Kruh, naš najdražji

Po jutranji rekreaciji sem nameravala kupiti še kruh, zato sem v žep trenirke stisnila kovanec za dva evra. Vsa prepotena sem se ustavila v najbližjem dobrem sosedu, v pomanjkanju idej pri pultu s kruhom rekla: "Eno belo štruco, prosim," in se pri blagajni, ko so mi dejali, da dolgujem 2,28 evra, zgrozila. Ena bela štruca, ki ni niti kila, ampak tisto, čemur smo včasih rekli štruca od 80 dek, stane 2,28 evra! Ali ste padli na glavo? Vseeno mi je, če se tej štruci zdaj reče Bučkova ali Martinova ali Gosposka ali kaj vem, kakšno fino ime se še spomnijo za navaden bel kruh. Edino pravo ime bi bilo lahko Nategovalska. Stop, za hip pomislite: 2,28 evra je v prejšnji valuti 560 tolarjev. Za slabo kilo belega kruha. Toliko v starih dobrih časih ni stala niti najbolj slavna in snobovska bela štruca v Maximarketu.

Ok, zdaj boste rekli, zakaj pa potem kupuješ bel kruh. Razlog je preprost: ker se k nekaterim jedem mora jesti bel kruh, recimo k polnjenim paprikam, sarmi in pasulju, da o kisu iz paradižnikove solate sploh ne govorim. Prepričana sem tudi, da je industrijski kruh z dodatki celo bolj škodljiv kot navaden bel kruh. Nihče me namreč ne bo prepričal, da je v rženem kruhu industrijske proizvodnje res rž, v ajdovem ajda, v koruznem pa koruzna moka.

Moja največja napaka pa je, da že nekaj let kruh kupujem zelo redko. Ker je v polovici našega gospodinjstva poraba kruha omejena na eksotične vrste, ki so v naših trgovinah znanstvena fantastika, večino kruha spečemo doma. Prav vseeno je, če medtem ko zvijam parato, vzhaja še testo za bel hlebček. In po šoku z belo štruco smo preračunali, da nas tisti kilski hlebček stane krepko pod en evro, pa tudi če ga pečemo v najdražji tarifi elektrike. Zato res ni razloga, da si ga ne bi zamesili sami. Dela je malo, okus pa božanski.