Sobota, 30. 3. 2019, 15.14
5 let
Oštir iz najboljše gostilne na Kozjanskem #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,98
2
Srečo Kunst s kopunom, zaščitnim znakom njegove gostilne
Kozjansko zagotovo ni med najbolj obleganimi turističnimi destinacijami pri nas, a je prav zato toliko bolj zanimivo. Še posebej velja poskusiti tamkajšnjo tradicionalno hrano, ki jo v zadnjem desetletju ali dveh raziskuje in ponuja prvi mož gostilne Šempeter v Bistrici ob Sotli.
Kozjansko je nedvomno območje, ki dokazuje, da je zdraviliški oziroma termalni turizem še kako pomembna, če ne kar bistvena turistična panoga v Sloveniji. Terme Olimia, Čatež in Rogaška Slatina na eni ter Tuhelj na drugi strani meje namreč prinašajo vse več gostov, ki si vse več privoščijo, pa tudi vse več pričakujejo.
Pričakujejo na primer, da bodo lahko pojedli kaj tipičnega za kraje, kjer so. In na Kozjanskem to že skoraj dve desetletji razvija Srečo Kunst, oštir iz gostilne Šempeter v središču Bistrice ob Sotli, skupaj z ženo Bredo, hčerko Tjašo z Andrejem in sinom Nejcem s Tamaro.
Kunst je gostilno od staršev prevzel leta 1985. Sprva so kuhali preprosto hrano, bolj malice kot jedi po naročilu, ker je bila takšna pač sestava gostov. Pri njih so se ustavljali romarji na poti na bližnje Svete gore, pa tudi druge vrste romarji, tisti, ki so bili namenjeni v bližnji Kumrovec.
Gosti iz tujine si želijo poskusiti lokalno hrano
"Opazil sem, da so vsi tujci, ki so prišli k nam, želeli pojesti nekaj avtohtonega, nekaj, kar se je tukaj kuhalo od nekdaj. Tako smo pred kakšnimi 15 leti začutili, da moramo začeti poudarjati tradicijo, kakovost in to gostom ponuditi na sodoben način," je pojasnil prvi mož gostilne Šempeter.
Odločitev se je obrestovala, sodobni turisti si bolj kot kadarkoli prej želijo destinacijo spoznavati ob mizi, in to velja tudi za goste, ki prihajajo v Šempeter. "Naši gostje so večinoma ljudje, ki jim ni vseeno, kaj jedo, ni jim vseeno, kam povabijo svoje goste. Imamo resnično odlične goste, ki spoštujejo naše delo in trud, mnogi med njimi so s časom postali naši prijatelji in delo s takšnimi gosti nam je v zadovoljstvo," je dejal Kunst.
"V Ljubljani turiste najbolj motijo turisti, pri nas pa teh težav ni"
Kozjansko ni in najverjetneje nikoli ne bo množična turistična destinacija. "To je nedvomno lahko naša prednost. Ne nazadnje v Ljubljani turiste najbolj motijo turisti, medtem ko pri nas teh težav ni," se je nasmehnil Kunst, "prihajajo pa dobri gostje, raziskovalci, ki želijo kraje spoznati in doživeti tudi skozi hrano in vino. Tak gost ne bo naročil kokakole, ampak jabolčni sok iz našega domačega sadovnjaka. Ne bo iskal francoskih ali pa primorskih vin, ampak bo želel poskusiti vino, ki je nastalo tu."
95 odstotkov vin, ki jih Kunst ponuja v gostilni, je iz bližnje okolice (bizeljsko-sremiškega in šmarsko-virštanjskega vinorodnega okoliša). "Vesel sem, da lahko z domačimi vinarji 'pokrijemo' vse segmente, od penin in svežih vin do maceriranih in celo biodinamičnih vin."
In takšen gost želi izvedeti, kaj je tipična kozjanska hrana – o tem tudi v Sloveniji, kaj šele zunaj meja bolj malo vemo. "Tradicionalna kozjanska hrana oziroma jedi so precej preproste, ker je to določilo okolje. Tu ni množične pridelave, ni velikih površin, kmetije so bile vedno majhne, na majhnih kmetijah pa se je težko živelo," je povedal Kunst, ki zna za vsako kozjansko jed, ki jo kuhajo v gostilni, tudi pojasniti, kako in zakaj je nastala.
Od korejevca do kruhove potice
Tipična jed kozjanske "revne kuhinje" je korejevec, juha oziroma enolončnica iz fižola ter rumenega in rdečega korenja. "To se je pogosto jedlo predvsem v drugi polovici zime in zgodaj spomladi, ko je vsega preostalega že zmanjkalo, novega pridelka pa še ni bilo. Ob težaških delih se je v korejevec dalo malo prekajenega mesa, da so imeli ljudje dovolj energije za delo, sicer pa je bilo morda le malo zabele z ocvirki," je pojasnil prvi mož gostilne.
Korejevec v gostilni Šempeter
Še posebej ponosni pa so v Šempetru na kozjansko kruhovo potico. "Vedno me zanima, zakaj je neka jed nastala, in ta kruhova potica ima res zanimivo zgodbo o nastanku."
Več o kruhovi potici izveste v videu:
Ob potici pa je najslavnejša jed v Šempetru zagotovo kopun, skopljen petelin, ki ima zaradi tega načina vzreje veliko bolj kompaktno, obenem pa sočno, z maščobo prepredeno meso.
Obudil je tradicijo kopunov, ki jo je množično perutninarstvo skoraj izbrisalo
Pečen kopun torej ni preprosta, "revna" jed, je pa tradicionalna, je zagotovil Kunst. "Pisar Santonino, ki je pred več kot 500 leti potoval po ozemlju oglejskega patriarhata in zapisoval razmere v deželi, je zapisal, da so mu v konjiškem gradu postregli kopuna, ki je bil tako rejen, da je mislil, da v njem ni kosti," je pojasnil, "kopune smo torej na tem območju gojili, še sam sem poznal tri ženske, ki so znale 'kopuniti', skopiti peteline."
Krompirjevi svaljki s kopunovim ragujem
A s pojavom množičnega perutninarstva je vzreja kopunov bolj ali manj izginila, in ko so se pri Šempetru odločili, da jih hočejo na jedilniku, so morali za vzrejo poskrbeti sami, organizirali so jo na dveh bližnjih kmetijah in zdaj vzredijo ter prodajo okoli 700 kopunov na leto.
Za kakovostne sestavine se je treba potruditi
"Resnično poudarjamo kakovostne in preverjene surovine, ki nam jih v veliki meri zagotavljajo sosednje kmetije," je poudaril Kunst, "ideje o redukcijah, 'penicah' in drugih tehnikah je mogoče dobiti na spletu, resnično kakovostne sestavine pa je treba poiskati pri dobaviteljih, ki spoštujejo in razumejo svoje delo."
Pri ameriških Slovencih so poželi aplavz
Srečo Kunst pa ambasador tradicionalne hrane ni samo na domačem terenu, temveč tudi na tujem. Že od samega začetka, leta 2011, je gostilna Šempeter del združenja Gostilna Slovenija, projekta Obrtne zbornice Slovenije, in v začetku marca jim je OZS v sodelovanju s Slovensko-ameriškim gospodarskim združenjem (SABA) omogočila predstavitev v ZDA.
"Namen je predstavitev slovenskega gospodarstva v ZDA in, jasno, to je najlažje storiti ob hrani in pijači," se je namuznil Kunst. Priložnost so prepoznali in podprli tudi v njegovi domači občini Bistrica ob Sotli in v TIC Podčetrtek, Kunst pa je s svojo ekipo ameriškim Slovencem, njihovim "povsem" ameriškim prijateljem ter poslovnim partnerjem v Pittsburghu in Clevelandu priredili tri kozjanske pojedine.
Potočni raki s pirino kašo so ena od avtorskih jedi gostilne Šempeter, postregli so jo tudi na gostovanju v ZDA.
Kaj se je jedlo v Ameriki? Kranjsko klobaso v testu z ženofom in hrenom, gobovo juho in ajdove žgance, polnjena svinjska rebrca in, jasno, pražen krompir, pa zeljno solato z bučnim oljem in fižolom ter jabolčni zavitek. Lotili so se tudi klasičnega slovenskega nedeljskega kosila v sodobni preobleki in postregli govejo juho z zdrobovim cmokom, pa potočne rake s pirino kašo, kuhano govedino in ocvrtega piščanca z vinsko omako ter praženim krompirjem, za konec pa slivove cmoke. "Zanje smo se odločili, ker potico tam že zelo dobro poznajo," je pristavil Kunst, "in moram reči, da tako navdušenega odziva na hrano še nisem doživel, pa vodim gostilno že od leta 1985."
Preberite še:
2