Sobota, 8. 6. 2024, 22.14
6 mesecev, 2 tedna
Severin Fiala: Vsakdo je sposoben ljubiti in vsakdo je sposoben ubijati. Tudi otroci.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,81
Režiser Severin Fiala z Veroniko Franz, svojo teto, s katero je posnel vse svoje filme
Avstrijski režiser Severin Fiala je v svoji karieri posnel že več filmov o srhljivih otrocih. V ekskluzivnem intervjuju razlaga tudi o hollywoodskih izkušnjah, sodelovanju z M. Nightom Shyamalanom, o prejemanju plačila v videokasetah in o tem, kako so prijazni ljubitelji grozljivk prizadeli Michaela Hanekeja in Stanleyja Kubricka.
Strašljivi otroci v grozljivkah predstavljajo stalnico, a le redki režiserji so jih uspeli narediti tako travmatične za gledalce kot režiserja filma Lahko noč, mamica Severin Fiala in Veronika Franz. Avstrijski film iz leta 2015 je postal globalna uspešnica in avtorjema odprl pot v Hollywood, kjer sta leta 2019 posnela film Koča, še eno grozljivko s srhljivo mladežjo, a to pot z zvezdniško zasedbo z Riley Keough in Richardom Armitageem. Ob uspehu novega filma Hudičeva kopel, ki je bil na prestižnem filmskem festivalu Berlinale nominiran za zlatega medveda in se ravno te dni pripravlja na ameriško premiero na festivalu Tribeca, smo se pogovarjali s Severinom Fialo, ki je že drugo leto zapored obiskal Grossmannov festival fantastičnega filma in vina.
Fiala je priljuden in prijazen, pravo nasprotje nekakšne ideje strogega, temačnega in brezkompromisnega avstrijskega režiserja, ki jo je ustvaril najslavnejši filmar naše severne sosede, oskarjevec Michael Haneke. Fiala velikega mojstra sicer nima povsem v čislih, saj je bil režiser Ljubezni, Belega traku in Učiteljice klavirja njegov profesor na univerzi in imata precej različne poglede na film, še posebej žanrski. Čeprav je njunim filmom skupno, da v gledalcu vzbujajo nelagodje in strah, je Fiala precej bolj iskren glede ciljev svojih filmov in odnosa do gledalcev.
Ker je avstrijska filmska scena – čeprav večja in razvitejša od slovenske – vseeno tipično srednjeevropska in primarno temelji na javnem financiranju, smo intervju začeli z vprašanjem, kako jima je s Franzevo sploh uspelo posneti tako odkrito žanrski film. Lahko noč, mamica je namreč neposredna in surova grozljivka o ženski, ki se po plastični operaciji vrne v osamljeno podeželsko hišo, kjer je sama s sinovoma, dvojčkoma. Skozi vse bizarnejše dogodivščine začneta sinova dvomiti v to, da je ženska pod povoji dejansko njuna mati, kar privede do vse bolj zaostrenega in nasilnega odnosa med njimi.
Prizor iz filma Lahko noč, mamica
Vaš prelomni film Lahko noč, mamica vzbuja nekatere najgloblje strahove, ki jih imamo glede najbližjih. Kako vam je uspelo posneti tak žanrski projekt v Avstriji?
Ker je bil to najin prvi igrani film in povrh tega še žanrski, sva imela težave s producenti, ki so se za najinimi hrbti pogovarjali z Avstrijskim filmskim inštitutom (avstrijska različica Slovenskega filmskega centra, op. a.) in jih spraševali, ali so nori, ker so nama sploh odobrili proračun. Po njihovem mnenju je težje posneti grozljivko kot umetniški film, ker je umetniški film lahko tudi ob nizki gledanosti vseeno uspešen, saj ni nobenih meril. Po drugi strani pa je grozljivka, ki ne navduši gledalcev ali je celo dolgočasna, jasen neuspeh.
