SiolNET. Trendi Kulinarika
3,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Joe Bastianich

"Slovenci se morate zavedati, da je Ana Roš dosegla nekaj res velikega"

3,48

termometer

Joe Bastianich
Foto: Nina Vogrin

Joe Bastianich je ob Gordonu Ramsayju zagotovo najbolj prepoznaven obraz franšize MasterChef. Američan ima po vsem svetu okoli 40 restavracij, ena od njih je tudi v naši neposredni bližini, v Čedadu.

Joe Bastianich je, jedrnato povedano, eden največjih kulinaričnih magnatov na svetu. Svet ga pozna predvsem kot sodnika v ameriškem resničnostnem šovu MasterChef, zdaj sodeluje tudi v italijanski različici, ob tem je solastnik verige trgovin Eataly, po vsem svetu pa ima okoli 40 restavracij, tudi z Michelinovimi zvezdicami.

Leta 2013 je restavracijo odprl v Čedadu, le streljaj od italijansko-slovenske meje. Gre za nekakšno vrnitev domov, njegovi starši – mama italijanskih, oče hrvaških korenin – so namreč v ZDA emigrirali iz takrat jugoslovanske Istre. Restavracijo, ki ji je nadel ime Orsone, velik medved, obkrožajo vinogradi, v katerih pridela okoli 400 tisoč steklenic vina letno, in je zagotovo ena najlepših lokacij v teh krajih.

Prav tam smo za mizo v polnem lokalu sedli z 48-letnim zvezdnikom, ki je takoj po pozdravu vprašal: "Zašto ne pričate hrvatski, ako ste iz Slovenije?" Nato je priznal, da hrvaščine pravzaprav ne obvlada, da pa zato še kar dobro pozna slovensko vinsko-kulinarično sceno.


Živite v New Yorku, koliko časa pa preživite tukaj?

V Italiji približno polovico leta, a sem večino časa v Milanu, kjer snemam italijanski MasterChef. V Čedadu sem odločno premalo, poskusim priti vsakič, ko imam kakšen konec tedna prost, da si privoščim hamburger, kakšen kozarec vina in se sprostim ob pogledu na vinograde.

Idilična terasa Bastianicheve restavracije v Čedadu Idilična terasa Bastianicheve restavracije v Čedadu Foto: Facebook/Orsone

Zelo rad pridem, saj je tu čudovito. Ta restavracija je zame resnično osebni projekt, sam sem ga zasnoval, vse od ponudbe hrane in pijače do dizajna in glasbe, ki jo vrtimo. Tukaj se počutim doma, tudi v kuhinjo sem tukaj vpleten bolj kot v katerikoli drugi svoji restavraciji. Hotel sem namreč hrano, ob kakršni sem odrasel v New Yorku. Gre za preproste jedi, ki pa morajo biti prav takšnega okusa, kot so v New Yorku.

Italijanom prodajati newyorške recepte je precej drzno.

Špageti z mesnimi kroglicami, ena od tipičnih ameriško-italijanskih jedi v restavraciji Orsone Špageti z mesnimi kroglicami, ena od tipičnih ameriško-italijanskih jedi v restavraciji Orsone Foto: Nina Vogrin Imam to prednost, da me ljudje poznajo s televizije in vedo, da je prav takšna hrana moje bistvo. Če bi bil neki neznanec, ki bi jim poskušal prodajati ameriško hrano, verjetno ne bi šlo.

Pa še nekaj je – tudi ljudje tukaj si želijo kdaj pojesti kaj drugačnega in mi ponujamo to alternativo, ki je obenem pristna. Ljudje pridejo na ameriški burger in ameriško pivo ter se za trenutek počutijo, kot da so v New Yorku.

Še pred restavracijo pa ste tukaj začeli pridelovati vino. Zakaj v Čedadu?

Da, s pridelavo vina sem se začel ukvarjati že leta 1997, torej pred 20 leti. Furlanija je vsekakor izjemna lokacija za to, za bela vina v Italiji ni boljše.

Sam sem nekakšen furlanski "posvojenec", moji starši izvirajo iz Istre, mama je bila rojena v Pulju, oče v Labinu, po 2. svetovni vojni pa sta se odselila v ZDA. Mamina družina je bila italijanska, očetova pa … zdaj bi rekli hrvaška, takrat je bila jugoslovanska.

Ko sem bil otrok, v 70. in 80. letih, smo pogosto obiskovali Jugoslavijo, bili smo v Beogradu, vsako leto smo mesec dni preživeli v Istri in na te čase imam čudovite spomine. Veliko časa smo preživljali na plaži, se zabavali, vedno je bilo polno glasbe, saj sta bila moj oče in njegov brat profesionalna harmonikarja.

Titovo Jugoslavijo sem dodobra spoznal in bilo je precej "kul", vsi so pili kavo in kadili, povsod je bila glasba, palačinke in čevapčiči in vsi so se mi zdeli srečni in veseli.

