je preživeti trtno uš. Drava je nekoč, ko brežine še niso bile urejene, dvakrat na leto poplavljala, tudi tam, kjer raste ta trta. In njene korenine so bile dva ali tri tedne v vodi. Uš tako ni mogla napasti koreninskega sistema in je voda trto dobesedno rešila."

Pri trgatvi veš, ali bo vino harmonično

A pridelovanje vina za trg mora imeti povsem drugačne, bolj trdne temelje. Po mnenju gospodarja je zelo pomembno, da je pridelek vsako leto bolj ali manj konstanten, da ni vzponov in padcev. Seveda je pomembna tudi lega, a se v zadnjih letih, ki so bila zelo topla in sončna, dogaja, da so tiste slabše, manj osončene lege celo bolj optimalne. Pri podnebnih razmerah je treba gledati na daljša obdobja, na vsaj deset let, preden se lahko začne govoriti o spremembah. A na Špičniku se opazi, da so trgatve veliko bolj zgodaj, v zadnjem desetletju so se v povprečju s 15. oktobra pomaknile na 15. september, lani celo na konec avgusta. Sicer pa nam je mojster zaupal celotno strategijo: "Pri trgatvi moraš vedeti, kakšno vino želiš pridelati. Če hočeš sveže, lahkotno, suho vino, grozdja ne moreš puščati na trti, ampak moraš potrgati, ko je fiziološka zrelost primerna, ko ima grozdje primerne kisline in sladkorje. Za harmonično vino so najpomembnejši dejavniki nepovreti sladkor, kisline in alkohol, nič ne sme 'štrleti'. In pri trgatvi veš, ali bo vino harmonično – brez večjih posegov vanj. Pri tem gre za prakso, izkušnje, hkrati pa moraš vedeti, kaj si želiš, imeti moraš določen cilj. Ob trgatvi ne moreš razmišljati, kaj boš iz tega grozdja naredil. Že ko režeš trto, moraš vedeti, kaj bi rad dosegel."