Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
3. 12. 2023,
22.14

Osveženo pred

3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,79

Natisni članek

Vzornik režiser slovenski film Nejc Gazvoda

Nedelja, 3. 12. 2023, 22.14

3 mesece

Intervju z Nejcem Gazvodo, režiserjem in scenaristom filma Vzornik

"Raje kot nagrado in dobro kritiko imam teden dopusta v Toskani"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,79
Nejc Gazvoda | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

V slovenske kinodvorane je prišel nov slovenski film, Vzornik, pod katerega se podpisuje Nejc Gazvoda. Ob tej priložnosti je za Siol.net spregovoril o filmu, mladosti, mladostnikih, ustroju sveta in slovenski kulturni sceni.

Nejc Gazvoda je slovenski pisatelj, scenarist, dramatik in režiser, ki je na sceno prišel že pri devetnajstih, ko je z zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide pobral več nagrad. Kasneje mu je podoben prelom uspel s filmskim prvencem Izlet, kjer so se prvič na platnu predstavili tudi Luka Cimprić, Jure Henigman in Nina Rakovec. Prejšnji konec tedna je v kinodvorane prišel njegov nov film Vzornik, ki se ukvarja z medvrstniškim nasiljem in je na Festivalu slovenskega filma pobral vesno za stransko igralko.

Napovednik filma:

Vzornik se ukvarja z medvrstniškim nasiljem. Na nedavnem festivalu Liffe je direktor Simon Popek izpostavil prav to temo kot nekakšen vodilni motiv festivala, saj je bila prisotna v več filmih. Zakaj menite, da je ta tema ravno zdaj prišla tako v ospredje?

Nimam pregleda nad širšo produkcijo, lahko povem le, kaj je mene pri tem zanimalo. Gre namreč za mikrosvet, ki je na nek način zelo filmičen, ampak naj poudarim, da nisem hotel tega izkoriščati, hotel sem ustvariti film o dostojanstvu. Bistvo bullyinga oziroma nasilja je namreč izguba dostojanstva. Če se stepeš, to nikoli ne boli tako močno fizično kot čustveno.

Naj povem en primer. V filmu nasilneži vržejo glavnega junaka Jana v reko. Ko smo to snemali, je eden od fantov, ki so igrali nasilneže, prav tako padel v vodo in je bil zaradi tega izredno slabe volje. S svoje, odrasle perspektive sem mislil, da je problem v tem, da si je zmočil mobitel, uničil oblačila ali kaj podobnega. Kasneje mi je razložil, da je ravno takrat bližnji most prečkala punca, ki mu je bila všeč in zanj je bil konec sveta, da ga je videla, kako je padel v vodo in se zmočil.

Meni se je to zdela neumnost, češ, kje pa je sploh problem, ampak to izhaja iz mojega videnja življenja, z njegove perspektive pa so taki detajli izredno pomembni. On je takrat izgubil dostojanstvo. In to je tudi bistvo bullyinga in zaradi tega sem se lotil te teme. Po drugi strani me je zanimal tudi družbeni okvir tega, kako mladi živijo v teh novih okoliščinah po covid-19 in v vse bolj nasilnem svetu, ki se zanje sploh ne zmeni.

Vzornik | Foto: produkcijska hiša Perfo Foto: produkcijska hiša Perfo

V Vzorniku je nasilništvo predstavljeno kot neke vrste igra ničelne vsote, v smislu, da znotraj skupine obstaja fiksna količina nasilništva, pomembno je zgolj, v koga je usmerjena. Se vam torej zdi, da takega vedenja ni mogoče izruvati?

Ko sem imel testne projekcije z najstniki, smo se pogovarjali o teh stvareh. Če bi recimo izpostavil, da je glavni junak gej ali pa temnopolt ali na kak drug način izstopa iz povprečja, bi postal ta bullying na nek način razumljiv – spravljamo se na drugačne. Ampak mislim, da se paradoksalno proti temu skoraj lažje boriš, če si zgradiš identiteto, saj ti ta daje orožje. Da ne bo pomote, to lahko seveda vodi v hude travme, ampak jaz sem hotel govoriti o nečem drugem. O nečem popolnoma iracionalnem. Jan ne stori ničesar, ampak vseeno postane tarča. Tudi sam imam podobne izkušnje iz šole. Včasih so bila vzrok očala ali pa par kil preveč, ampak včasih tudi to ni nujno. Kaj je tisto v nas, kar nas pripravi do tega? Osebno menim, da gre za dokazovanje svojemu plemenu. Zato sem te nasilneže tudi v filmu upodobil kot neko pleme.

Ključno je tudi, da uspe Jan vsaj za nekaj časa to nasilje preusmeriti na drugega fanta …

To je preprosta logika. Če je nekdo drug tarča, potem nisi ti. Tipični primer je Janova sošolka Hana, ki se zna umakniti iz konflikta in poskrbeti zase. Zaradi tega ni slab človek, ampak zgolj nekdo, ki se je naučil preživeti.

