Spotkast
Petek, 5. 9. 2025, 4.00
12 ur, 34 minut
Spotkast z Evo Cimbola
Zala Smolnikar desetletje po Talentih: Vedno sem vedela, da je glasba moja pot #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,22
Mineva deset let, odkar se je Zala Smolnikar – danes znana pod umetniškim imenom Zali – prvič širši javnosti predstavila v oddaji Slovenija ima talent. Že takrat je pritegnila pozornost s svojo energijo in čutno interpretacijo. Danes, desetletje kasneje, je zrela avtorica, glasbenica in učiteljica, ki ostaja zvesta sebi in svoji umetnosti. Z Zalo se je Eva Cimbola pogovarjala o njeni poti, vzponih in izzivih, glasbi ter življenju. Povedala nam je veliko iskrenega in osebnega.
Na odru Gallusove dvorane pri desetih letih
Zala pravi, da je vedno vedela, da bo pela. Prvič je stala na velikem odru že pri desetih letih, ko je nastopila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Takrat se je nekaj prelomilo – občutek, da pripada odru, jo spremlja še danes. Odločnost, da sledi glasbeni poti, pa ni nikoli popustila. Glasba jo je oblikovala od otroštva. Veliko časa je posvetila glasbeni šoli, kljub temu da je uspešno zaključila tudi uradno izobraževanje.
Poudarja, da sta ji starša privzgojila občutek odgovornosti – če ti je nekaj dano, še posebej talent, ga moraš razvijati in negovati. Danes v glasbeni šoli v Trzinu poučuje klavir in petje. Delo z otroki jo izpolnjuje, hkrati pa tudi navdihuje. Poudarja, da je motivacija ključna, še posebej v obdobjih, ko mladim zmanjka volje. Takrat ima pomembno vlogo podpora staršev, da otroku stojijo ob strani in ga nežno usmerjajo naprej.
Spoznali smo jo v oddaji Slovenija ima talent, zdaj, deset let kasneje, pa glasbenica predstavlja svoj debitanski album.
Avtorska glasba in ustvarjanje iz sebe
Zala danes piše svojo glasbo, ustvarja besedila in sodeluje z odličnimi glasbeniki. Njeno delo je osebno, pristno in iskreno. Avtorsko ustvarjanje razume kot intimen proces, ki zahteva pogum, saj se razkriješ ne le kot glas, ampak kot človek.
Pravi, da še danes kdaj ne more verjeti, da je album, ki ga je predstavila v Siti teatru, res njen. Občutek je bil sprva skoraj neresničen, kot da bi sanjala. Na albumu sodelujejo izjemni slovenski glasbeniki, kar ji veliko pomeni. V svetu, kjer so digitalni formati standard, se je Zala odločila za gramofonsko ploščo. Zakaj? Ker se ji zdi, da ima vinilka nekaj posebnega, otipljivega, nostalgičnega, kot da glasbi povrne dušo. Ne želi biti še ena v vrsti mp3-datotek. Z vinilko želi ustvariti izkušnjo – nekaj, kar držiš v roki in za kar si vzameš čas za poslušanje.
Tremo pred nastopi premaguje tako, da si zamisli scenarij najhujšega, kar se lahko zgodi.
O težkih trenutkih in vlogi hčerke
V pogovoru je Zala odprto spregovorila tudi o težkem obdobju, ko je njena mama zbolela. Takrat je glasba stopila nekoliko v ozadje. A pravi, da jo je ta izkušnja veliko naučila – predvsem zavedanja, da je odnos dvosmeren: če je mama skrbela zanjo kot otrok, je bilo povsem naravno, da zdaj ona poskrbi zanjo. Družina ji pomeni ogromno. V najtežjih trenutkih so ji stali ob strani – tudi to je ena od vrednot, ki jih nosi s seboj. "Seveda se večkrat, ko se obremenjujem, hitro pomirim in si rečem, da moram takoj nehati biti negativna ali v stresu, saj sem zdrava, imam dve roki in dve nogi, s katerimi lahko upravljam, in ni razlogov za to, da se obremenjujem zaradi v resnici nepomembnih stvari."
Starša, ki sta tudi glasbenika, ji seveda na njeni poti stojita ob strani, zato pravi, da je njuna kritika pogosto najtežja, morda najsurovejša. Včasih jo še vedno vzame osebno, a se zaveda, da je to eden najdragocenejših virov povratnih informacij, saj starša vidita širšo sliko in ji želita samo najboljše in jo seveda tudi najbolje poznata. Kljub temu je odločena, da hodi svojo pot, posluša sebe in sprejema lastne odločitve.
Meditira takrat, ko začuti, da to potrebuje, a priznava, da ji občutek meditativnosti najbolj ponudi glasba, ki v njej odpre nek "ventil".
Iz glasbe v igro
Imela je tudi kar nekaj igralskih izkušenj, med drugim v produkcijah Primeri inšpektorja Vrenka in Ja, chef. Pravi, da je bilo sodelovanje z izjemno igralsko zasedbo zanjo šola in navdih. Čeprav ostaja glasba v ospredju, igralska pot ostaja odprta možnost – morda nekoč znova stopi na oder v novi vlogi.
Po tihem si še vedno želi sodelovanja z Magnificom. Njegovo delo občuduje že dolgo – navdušujejo jo njegova edinstvenost, avtorski pečat in sproščenost, ki jo prinaša v slovenski glasbeni prostor. "Tudi z Avseniki bi z veseljem posnela kaj, seveda. Narodnozabavna glasba je naša in jo moramo spoštovati in negovati, čeprav sebe bolj vidim v pop zvrsti."
Čeprav je pot polna vzponov in padcev, se Zala danes počuti bolj utemeljeno kot kdajkoli prej. Včasih se še vedno "uščipne", da preveri, ali je to res – da ima album, nastopa, poučuje, ustvarja. A občutek je jasen – to je njeno.