Joejeva mati Lidia Bastianich, istrska Italijanka, ki je po drugi svetovni vojni z družino emigrirala v ZDA, je čez lužo velika kuharska zvezda, pojavlja se v TV-oddajah in piše kuharske knjige. Joejeva mati Lidia Bastianich, istrska Italijanka, ki je po drugi svetovni vojni z družino emigrirala v ZDA, je čez lužo velika kuharska zvezda, pojavlja se v TV-oddajah in piše kuharske knjige. Foto: Getty Images

Zakaj pa nimate vinogradov v Istri?

Leta 1991, ko je na Hrvaškem že bila vojna, sem želel s skupino ameriških investitorjev kupiti PIK Umag, veliko klet, ki je bila v lasti države, pa se ni izšlo. Pozneje, sredi 90. let, ko sem se odločil, da se bom sam lotil pridelave vina, pa Istra ni bila ravno gostoljuben kraj, Italija mi je bila veliko bolj domača.

Predvsem pa sem izhajal iz vina. Vedel sem, da želim pridelovati belo vino, želel sem narediti dobro belo zvrst, ti kraji pa so za to optimalni. Lokacija vinogradov je tako izšla iz želje, kakšna vina želim pridelati.

Zdaj se bolj doma počutim tukaj, v Furlaniji, Istra pa je vse manj takšna, kot se je spominjam. Morda je razlog tudi to, da ne obvladam hrvaščine, italijanščino pa, tudi počutim se bolj kot Italijan.

No, kot smo slišali, poznate tudi nekaj hrvaških besed …

Ah, pretvarjal sem se. Ne govorim hrvaško, znam le nekaj besed … Spomnim se pesmi, "hvala za svako dobro jutro", nekaj takega je bilo, peli smo jo v jugoslovanski šoli v Queensu.

Na rdeči preprogi lanskega beneškega filmskega festivala Na rdeči preprogi lanskega beneškega filmskega festivala Foto: Getty Images Jugoslovanski šoli?

Da, moj oče je hotel, da jo obiskujem. Vsa družina po mamini strani, s katero smo živeli, je govorila italijansko, tržaško, moj oče pa je bil Jugoslovan, Hrvat ali karkoli že, od tam je imel tudi prijatelje, s katerimi so prepevali jugoslovanske pesmi. Ko sem imel devet let, leta 1977, naju je s sestro poslal v jugoslovansko šolo. To je bila popoldanska šola, torej po "redni" šoli, kar je zadnja stvar, ki si jo kot otrok želiš početi.

Se še vračate v Istro?

Se, čeprav ne več tako pogosto, odkar imam posestvo v Čedadu. Za mojo mamo je precej drugače, vendarle je bila tam rojena in na svoj rojstni kraj si vedno navezan, ne glede na politiko.

Mimogrede, pred kratkim mi je nekdo razlagal, da je Melania Trump iz Istre. Ni, kajne?

Ne, ni, s povsem drugega konca Slovenije je.

Se mi je zdelo. Če bi bila iz Istre, bi to zagotovo vedel.

Kako dobro pa poznate Slovenijo, na primer naše vinarje? Ne nazadnje je meja zelo blizu.

Prav zato, ker so tako blizu, smo s slovenskimi oziroma briškimi vinarji že od nekdaj dobri prijatelji. Aleš Kristančič - Movia, na primer, je že dolga leta moj prijatelj, poznam ga že 25 let, še preden sem se sam lotil vinarstva. Spomnim se, da sem njegova vina kupoval celo za svojo prvo restavracijo v New Yorku, tam v začetku 90. let.

Pozneje, ko sem prišel v Furlanijo, sem spoznal tudi druge, na primer Marjana Simčiča – z njim in s Kozlovićem iz Istre smo naredili skupni vinski projekt (linijo treh vin – Bastianich je prispeval friulano oziroma jakot, Simčič rebulo, Kozlović pa malvazijo, op. a.).

Slovenska in italijanska stran Brd sta zaokrožena celota, gre za isti terroir. Razlikujeta se le jezika, vino pa nas povezuje in prav zato mi je bil projekt s Simčičem in Kozlovićem tako ljub. Vino ne pozna politike, ne pozna meja in to smo s temi vini želeli sporočiti. Ne nazadnje je to tudi zgodba moja družine – moj dedek se je rodil v Avstro-Ogrski, moj oče v Jugoslaviji, zdaj so tisti kraji del Hrvaške. Politika in meje so torej lahko zelo kratkotrajne, skorajda bežne, ljudje, kraji in vino pa ostajajo enaki.

"Vino ne pozna politike, ne pozna meja." "Vino ne pozna politike, ne pozna meja." Foto: Nina Vogrin

Koncept restavracije Orsone ste v začetku letošnjega leta spremenili. Zakaj?

Restavracijo smo želeli narediti nekoliko bolj domačno. Izkazalo se je, da prestižna, formalna restavracija ni to, kar si ljudje v tem delu sveta želijo, ampak bi radi bolj osebno izkušnjo.

Imam okoli 40 restavracij, tudi z Michelinovimi zvezdicami, tukaj pa se je izkazalo, da se ljudje najbolje odzivajo na bolj sproščen koncept. Tukaj hrana niti ni v središču, gre za vzdušje, za čudovito okolico z vinogradi, kjer se lahko sprostiš in zabavaš, popiješ kakšen kozarec vina in seveda tudi kaj poješ. Na neki način je ta lokal zelo ameriški, podoben je degustacijskim prostorom kleti v kalifornijski dolini Napa, kjer sem tudi dobil navdih.

Seveda nimam nič proti prestižnejšim, resnejšim restavracijam, tudi sam jih imam, tukaj pa ta koncept preprosto ni deloval, medtem ko nova, bolj sproščena oblika deluje zelo dobro.

Orsone, Čedad Foto: Facebook/Orsone Ko smo bili nekaj mesecev po odprtju prvič tukaj, je bilo očitno, da ste restavracijo odprli z željo, da bi dobili Michelinovo zvezdico.

Vsekakor. Osebje sem pripeljal iz ZDA, prizadevali smo si pridobiti zvezdico, pa je nismo. Je že v redu, saj jih imam precej.

Kaj je bilo krivo, da je niste dobili?

Kaj je bilo krivo? Ko bi le vedel. Verjetno tudi to, da nisem ves čas prisoten, ne vem … Jasno pa je, da je težko imeti restavracijo s 30 zaposlenimi tukaj, v Čedadu.

Seveda bi bilo lepo, če bi to zvezdico dobili, a je lepo tudi tako, kot je zdaj. Mislim, da se je restavracija z novim konceptom lepo uveljavila.

Zelo blizu Čedada je Hiša Franko, trenutno mednarodno najbolj znana slovenska restavracija. Jo poznate?

Seveda. Ne vem, ali veste, da smo se z Ano Roš pogovarjali, da bi bila četrta sodnica na italijanskem MasterChefu, a se potem ni izšlo.

Predvsem moram poudariti, da je vsa ta pozornost svetovne javnosti in medijev, ki jo trenutno dobiva, izjemna stvar za Slovenijo. Zavedati se morate, da je Ana Roš dosegla nekaj res velikega, o njej se govori po vsem svetu.

Ste solastnik globalne verige trgovin Eataly, ki je v začetku letošnjega leta prišla tudi v našo bližino, v Trst. Kakšna se vam zdi tamkajšnja trgovina?

Mislim, da je to eden najlepših Eatalyjev, kar sem jih kdaj videl, tisti pogled na morje je neverjeten.

Razgled iz kavarne v tržaški trgovini Eataly Razgled iz kavarne v tržaški trgovini Eataly Foto: Nina Vogrin

Tam sem bil dan ali dva po odprtju in bil je nabito poln, kar me veseli. Trst je vendarle precej težavno mesto. Saj veste – da mednarodna veriga Tržačanom prodaja ribe … A odzivi so bili izjemno pozitivni, do zdaj smo celo za dvakrat presegli načrtovane prihodke.

V prihodnosti bo veliko odvisno od turizma. Furlanija v nasprotju z večjim delom Italije ne obvlada samopromocije. Ves svet pozna Toskano, Rim, Milano, zdaj je izjemno priljubljena Apulija … Le redkokdo pa pozna Furlanijo.

Svetovna javnost vas pozna predvsem kot sodnika v ameriškem TV-šovu MasterChef. Je pojavljanje v takšnih šovih dobro za posel?

Kar zadeva prepoznavnost, sem v tem že deset let, skupno sem posnel 22 sezon različnih verzij tega šova, od ameriškega in otroškega do italijanskega. MasterChef je v Italiji resnično velika stvar. V ZDA je to uspešen šov, v Italiji pa je veliko bolj oseben, v njem je več zgodb in čustev.

Bastianich in Gordon Ramsay v ameriškem MasterChefu Bastianich in Gordon Ramsay v ameriškem MasterChefu Foto: Getty Images

Ker nisem kuhar, je zame drugače, pri meni učinek sodelovanje v MasterChefu ni tako neposreden. Kuharjem ti šovi prinašajo goste v restavracijo, meni pa prinašajo predvsem prepoznavnost, morda tudi pomagajo pri prodaji vina in pripeljejo obiskovalce v Eataly.

Po drugi strani pa tovrstni kuharski šovi gledalce prepričujejo, da lahko praktično kdorkoli že z malo truda postane vrhunski kuhar …

Je to res tako slabo? Ljudje so končno začeli kuhati in se pogovarjati o hrani. Navdušujejo me predvsem otroci, ki sodelujejo v otroški različici MasterChefa v ZDA ter se pogovarjajo o hrani, kuhanju in sestavinah. To se mi zdi čudovito. Včasih ni bilo tako.

Seveda gre za resničnostni šov, ki je namenjen predvsem zabavi, v njem je veliko pretiravanja in "norcev", kot sva jaz in Gordon Ramsay. Obenem smo ljudi spodbudili, da so začeli tudi sami doma kuhati, se pogovarjati o tem in razmišljati o kakovostnih sestavinah. Ljudje so kuhanje začeli enačiti s kakovostnim življenjem, kar se mi zdi zelo pozitivno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 165
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin