SiolNET. Trendi Kulinarika
3,53

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gostilna Čad: od prvih čevapčičev v Ljubljani do letovišča pod Rožnikom

3,53

termometer

Gostilna Čad - Jože in Aleš Čad |  | Foto: Matej Leskovšek
Foto: Matej Leskovšek

Čeprav več kot šest desetletij ni nosila tega imena, gostilno pod Rožnikom prav vsakdo pozna kot gostilno Čad. In prav vsakdo pozna tamkajšnji žar - to je namreč prva ljubljanska gostilna s srbsko kuhinjo, čevapčiči, če hočete. Pa čeprav se je začelo zelo drugače.

Spodnji Rožnik pri Ljubljani se je nekoč imenoval kraj, kjer stoji gostilna Čad. Skozenj so potovali romarji na poti v cerkev na Rožniku, pozneje pa so se tja na izlet radi odpravili meščani. Spodnji Rožnik je bil, še ne toliko nazaj, od Ljubljane dokaj oddaljen kraj.



Izletniška destinacija s kavo in rogljički

Jožef Čad (na fotografiji) nastopa tudi v zanimivi zgodbi, povezani z Ivanom Cankarjem. Ta se je v gostilni Čad rad ustavil na poti iz Ljubljane domov na Rožnik. Menda mu je bila všeč ena od natakaric v gostilni, običajno pa je bil tudi žejen. In v primerih, ko je popil preveč, ga je močni Jožef Čad pobasal v koš in odnesel na Rožnik. | Foto: osebni arhiv družine Čad Jožef Čad (na fotografiji) nastopa tudi v zanimivi zgodbi, povezani z Ivanom Cankarjem. Ta se je v gostilni Čad rad ustavil na poti iz Ljubljane domov na Rožnik. Menda mu je bila všeč ena od natakaric v gostilni, običajno pa je bil tudi žejen. In v primerih, ko je popil preveč, ga je močni Jožef Čad pobasal v koš in odnesel na Rožnik. Foto: osebni arhiv družine Čad Zgodovina gostilne Čad se je začela pisati leta 1889, ko je Jožef Čad na tem kraju kupil posestvo in prevzel tamkajšnji vinotoč, kjer so točili vino z Bizeljskega. Ker je bil izučeni pekovski mojster, je začel prodajati pekovske izdelke in kmalu je to postala priljubljena lokacija, kamor so Ljubljančani hodili na kavo in rogljičke.

S kruhom je bil medtem povezan zanimiv običaj – pozneje, ko je že obratovala gostilna, so gosti kruh pri obedu kupovali posebej, prodajali pa so ga otroci. "Šel si recimo na golaž ali pečenko, okoli miz pa so hodili otroci s pladenjčki kruha in ga prodajali," pripoveduje Jože Čad, četrta generacija Čadov v tej gostilni. "Sam sem imel še priložnost srečati nekaj ljudi, ki so kot otroci pri nas prodajali kruh."

Koline so bile na jedilniku vsak teden

Po drugi strani je bila to tipična domača slovenska gostilna, koline so bile na jedilniku vsak teden, prodali so po enega prašiča in eno tele na teden. Tam do leta 1930 je bil ta gostilna vsaj tako velika kot danes, vrt pa je imela celo večji oziroma sta bila dva.

Družinsko tradicijo je prekinila nacionalizacija

Po drugi svetovni vojni pa so prišli temni časi za družino. Gostilno je takrat vodila Jožetova babica, njegov oče Josip Čad pa je šel k vojakom. "Zanj so načrtovali, da bo gostilno prevzel in vodil naprej, a je imel smolo. Oblasti so izkoristile njegovo odsotnost in z izgovorom, da lastnika ni bilo tukaj in gostilno so nacionalizirali."

Družini Čad so odmerili le stanovanje v gostilni, kjer so smeli bivati, medtem ko je gostinstvo prešlo v druge roke. "Oče se je nato ukvarjal s furmanstvom. Ko so konjskim vpregam prepovedali vstop v mesto, je želel kupiti kamion – tega pa ni smel, ker je bil 'buržuj'. Zato je nato začel delati kot šofer mestnega potniškega prometa. Ves čas pa smo živeli tukaj in gledali, kako so drugi lepo živeli od tega, kar bi moralo pripadati nam," se spominja Jože Čad.

Pogled z znamenitega Čadovega vrta proti gostilni nekoč ... | Foto: osebni arhiv družine Čad Pogled z znamenitega Čadovega vrta proti gostilni nekoč ... Foto: osebni arhiv družine Čad

... in danes. | Foto: Matej Leskovšek ... in danes. Foto: Matej Leskovšek

Usodno leto 1964, ko so pod Rožnikom začeli peči čevapčiče

Takoj po nacionalizaciji se je v gostilni zvrstilo kar devet upravnikov, pod katerimi je gostilna stagnirala oziroma že kar propadala, saj je bilo gostov vse manj. Nato pa je prišlo prelomno leto 1964 oziroma takratni vinski sejem v Ljubljani.

Nekateri, ki jim spomini še sežejo tako daleč, pravijo, da so prav tam pekli prve čevapčiče v Ljubljani. In pravijo, da so čevapčiči Ljubljančane takrat povsem obnoreli. Človek, ki je to specialiteto pripeljal v slovensko prestolnico, pa je bil Elempija Marković - Leka, in prav on je čevapčiče in drugo srbsko kulinarično spremljavo uvedel v gostilni pod Rožnikom.

