Marjan Simčič: vinski Rolling Stonesi ob Beatlih

Dve zgodbi bi si želel pisec povedati v zvezi z Marjanom Simčičem. Ko smo ga pred leti vprašali, katero glasbo najraje posluša, ko se z dolgimi lasmi in obveznimi kavbojkami sprehaja tudi po bolj uradnih prireditvah, je malce razmislil in ustrelil: "Rolling Stones." Seveda, njegov sosed, prijatelj in bojda tudi daljni sorodnik Aleš Kristančič bi v našem prostoru lahko predstavljal Beatle, Marjan pa zgodbo Micka Jaggerja. Druga reč, ki se je tudi zgodila pred časom, ko smo ga po neki lokalni tekmi vprašali: "Kdo je ta Marjan Simčič, ki je predsednik NK Brda?" "Sem kar jaz," je odgovoril. Ali lahko sodobnega človeka kakšna stvar bolj določi kot nogomet in rock glasba? Verjetno ne. In od takrat naprej na Marjanova vina gledamo malce drugače, pa naj gre za klasično serijo ali za bolj dodelana vina.

Zdaj pa k stvari. Tistega večera, ko smo se želeli pogovarjati, je bilo po eni strani časa na pretek, po drugi strani pa smo si morali med pogovorom vinarja deliti še najprej s srbsko vinsko delegacijo, potem pa še s črnogorskimi trgovci. V vmesnem času smo poskusili nekaj posebnih vin iz mojstrovega arhiva (predvsem nekaj belega Teodorja in kakšno kapljico vse bolj cenjenega modrega pinota), zraven pa smo zmazali še nekaj rezin paškega in nekaj aromatičnega srbskega sira ter polsuho salamo, ki jo dela Marjanov oče. Potem pa smo poslušali najprej nekaj o zgodovini njihovih vinogradov. Simčič pravi, da je vino na tem območju že od 13. stoletja, a za uradno letnico rojstva svojega vina uporablja leto 1860, ko je njegov prapradedek Jožef Simčič prišel iz Biljane v Medano. A o teh časih ni veliko znanega.

Bratje Teodor, Nando in Pavel

Več je zapisanega o letih pred drugo svetovno vojno, ko so na tem kraju delovali njegovi predniki, svobodni kmetje "nono" Teodor ter njegova brata Nando in Pavel. Teodor je vodil vinogradništvo in pridelavo vina, Pavel je imel gostilno, ki je bila tukaj sicer že od leta 1843, zaprli pa so jo leta 1947, ko so natančneje potegnili mejo z Italijo, Nando pa se je ukvarjal s trgovino, po eno je imel tudi na Dunaju in v Gradcu. Prodajal je vino, sadje, olivno olje, pa tudi tobak … "Po koncu vojne smo v nacionalizaciji ogromno izgubili, gostilno, tri hiše, 25 hektarjev posestva … Nando je odšel v Italijo in tam nadaljeval s poslom, Pavel pa je odšel v Kanado. Njegov sin Mark Simčič je zdaj znan arhitekt v Vancouvru. Teodor, moj dedek, pa je ostal tukaj." A vino je ostalo, na različne načine, le nekaj časa so ga del prodajali briški zadrugi, drugače pa so bili med redkimi, ki so hoteli delati svoje vino. "Grozdje smo prodajali v Italijo, vino, v glavnem odprto, pa v Ljubljano, v gostilne, kot so Žabar, Gorjanc, Pečnikar, Kopač, Kregar … " Vina so začeli uradno stekleničiti leta 1988. Neuradno, na pol legalno, pa že prej. V kleteh so bile tudi steklenice letnikov 1972, 1974, ali 1983, saj takrat država ni podpirala tovrstnega podjetništva.

Soseska vrhunskih vinarjev Marjan Simčič se je rodil 1968, končal je srednjo kmetijsko šolo, šel v vojsko in se z vini začel resno ukvarjati leta 1988. "Za pol leta sem šel v Bordeaux in v Burgundijo, potem pa sem počasi začel v kleti že delati po svoje, oče mi je prepuščal delo. Od vedno mi je bilo najbolj v veselje vinogradništvo in vinarstvo. V preteklosti smo imeli izkušnjo, da je sicer delo na kmetiji zelo garaško delo, zato me doma niso silili v nadaljevanje te tradicije, a sam sem si to želel in tako sem začel delati na tem, in mislim, da mi je uspelo. Poleg mene pa je bilo, v času, ko sem začenjal delati, okoli mene še kar nekaj fantov iz generacije s podobno vizijo. To sta bila oba Kristančiča, Dolfo in Bužinel. Kar nekaj nas je bilo, ki smo šli po podobni poti in si pomagali. V času, ko smo začeli, je bilo pomembno, da držimo skupaj, saj smo imeli na strani zadruge, torej velike nasprotnike. Ti so nas spremljali in z nezaupanjem sledili našim projektom," se zadnjih let socializma spominja Marjan, ki je že peta generacija vinarjev na gričih v Brdih.

Brez opoke ni Opoke

Najprej je polnil zgolj klasična vina, leta 1994 je začel s Selekcijo, leta 2006 pa z linijo Opoka. "Pri klasiki so v glavnem mladi vinogradi, pri sauvignonassu je tudi nekaj starih. V Selekciji so vinogradi, stari od 25 do 55 let, v Opoko pa gredo le najboljše pozicije teh starih vinogradov, kjer je zemlja 100-odstotna opoka, torej lapor." Naredili so ekspertizo terena, ga sondirali med deset in dvanajst metrov v globino in naredili mini kataster za vinograde Opoka. Opoka je tista, ki daje vinom značilen karakter in mineralnost. "Opoka je vrsta laporja, značilna za Brda. Je ostanek morja iz pradavnine, ki je te griče prepojilo s solmi, zato so vina s te zemlje tako mineralna, bolj slana. Opoka je v Brdih na vrhovih gričev, nižje kot se spuščaš, globlje je oziroma bolj se meša s flišem," nas je poučil vinar. Mimogrede, za linijo Opoka grozdje trgajo posebej, prav tako pa ločeno poteka vinifikacija, na trg gredo steklenice vsaj leto pozneje kot Selekcija. Bela vina iz serije Opoka gredo na trg po treh ali treh letih in pol, rdeča pa po petih let. Opoka vsaj še leto po stekleničenju zori v steklenici.

Pri Simčičevih letno napolnijo do 100.000 steklenic vina, ki ga pridelajo na osemnajstih hektarih – od tega jih je tretjina na italijanski strani meje. Tri četrtine steklenic izvozijo v 23 držav po vsem svetu. "Povsem logično je, da za vina na takšni ravni država z dvema milijonoma ljudi ni dovolj velik trg. Če delaš takšna vina, torej vina za poznavalce, imaš določeno publiko, ki predstavlja le določen odstotek trga. Zato je treba iskati trge tudi drugje." Azija? Niti ne. "Azija še nima tako razvite kulture pitja, zanje je vino predvsem posel. Od tega trenutno profitira predvsem Francija. Dogaja se podobno kot včasih v Rusiji, kjer je za novopečene bogataše vino predstavljalo statusni simbol. Kupovali so znane znamke, znana imena. Najbolj znani pa so v vinu seveda Francozi … Podobno je zdaj v Aziji. Tam se prodajajo ali najbolj prestižne znamke ali pa komercialna vina z močnim marketingom in množično produkcijo. Jaz se v tem ne najdem, nisem komercialen, nimam pa tudi imena, kot sta Petrus ali Dom Perignon."

Cenijo ga predvsem zahtevni trgi

Drugače je na zahtevnih trgih. Italija, Francija, Velika Britanija, ZDA … tam spoštujejo Simčiča, ker razumejo razmerje med ceno in kakovostjo. "V Italiji tako moja vina prodajajo v najboljših restavracijah, kot so La Pergola, Le Calandre, Al Sorriso in Dal Pescatore. Kriteriji, da te uvrstijo v svojo ponudbo, so v takšnih restavracijah res visoki. Predvsem mora obstajati povpraševanje po tvojih vinih, ta morajo imeti kontinuiteto, da gost ve, da bo vedno dobil dobro vino," se pohvali Marjan Simčič, ki mu je treba priznati, da podobno kot še nekateri vinarji iz njegovih krajev zna s promocijo. Pri pridelovanju vina je usmerjen k sodobnim in bolj naravnim tehnikam, čeprav se mu zdijo tako biodinamika kot oranžna vina lahko samo stvar trenutne mode. "Naše vino je tako ali tako naravno, tega nam ni treba posebej poudarjati." Je pa še nekaj – z novo prestižno linijo Opoka postaja Marjan Simčič vinar, ki ga po kakovosti vina ne bo lahko ujeti.