A na presenečenje vseh je bil filmskemu inštitutu scenarij všeč in tako sva tudi hitro prejela financiranje. Šele kasneje so nanje začeli pritiskati različni producenti, kar so nama na filmskem inštitutu povedali šele, ko so si oddahnili ob ogledu prve različice. No, takrat je bil film praktično končan in je tudi postal uspešnica.
Napovednik filma Lahko noč, mamica:
Za ta film sta prejela mednarodno priznanje in dobila široko distribucijo po Evropi, kar ni zelo pogosto za avstrijske filme, še posebej ne za grozljivke. Ali je to spodbudilo več avstrijskih avtorjev, da se lotijo žanra?
Mislim, da je. Poleg najinega filma smo imeli še eno uspešnico, Čez tri dni boš mrtev (In 3 Tagen bist du tot), ki pa je konvencionalnejši "klalnik", narejen po ameriškem vzoru. Mislim, da je to spodbudilo veliko Avstrijcev, da delajo grozljivke za avstrijski trg. Njihov pristop je v bistvu podoben temu, kar počnejo Američani, vendar v nemškem jeziku, a ti filmi redko uspejo zunaj avstrijskih meja. Še vedno lahko gre za dobre filme, vendar izven nemško govorečega trga ne morejo uspeti, ker tekmujejo z bolj izpiljenimi ameriškimi produkti.
Najin film je bil nekaj povsem drugega, saj ni bil posebej uspešen v Avstriji, vsaj ne po številu prodanih vstopnic, vendar pa je bil zaradi bolj samosvojega pristopa h grozljivki zelo uspešen izven Avstrije. Mislim, da je to navdihnilo nekatere filmarje, da poskušajo ustvariti bolj nenavadne grozljivke, ki se ne zgledujejo po ameriških vzorcih. Še vedno se v Avstriji ne snema veliko grozljivk, a jih je vse več in med njimi so tudi bolj osebni in drznejši projekti, tako da sem zelo ponosen na to, da sva bila lahko z Veroniko del te spodbude. Seveda pa nisva bila prva. Ta čast pripada Geraldu Kraglu in njegovemu filmu Tesnoba (Angst). Kragl je bil v 80. letih zelo osovražen in ni nikoli posnel drugega filma, vendar gre za vizionarsko delo, ki je daleč pred svojim časom, tudi po mednarodnih standardih. Na žalost to ni vzpodbudilo scene v Avstriji, zato sem toliko bolj vesel, da smo jo uspeli mi.
Na avstrijske grozljivke je nedvomno vplival tudi Michael Haneke …
Ne bi rekel, da so njegovi filmi zares grozljivke, vendar vsekakor vsebujejo veliko tovrstnih elementov. Pogosto se ukvarjajo z nasiljem in družbenimi tabuji ter s tem, da ljudje ne govorijo o svojih potrebah in strahovih. Mislim, da je to zelo avstrijska tema, in rekel bi, da je to tudi močno izraženo v najinem delu. Tako da je v tem pogledu res vplival name. Povedati pa moram, da je bil moj profesor na filmski akademiji na Dunaju, kjer pa sva imela, recimo temu, težak odnos. Povsem očitno je, da Haneke jemlje snemanje filmov zelo resno in skrbno dela na vsakem vidiku filma. Mislim, da je to nekaj, kar se lahko naučiš od njega – da moraš film jemati resno. Po drugi strani pa zna snemati filme samo na svoj način in ni pripravljen sprejemati drugačnega pristopa. Mislim, da je s to svojo vztrajnostjo kot profesor celo uničil veliko karier, ker preprosto ni razumel, kakšen tip filma zanima njegove študente. Sam sem od tega nekaj odnesel, a moral sem se tudi zelo boriti, da sem lahko med študijem ustvarjal na način, kot sem sam hotel.
Kaj pa Jessica Hausner? Tudi ona je avstrijska režiserka, posnela je denimo uspešnici Mali Joe (Little Joe) in Klub nič (Club Zero), ki imata vsekakor elemente grozljivke, in pripada približno vaši generaciji.