Jože Čad je z očetom in materjo živel v stanovanju, ki so jim ga odmerili v gostilni - ta pa ni bila več njihova. | Foto: Matej Leskovšek Jože Čad je z očetom in materjo živel v stanovanju, ki so jim ga odmerili v gostilni - ta pa ni bila več njihova. Foto: Matej Leskovšek

"Rubin, takrat izjemno močno podjetje - njihovo je bilo recimo vino Carica Milica, zelo znan je bil tudi njihov vinjak - , si je želelo lokacijo v Ljubljani. Dobili so to gostilno in vanjo so pripeljali Markovića," je spremembo kuhinje v gostilni pojasnil Jože Čad. "Šlo je za popoln obrat, iz tipične slovenske se je kuhinja spremenila v srbsko. Čevapčiči pa so bili noro uspešni. To so bila leta, ko sem začel hoditi v osnovno šolo, in se še spominjam, kakšna gneča je bila."

V 70. letih je upravljanje gostilne prevzelo Gostinsko podjetje Vič, ki pa je ponudbo obdržalo in jo še naprej uspešno prodajalo gostom.

Imena Čad ljudje niso nikoli pozabili

"Zanimivo pa je, da gostilna ves ta čas ni nosila imena Čad, to ime je imela le takrat, ko je bila v lasti naše družine," je poudaril "četrti Čad". "Moj oče po nacionalizaciji ni dovolil uporabe našega imena, čeprav so ga hoteli odkupiti. Zato so jo preimenovali v gostilno Podrožnik, a so ji ljudje še naprej govorili Čad. To ime se je ohranilo vse do leta 2011, ko smo jo znova prevzeli in ji ime tudi uradno vrnili."

Gostilna se je dolga leta imenovala Podrožnik, vendar so jo še naprej vsi poznali kot gostilno Čad. To ime so ji uradno vrnili leta 2011. | Foto: Matej Leskovšek Gostilna se je dolga leta imenovala Podrožnik, vendar so jo še naprej vsi poznali kot gostilno Čad. To ime so ji uradno vrnili leta 2011. Foto: Matej Leskovšek

Gostilna je torej zadnjih pet let znova pod vodstvom družine Čad. Po vse prej kot preprostem postopku denacionalizacije je nazaj v njihove roke prešla leta 1996, a so jo za 15 let še oddali Gostinskemu podjetju Vič, leta 2011 pa je Podrožnik spet postal Čad.

"Konja, ki dobro vleče, ne menjaš"

"Ker imam slabe spomine na preteklost, bi na prvo žogo rekel, da bomo zgodovino izbrisali in vrnili domačo, tipično slovensko kuhinjo. Potem pa smo le začeli razmišljati in tehtati … vendarle smo poslovneži in nam je jasno, da konja, ki dobro vleče, ne menjaš," je Jože Čad pojasnil odločitev, da obdržijo ponudbo, ki se je v 60 letih že dodobra uveljavila in po kateri ne nazadnje slovijo. Še več, na vinski list so vrnili Carico Milico, ki je pred tem kar nekaj časa ni bilo mogoče dobiti.

"Zelo pa smo prečistili seznam dobaviteljev. Tam se je ogromno izgubljalo in s to prakso smo presekali. Na prvo mesto postavljamo kakovost, kar so opazili tudi gostje."

Jože in njegov nečak Aleš sta zdaj prva moža gostilne Čad. Jože je direktor podjetja, Aleš vodi gostilno. | Foto: Matej Leskovšek Jože in njegov nečak Aleš sta zdaj prva moža gostilne Čad. Jože je direktor podjetja, Aleš vodi gostilno. Foto: Matej Leskovšek

V gostilni že peta generacija Čadov

Jože je po izobrazbi sicer strojni inženir in je dolga leta delal v gradbeništvu, zdaj pa je direktor družinskega gostinskega posla. "Vsi so nam govorili, saj ne boste znali. A v povsem poslovnem smislu je zelo podobno voditi gostilno ali pa gradbišče." Za operativne stvari, torej gostinstvo samo, pa skrbi nečak Aleš, šolan gostinec, ki je gostilno prevzel zelo mlad, še pred 30. letom. Prakso si je nabiral v več lokalih, tudi v domači gostilni je delal kot natakar, ko pa so jo uradno prevzeli, je postal vodja gostilne.

Od jahalne šole do družinskega hotela

Tukaj pa se zgodba idilične lokacije pod Rožnikom še zdaleč ne konča, Jože Čad že gleda v prihodnost. "Podrožnik želimo razvijati, obiskovalcem ponuditi še več. Imamo strategijo za prihodnost in del nje smo že udejanili – to je jahalna šola, ki jo imamo zdaj že 16 let in dela odlično."

Gostilno in jahalno šolo pa želijo zaokrožiti še z družinskim hotelom, kavarno in otroškim igriščem in tako ustvariti nekakšno letovišče pod Rožnikom. Lokacija je tako rekoč popolna, sredi narave, blizu živalskega vrta, obenem pa le kratek sprehod oddaljena od samega središča mesta.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 99
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin