Ristorante Ilija: ribje umetnine na trbiškem golfu

Mojster, po katerem se alternativno imenuje tudi restavracija, je mladost preživel v Kranjski Gori, kjer je imel manjši lokal, potem pa se je odločil, da se bo naučil kuhanja pri najboljših. Tudi pri bratih Roca v Gironi, v restavraciji, ki velja za eno najboljših na svetu. Po šolanju se je vrnil na izhodišče, pravzaprav nekaj kilometrov stran, k sosedom v Italijo, in začel kuhati.

Ristorante Ilija - Golf Club Tarvisio

Via Priesnig 5, Tarvisio (Trbiž), Italija

Telefon: +39 0428 645030 ali +39 347 2621556

Tistega petkovega večera je bilo na igrišču in ob njem še nekaj sonca, čeprav so uslužbenci že pospravljali terene, sivi hišni maček pa se je že toliko opogumil, da je začel obhod po tratah, čez katere so še nekaj minut prej letele nevarne žogice. K mizam ga ni bilo, a njegova zajetnost je dokazovala, da mu v restavraciji ob igrišču ni hudega. In tudi nam ni bilo. Večer je bil prijeten, mizo so hitro opremili z vodo iz Karnijskih Alp, zraven so prispele še tri vrste kruha, pa še oljčno olje in balzamični kis so dodali. Če vam to kaj pomeni, naj omenimo še, da Ilija tako za vodo kot za vino uporablja kozarce Zafferano.

Ker je bilo takoj jasno, da bomo jedli ribe, smo izbrali belo vino, aktualni sauvignon Venica Ronco delle Mele z italijanske strani Brd, ki je bil verjetno najdražje, kar je gostilna ponujala pri pijačah, a zdržal naj bi do konca ribjega menija, šest, sedem ali osem jedi, kakor pač gledate na kombinacijo, ki vas stane okroglih 50 evrov. Za občutek: med vinarji, ki so na voljo, so še Villa Russiz, naš Četrtič, Livio Felluga, Roncus, Le Due Terre, Sancin in Borgo del Tiglio.

Začeli smo z bakalarjem, za čajno žličko ga je bilo, postrežejo ga na popečeni rezini mehkega in nekoliko sladkega kruha. Okusna jed, zanimiva kombinacija, ki bi se je dalo pojesti veliko več, ampak potem bi trpele preostale jedi. Recimo inčuni na pečeni papriki s sladko rdečo čebulo in riževim kisom. Sledil je tunin tatarski biftek, ki mu je mojster ob resni količini oljčnega olja, popra in soli dodal ne presladko malinovo kremo.

Selitev k toplim jedem so začele velike kozice v tempuri, nekoliko težji kot običajno, ki jih je spremljala pekoča omaka. Preprosto, a zelo natančno pripravljeno. Naslednja jed so bili dvojni rezanci, na dnu klasični, po vrhu sipini, vse skupaj menda skuhano v juhi hobotnice, obloženo s paradižnikom in peteršiljem.

Jedi so imele svoj ritem in pri zadnji topli predjedi je mojster ponudil enega svojih klasičnih krožnikov. Gre za rižoto s kozicami, ki ji privlačno zeleno barvo daje vmešan sladoled iz rukole, da je še malce hrustala, pa so jo potresli z zdrobljenimi mandlji. V ribjem finalu smo dobili kos divjega brancina z žara, ki je cvrčal na vroči plošči himalajske soli, spremljala pa ga je prava četa pomočnikov: sladka rdeča čebula, repa, vitlof, krompirjeva zloženka, različno korenje in mladi grah.

Konec degustacijskega menija je predstavljala trojna sladica: panakota z juzujem (vzhodnoazijski citrus), nektarinami in jagodami. Spremljala sta jo vijoličast sladoled sivke na zdrobljenih piškotih in karamelna kroglica, polnjena s sirupom ananasa, krožnik pa so krasile srebrne drobtine, v katerih so bile pokalice. Trio, ki bi lahko bil celo kvartet in mu uglašenosti ni očitati, še posebej če zraven ponudijo res mehak destilat mošta izpod rok Bepija Tosolinija, za konec pa še dve vrsti čokoladnih bombonov, eno z mehurčki in drugo z zlatim posipom in krispiji.

Povzetek

Restavracija, ki ponuja predvsem ribe, čeprav se kaj najde tudi za mesojedce, recimo pršut iz San Danieleja in kakšen kos govedine. Jedilni list ne ponuja velikih presenečenj (hobotnica, testenine z zelenjavo, polento in porcije rib), degustacijski meni pa je res nekaj posebnega.

Ob natančnem vodenem pregledu hladilnika in točilnega pulta je mogoče najti marsikaj oziroma skoraj vse, kar je pomembnega v Furlaniji, pa še nekaj naše kapljice.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.