Jessica je nekoliko starejša, po letih je ravno med Veroniko in mano. Mislim, da ima Jessica zelo veliko znanja o zgodovini filma in gleda veliko filmov, tudi žanrskih, vendar ima bolj, recimo temu, umetniški pristop k filmu. Tako da se igra z elementi grozljivke, vendar njeni filmi po mojem mnenju ne delujejo kot grozljivke.
Kaj je tisto, zaradi česar vaši filmi izstopajo iz te scene?
Z Veroniko želiva, da najini filmi delujejo tudi za ljubitelje grozljivk, in menim, da niti Jessica Hausner niti Michael Haneke tega ne želita. Mislim, da se je Haneke s svojim filmom Nenavadne igre (Funny Games) srečal s podobnimi težavami kot pred njim že Stanley Kubrick s Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange). Oba sta želela – in sam se s tem sploh ne morem poistovetiti – posneti film s sporočilom, da grozljivke vzbudijo najslabše v ljudeh. Tudi njegov film Bennyjev video (Benny’s Video) je precej didaktičen in želi povedati, da imajo lahko filmi škodljiv vpliv na mlade. Poleg tega se poigrava z elementi, kot je prikazovanje groze, ko proti koncu Nenavadnih iger prevrti film nazaj in začne na drugem mestu. Mislim, da je s tem želel pokazati, da je to šala na račun gledalcev, ki so postali čustveno vpleteni v film. S tem se res ne morem poistovetiti. Ampak ta film je še vedno zelo priljubljen pri ljubiteljih grozljivk – in prav tako Peklenska pomaranča. Rekel bi, da je to nedvomno presenetilo tako Hanekeja kot Kubricka in da jima ni bilo nič kaj všeč. Ampak to se vedno zgodi, ker so ljubitelji grozljivk zelo velikodušni in igrivi ljudje, ki jih zanimajo filmi, ki uporabljajo filmski jezik na drugačen način. Tako mislim, da je Haneke podcenjeval ljubitelje grozljivk in se želel pošaliti na njihov račun, vendar so ga zato vzljubili, kar ga je, prepričan sem, naredilo nesrečnega.
Napovednik ameriške različice filma Lahko noč, mamica:
Film Lahko noč, mamica je doživel ameriško priredbo za Amazon z Naomi Watts v glavni vlogi, a film ni dobil dobrih ocen. Na agregatorju kritik Rotten Tomatoes ima denimo oceno 37 odstotkov, medtem ko ima vaša izvirna različica 85 odstotkov. Kje sta po vašem mnenju režiser in scenarist predelave zašla z začrtane poti?
Mislim, da je težko snemati filme v ZDA, še težje pa je snemati osebne filme. Spoznala sva scenarista Kyla Warrena in režiserja Matta Sobla in sta bila zelo ambiciozna ter sta načrtovala, da bosta posnela odličen film. Mislim, da sta celo želela preseči najinega, kar sem cenil, ker to pove, da sta tudi najin film jemala resno. Moje osebno mnenje je, da jima je pri tem prekrižal pot denar. Če Amazon financira neko zadevo, želi namreč imeti besedo pri vsaki malenkosti. Najverjetneje sta najprej morala korenito spreminjati scenarij, in ko si enkrat v takem položaju, se moraš boriti za vsako podrobnost, ki ti je kot avtorju pomembna. Težava je, da lahko v taki bitki hitro izgubiš fokus za stvari, ki so resnično pomembne za film.
Napovednik filma Koča:
Vaša izkušnja s Hollywoodom je bila nekoliko drugačna, saj je bil vaš drug film še vznemirljivejši kot prvi. Koča (The Lodge) je imela izjemno igralsko zasedbo z Riley Keough, Richardom Armitageom, Alicio Silverstone in Jadenom Martellom samo eno leto po njegovi vlogi v filmu Tisto. Kako je prišlo do tega projekta in kako ste uspeli ohraniti umetniško integriteto?
Po filmu Lahko noč, mamica sva z Veroniko želela posneti zgodovinski film Hudičeva kopel, ki sva ga posnela šele zdaj. Nisva niti načrtovala, da bi imela agenta v ZDA, vendar so nama vsak dan pisali, in to je bilo res veliko e-pošte. Takrat nisva vedela, kako ta "igra" deluje, in sva bila zelo vljudna ter vsakomur odgovorila. To je pripeljalo do tega, da nisva mogla delati, ker sva vse dni odgovarjala na e-pošto. Sčasoma sva ugotovila, da to tako ne gre naprej, in izbrala agenta, da bi se ta poplava sporočil ustavila. In res se je, vendar so nama nato začeli pošiljati scenarije, predvsem take z zlobnimi dvojčki. Obstaja neverjetno veliko filmov z zlobnimi dvojčki in prejela sva prav vsak scenarij in vsakega tudi zavrnila.
Ampak za Hudičevo kopel je bilo zelo težko dobiti financiranje, in medtem ko sva to urejala, sva vseeno občasno prebrala kak scenarij, ki je prišel iz ZDA, in eden je bil brez naslova, pisalo je zgolj "Hammer horror film". To me je takoj pritegnilo, saj sem odraščal s filmi tega studia. Ko sva ga prebrala, sva ugotovila, da je zgodba precej konvencionalna, a da bi lahko delovala kot grozljivka. Ne da bi preveč razkril, a izvirni scenarij se je končal takoj po preobratu, naju pa je predvsem zanimalo, kaj se zgodi potem. Tako sva se pogovorila s producenti in dobila dovoljenje, da predelava scenarij. Nato vse do montaže ni nihče zares posegal v najino delo. Prebrali so scenarij, videli slike, dnevne posnetke, bili so na setu in nihče ni rekel ničesar. Vsi so bili videti zelo zadovoljni, kar naju je presenetilo, a se nisva pustila motiti.
Nato sva jim pokazala grobo zmontiran film in nenadoma so bili šokirani, ker mislim, da so šele takrat dojeli, v kakšen film so vložili denar. Od takrat naprej je bila to zelo dolga in zelo težka preizkušnja, v kateri sva se borila za to, v kar sva verjela, da je različica filma prava. Na neki točki so nama celo vzeli film, najeli drugega montažerja, izrezali več kot 30 minut in dobili zelo konvencionalen film. Takrat sva rekla, da ne želiva biti del tega in da naj umaknejo najini imeni. Pri tem sva imela srečo, da niso tudi prodali pravic za predvajanje v ZDA, saj so potrebovali festivalsko premiero. Takrat sva izvedela, da filmski festivali predvajajo zgolj filme, ki imajo navedeno ime režiserja. Tako so naju potrebovali in so sprejeli najine pogoje. A ta boj je trajal eno leto in rekel bi, da sva se postarala za veliko več kot zgolj leto dni.
Glede na to, da prihajate iz Avstrije in ste vajeni neodvisnega filmskega ustvarjanja, ali je bilo naporno delati s filmskimi zvezdami, ki imajo pogosto svoje ideje in procese, kot sta na primer Richard Armitage ali Riley Keough?
Ne, niti najmanj. Take stvari so vedno zelo odvisne od igralcev in prepričan sem, da je lahko v kakem primeru tudi skoraj nemogoče delati. Pri nas ni bilo tako. Spoznala sva igralce, včasih preko Zooma ali Skypa, včasih v živo, in mislim, da imava z Veroniko dober občutek, s kom je v redu delati. Riley je bila res neverjetna, Jaden tudi, oba sta povsem preprosta človeka. Zvezdniki so po eni strani nekoliko nenavadni, saj niso povsem običajni ljudje, a hitro smo se ujeli in to je bil odličen temelj za začetek dela. Niti ene negativne stvari ne morem reči o nobenem igralcu, ki je sodeloval pri filmu. Imeli smo zelo malo snemalnih dni in brez njihove pomoči in brez njihove netežavnosti tega filma ne bi bilo. Vsakemu od njih sva zelo hvaležna.
V filmu Riley Keough igra mlado žensko s preteklostjo v samomorilskem kultu in dobimo tudi nekaj vpogledov v to življenje. Bilo je presunljivo izvedeti, da je vodjo kulta in očeta njenega lika igral Keoughin dejanski oče. Kako ste prišli na to idejo? Ali ga je predlagala ona?
Zanimivo je, da smo šele kasneje ugotovili, da je imel skoraj vsak izmed igralcev neko osebno izkušnjo, ki je bila povezana z njegovim likom. Izkazalo se je, da je Rileyjin oče odraščal v kultu, čeprav je bil sam žrtev in ne vodja ali kaj podobnega. Tega prej sploh nisva vedela. Zelo dolgo sva iskala igralca za to vlogo in nikakor nisva bila zadovoljna z nikomer, ki so nama ga pokazali agenti. Nato je nekega dne med vajami Riley med premorom poklicala svojega očeta preko FaceTimea in med klicem obrnila telefon ter rekla: "Očka, spoznaj moja režiserja." Ko sva ga zagledala, sva ugotovila, da je videti točno tako, kot sva si zamislila ta lik v filmu.
V filmih Lahko noč, mamica in Koča ste delali z razmeroma mladimi najstniki. V grozljivkah se otroci pogosto ne zavedajo, kakšen film snemajo. Najbolj znana taka primera sta Sijanje (The Shining) Stanleyja Kubricka in Planet terorja (Planet Terror) Roberta Rodrigueza, v katerih sta bila otroška igralca prepričana, da snemata dramo ali komedijo. Kako ste pristopili k temu?
Pri vsakem filmu je bilo povsem drugače. Pri filmu Lahko noč, mamica mlada igralca še nikoli prej nista igrala niti v filmu niti v gledališču. Bila sta zgolj običajna fanta, ki smo ju našli preko zelo obsežne avdicije. Nato smo snemali kronološko, da smo jima pomagali, da sta se vživela v zgodbo. Ko smo začeli, sta vedela zgolj osnovno premiso – da je njuna mama prišla domov iz bolnice s povitim obrazom in se vede nenavadno. Nato smo jima iz dneva v dan razkrivali malo več zgodbe, da sta se po eni strani lažje vživela vanjo, po drugi strani pa smo tako obdržali njuno zanimanje. Če bi vedela, kako se zgodba konča, bi jima morda postalo dolgčas.
Snemanje filma, tudi grozljivke, je sistematično delo. Pri tem ni nič razburljivega ali strašljivega. Za otroke, ki morajo večino časa čakati, je to lahko zelo dolgočasno. Tako smo vložili veliko truda v to, da smo naredili vse čim bolj zanimivo in igrivo. Ne toliko, da bi ju zaščitili pred kakšno grozo, ampak da bi ohranili njuno pozornost. Groza je namreč nekaj, kar nastane pri montaži z oblikovanjem zvoka in z igralci, ki zgolj igrajo, da so prestrašeni. Mislim, da med snemanjem ni bilo trenutka, ki bi ga opisal kot dejansko strašljivega za otroka.
Povsem drugače pa je bilo pri filmu Koča, v katerem je igrala Lia McHugh, ki je podobne starosti kot dvojčka iz filma Lahko noč, mamica. Prebrala je scenarij, si ogledala najin prejšnji film in bila kljub mladosti povsem profesionalna igralka. Takoj je pripravila načrt, kako želi izvesti to vlogo, in mu nato povsem sledila. In to čudovito. Naš montažer Michael Palm je delal na številnih filmih in je tudi profesor montaže na akademiji. Rekel je, da v vsej karieri še ni srečal igralke, ki bi bila tako natančna pri tem, kam gledati, da je bilo mogoče različne kadre in posnetke zmontirati skupaj. Nikoli ni naredila napake. In čeprav še ni bila polnoletna, je izjemno nadarjena. Z Veroniko sva jo vedno primerjala z Jodie Foster.
Edinkrat, ko smo prišli v navzkrižje, je bilo zato, ker sta bili ona in njena mama celo preveč zagnani. Nekega dne sva zaznala, da je močno prehlajena, in sva ji rekla, da ta dan ne more delati in naj si odpočije. Ona nam je odvrnila, da seveda lahko dela, in njena mati jo je pri tem podprla. Morala sva vztrajati, naj gre hotel in se naspi. Tako da je bilo delo z Lio enako kot delo s katerokoli odraslo igralko ali igralcem. Pri tem pa moram še enkrat poudariti, da snemanje grozljivke ni strašljivo za nikogar vpletenega, vsaj nič bolj kot delo na komediji. Pravzaprav bi rekel, da je snemanje komedij lahko še bolj travmatično.
Vse svoje filme ste posneli skupaj z Veroniko Franz, ki je tudi vaša teta, in približno 20 let starejša od vas. Kako je nastalo to precej nevsakdanje partnerstvo?
Seveda nisva imela načrta, da začneva sodelovati, jaz sem namreč najprej delal zanjo kot varuška svojega bratranca, ko sem bil najstnik. Že takrat sem bil velik filmski navdušenec in Veronika me je plačevala z videokasetami iz njene lokalne videoteke. Jaz sem namreč odraščal na podeželju in nisem imel takih možnosti za ogled filmov kot ona na Dunaju. Tako si je ona izposojala filme, jaz pa sem jih gledal, ko je bratranec zaspal. Gledal sem pet ali šest filmov zapored, in ko se je sredi noči vrnila, je sedla poleg mene in sva skupaj gledala naprej. Kmalu sva ugotovila, da so nama všeč isti filmi.
Leta kasneje sem študiral na filmski akademiji, Veronika pa je bila novinarka in scenaristka, nakar se je odločila, da bi poskusila tudi režirati, in me je povabila k sodelovanju. To je bil dokumentarec Kern, ki sva ga snemala skoraj tri leta, saj se je najin protagonist, zloglasen avstrijski režiser in igralec Peter Kern, izkazal za še težavnejšega, kot so nama vsi rekli, da je. Poleg tega nisva imela nič denarja, le opremo, ki sem si jo lahko izposodil iz filmske akademije. Bila je zelo težka preizkušnja in med neskončnim čakanjem in montažo sva se za zabavo domislila ideje za film Lahko noč, mamica in se odločila, da napiševa scenarij. Ko sva ga zaključila, je ponovno padla spontana odločitev, da poskusiva film prijaviti na filmski inštitut. Vsak korak je bil zgolj radovednost in poskus nečesa novega. Sicer pa pri produkciji nimava razdeljenih vlog, temveč delava skupaj na vsem, od prve besede, ki jo natipkava v scenariju, do zadnjega reza v montažni sobi.
Napovednik za film Hudičeva kopel:
Hudičeva kopel je zgodovinski film, ki je po napovedniku videti podoben filmu Čarovnica (The Witch), a z izrazito avstrijskim pečatom. Ali lahko poveste kaj več o zgodbi, a brez kvarnikov, seveda?
Napovedniki so vedno nekoliko zavajajoči. Filma ne bi opisal kot klasično grozljivko, prav tako ne kot sodobnejšo folk grozljivko. Temelji na resničnih dogodkih in osrednja tema je, recimo, notranja groza ženske v 18. stoletju, ki trpi za depresijo. Takrat še ni bilo diagnoze za kaj takega, a glavna junakinja je utrujena od življenja in prisiljena storiti strašen zločin, da bi se iz tega rešila. To je največ, kar lahko povem. Do zgodbe sva prišla prek zgodovinskega podkasta o Evropi v 18. stoletju. Prebrala sva veliko sodnih zaslišanj iz tistega časa in bilo je fascinantno, ker so bile na sojenjih večinoma ženske, in to povečini iz zelo revnega okolja. Torej osebe, ki zgodovine sicer nikoli niso zanimale in o katerih ni drugih zapisov ali slik. Midva sva v tem odkrila glas ljudi, ki jih še nikoli nismo slišali, kako pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Običajno je namreč zasliševalec hotel natančno vedeti, zakaj so storile zločin, in tako so razkrile veliko o svojem vsakdanu. To je pravzaprav zelo dragocen zgodovinski vir in želela sva posneti film o tem.
Ali morda veste, kdaj ga bomo lahko videli v Sloveniji?
Hudičeva kopel je že dobila precej široko produkcijo po vsem svetu, ampak za Slovenijo nisem povsem prepričan. V Avstriji je ravno v kinu, zdaj pa se odpravljam v New York, ker bo predvajan na Tribeca Film Festivalu, sledila pa bo še manjša redna distribucija v ZDA, kar je zelo redko za avstrijski film. Potem gremo celo na Japonsko in v Korejo. Zame je vse to zelo razburljivo, saj nisem pričakoval, da bo tako široko sprejet.
Režirali ste tudi dve epizodi serije M. Nighta Shyamalana Služabnik za pretočnik Apple TV+. Vsi pravijo, da so TV-serije novi filmi. Kako pa bi vi primerjali izkušnji?
Mislim, da gre za povsem različni izkušnji, saj je pri televizijski seriji režiser zgolj podizvajalec. Zato se je veliko težje osebno navezati na karkoli, kar iz tega nastane, ker je veliko stvari že odločenih in nastavljenih. Igralci so že tam, kostumi so že tam, lokacija je že tam. Večina stvari, ki me zanimajo pri snemanju filma, je že odločenih, ampak po drugi strani je tudi zabavno, ker se lahko resnično osredotočiš samo na režijo in na delo z igralci ter snemalcem. Tako se lahko tudi naučiš nekaj o filmski obrti, vendar izkušnja in izdelek ne moreta biti tako osebna kot pri filmu. Dobila sva priložnost delati z zares vrhunsko tehnično ekipo, da sva lahko poskusila nove stvari. To je povsem drugače kot pri številnih evropskih filmih, kjer so ekipe veliko manjše. To je po svoje tudi dobro. Žal so med montažo spremenili zares veliko tega, kar sva posnela, in za končni rezultat ne bi mogel reči, da je povsem najino delo. Tako pač je. Kljub temu sva še vedno v dobrih odnosih z Nightom in tudi on je oboževalec najinih filmov. Kolikor smo se pogovarjali, lahko potrdim, da se zares zelo spozna na film in filmski jezik, in zelo zanimivo se je bilo družiti z njim.
Vaš naslednji film, ki ga še pripravljate, nosi naslov Glava, polna duhov (A Head Full of Ghosts) in temelji na enem meni najljubših grozljivih romanov, ki ga je napisal Paul Tremblay. Zanimivo je, da je njegov najnovejši roman Trkanje v koči priredil prav M. Night Shyamalan. Ali je obstajala kakšna povezava, da sta prišla v stik s tem delom prek njega?
Sploh ne. Kot verjetno veste, je Glava, polna duhov starejša knjiga. Producenti so do naju pristopili s predlogom za to priredbo že leta 2016. Takrat sva že snemala film Koča, tako da sva predlog zavrnila. Kasneje se je zvrstilo več scenaristov in režiserjev, ampak projekt nikoli ni bil realiziran. Ker ste roman prebrali, najverjetneje veste, za kako kompleksno zgodbo gre. Tudi meni je zelo všeč, ampak ga je res težko spremeniti v film, ker ima toliko časovnih plasti in, recimo temu, plasti zaznave. Če bi jih odstranil, zgodba ne bi bila več tako zanimiva, če pa bi skušal vse obdržati, jih ne gre stlačiti v dvourni film. Mislim, da nama je uspelo najti rešitev, in takoj, ko bova zaključila z intervjujem, moram nadaljevati pisanje scenarija, ker morava pojutrišnjem oddati nov osnutek. Vendar so producenti za zdaj resnično navdušeni in načrt je, da začnemo snemati konec leta ali v začetku naslednjega, tako da smo že zelo daleč.
Preberite še:
