Zadovoljstvo ob prejemu "drobnih" pozornosti - nekoč in danes

Pustni torek je bučni praznik, poln hrupa, ukanja, vesele harmonike, poskočnega plesa in polne mize. Nekoč je bil pust še pomembnejši praznik kot je danes, saj so naši predniki s posebnimi obredi, ki so vključevali tudi šemljenje oz. maskiranje, iz dežele podili zle zimske duhove in klicali toplo pomlad. Za praznovanje so bile predpisane tudi posebne obredne jedi, s katerimi so naši predniki poskušali vplivati na rodovitnost zemlje.

V tednu okoli tega praznika so se ljudje do sitega najedli mesa in mastnih pogač, ocvirkovke, krofov, flancatov. Ob pustu je moral biti vsakdo sit, kar je veljalo tako za ljudi kot živali. V Prekmurju je bila na mizi obvezno svinjska glava z zeljem, v Idriji ocvirkova potica, na Gorenjskem zabeljen močnik, povsod pa povrhu še kak ocvrtek.

Ta pravi, da kot otrok pustovanja skoraj ni poznala. "Preživela sem zelo težko otroštvo v času druge vojne. Za praznovanja, kakršnakoli že, še tudi po vojni ni bilo ne moči ne denarja. Pa vendar, ob pustu smo si otroci iz starih časopisov izrezali maske in se oblekli v obleke, narejene iz časopisov in kakih starih oblek, ter v skupini hodili od vrat do vrat po našem in sosednjem bloku. Bili smo presrečni, ko smo dobili kak bonbonček ali krhelj, v letih po vojni celo kak krof!"

Najpomembnejše pravilo pri pripravi krofov je, da imate toplo kuhinjo brez prepiha, zato zaprite okna in vrata ter dobro segrejte prostor. Priporočljivo je tudi, da pred uporabo dobro segrejete vse sestavine, ki jih boste potrebovali (moko, sladkor, jajca).

Iz časa najstniških let se najraje spominja obdobja srednje šole na bežigrajski gimnaziji. "Na pustni torek smo prišli v šolo tako ali drugače malce našemljeni. Na tablo smo profesorjem z velikimi črkami napisali: Danes sveti pust goduje, zato se danes ne sprašuje! Profesorji so dosledno spoštovali to pustno prepoved. Kak sošolec je prinesel v šolo še kitaro ali harmoniko in ob koncu pouka smo veselo prepevali in se celo v plesu zavrteli po razredih in šolskih avlah."

Od pustnih šeg pa se ji prav gotovo zdijo najimenitnejši kurenti. "Ne samo zaradi prastare pojave kurentov, morda še bolj zaradi krajev, iz katerih izvirajo. Močno dvomim, da je še kje v Evropi kraj, kot je recimo Ptuj, ki bi ob nekem praznovanju tako zelo spremenil svoj vsakdanji utrip in bi nekaj dni preživel začaran v nekem drugem svetu. V strašljivi podobi kurenta se v sedanjost vrne neka prabitna preteklost, neki davni čas, ko je človek bil tako blizu naravi, da je sebe razumel kot del narave in je zato imel možnost vpliva na naravne dogodke. Varno skrit za strašljivo živalsko masko pa si je drznil poditi iz dežele mrzlo, temno zimo in klicati milo, toplo pomlad."

Kot zbiralka ljudske dediščine ter kot avtorica ali soavtorica je Dušica Kunaver izdala več kot devetdeset knjig o naslednjih vsebinah: slovensko ljudsko izročilo, anglistika, pedagogika in alpinizem. Med drugim je avtorica zbirke Pod lipo domačo, v kateri je do zdaj izšlo več kot 20 knjig.

Se zavedamo tradicije ljudskih izročil?

Dušica meni, da Slovenci ne skrbimo dovolj za ohranjanje tradicionalnih ljudskih izročil. "Ne zavedamo se neizmernega bogastva našega ljudskega izročila. Pri nas ima vsaka vas svoj glas! Že več kot 30 let hodim po naši domovini in predavam o ljudski dediščini. Obiskujem vrtce, šole, društva in domove za ostarele – tam se veliko naučim. V domovih za ostarele so zadnji kosci, zadnje žanjice, zadnji mlatci – stari so 80, 90 let ... Z njimi za vedno odhaja življenje starosvetne slovenske vasi. Ne zavedamo se bogastva tisočerih šeg, ki so se razlikovale od vasi do vasi, tisočerih pripovedi, pesmi, rekov, pregovorov, obrti, vsakdanjih in prazničnih jedi ... Od ogromne količine ljudskega znanja naši otroci v šoli dobijo zelo malo. Stara modrost trdi, da ne ljubiš, česar ne poznaš. Vsa čast posameznim šolam, ki s kulturnimi dnevi in drugimi dodatnimi dejavnostmi skrbijo za ohranjanje krajevne ljudske dediščine, vendar bi vse to moralo biti vključeno v obvezne vsebine šolskih učnih načrtov. Tudi pustovanje je danes, predvsem v mestih, zelo drugačno kot nekoč. Nakupovanje dragih pustnih oblek in mask pač ne more odtehtati tisočletja starega bogastva šeg ptujskih kurentov, cerkljanskih lavfarjev, dobrepoljskih mačkar, drežniških pustov."

Kaj pa boste vi za pusta hrusta?

Dušica za časa pustovanja prisega na tradicionalne jedi, posebej ima rada predvsem krofe, flancate, ajdovo potico in piščanca, pripravljen na različne načine.

Piščanec po ptujsko - ko se križata tradicija in sodobnost. Zakaj pa ne?