Vaši junaki so pogosto outsiderji, ki jih družba ne sprejema in so kot takšni idealne tarče za nasilništvo. Če pogledamo s širše družbene perspektive, ali se vam zdi, da je mogoče in smiselno spremeniti družbo, da bi jih sprejemala, ali je na njih, da se prilagodijo?

Odgovor, ki bi zadovoljil bralce oziroma splošno prepričanje, bi se glasil nekako v slogu, da moramo radikalno spremeniti družbo, da bomo vsi sprejeti. Ampak skozi odraščanje ti mora postati jasno, da živiš v svetu, ki ima svoja pravila. In absolutno se moraš prilagajati, nimaš izbire. Če pogledamo na splošno, kar se dogaja – ta "woke" moment, iz katerega se mnogi delajo norca. To ni izšlo iz tega, da bi ljudje, ki so imeli cel kup pravic, hoteli še več. To je bil poslednji krik, da se moramo začeti normalno vesti do ljudi, ki so drugačni in nam nič nočejo. In spremembe so se začele dogajati, ampak odpor družbe je lahko zelo močan, ker so nekatere stvari globoko ukoreninjene.

"Bistvo bullyinga oziroma nasilništva je izguba dostojanstva. Če se stepeš, to nikoli ne boli tako močno fizično kot čustveno." | Foto: Ana Kovač "Bistvo bullyinga oziroma nasilništva je izguba dostojanstva. Če se stepeš, to nikoli ne boli tako močno fizično kot čustveno." Foto: Ana Kovač

V pripravah na scenarij za Vzornika sem bral tudi dela psihologov Jonathana Haidta in Ernesta Beckerja – zelo težko združim njune ideje, a bom poskusil bolj na splošno. Skratka, če so napadene tvoje temeljne vrednote, je to lahko skoraj hujše kot fizično nasilje, je praktično tako, kot da bi te kdo hotel ubiti. Osebno nisem tak, menim, da ne more nikoli biti preveč svobode, ampak nekateri ljudje tako občutijo in imajo nizko mejo ter se niso pripravljeni premakniti. Mislim, da se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile. Prilagajanje je nujno za preživetje. Je to prav? Ne. Ampak tako je.

Zdi se mi, da je težava našega sveta tudi v tem, da ne sprejmemo nekih osnovnih dejstev denimo o tem, da ne bo poti nazaj, če poškodujemo okolje. Smo živali, ki reagirajo najprej intuitivno in šele nato racionalno in te intuitivne reakcije ne moreš zatreti. Sam se zelo trudim, ampak, kaj je moja prva reakcija, ko me nekdo izsili na avtocesti? Rad bi ga zadavil in vrgel v vulkan. To seveda ni prav. In nekateri so boljši pri zatiranju te reakcije, drugi pa slabši.

Še ena pomembna tema v filmu je pandemija covid-19. Ta je najverjetneje zaznamovala tudi snemanje. Ali je odločitev za vključitev te teme nastala med samim snemanjem?

Film smo posneli pred letom in pol. Takrat smo že lahko snemali brez večjih omejitev, tako da zgodba ni postavljena v pandemičen čas zaradi produkcije. Res pa je, da je bil scenarij napisan pred pandemijo in sem ga potem spremenil. Imel sem tri možnosti – lahko bi ga postavil v 2019, v pandemijo, ali pa bi vse to ignoriral in bi se zgodba odvijala v nekem fantazijskem svetu.

Vzornik | Foto: produkcijska hiša Perfo Foto: produkcijska hiša Perfo

S pandemijo so se nekatere stvari korenito spremenile. Sovražil sem frazo nova realnost, ki so nam jo prodajali, ampak mislim, da je res nastopila. Hkrati pa postavitev v pandemično okolje ni bila zgolj zaradi filmičnosti, to je tudi vzpostavilo atmosfero, ki je zame v filmu zelo pomembna. Pri komuniciranju, sploh v šoli, so obrazi in bližina izredno pomembni, njihova odsotnost pa še toliko bolj. Prav tako je v scenah šole namenoma malo ali nič statistov, čeprav šole dejansko nikoli niso prazne – prazna šola je namreč nekaj najbolj grozljivega; edino, kar je bolj grozljivo, je uničena šola, kar se zdaj dogaja po svetu.

Film uporabi zanimiv koncept, da glavni junak na začetku filma prvič vidi svoje sošolce v živo, čeprav je z njimi že nekaj časa obiskoval virtualni razred.

Zato tudi imajo drugačen odnos do njega – ni jim zanimiv kot prišlek, saj je ta noviteta že minila, vseeno pa je tujek, zato se spravijo nanj. Slišal sem za več za tovrstnih primerov, ko so otroci ravno takrat menjali šole in so bili novi sošolci nato nekaj časa zgolj kvadratek na zaslonu, namesto, da bi poskušali postati prijatelji. Razumem, da so bili ukrepi nujni, tudi jaz sem se cepil in držal vseh ukrepov, saj se nenazadnje borimo s pandemijami že od zmeraj – izraz karantena poznamo že iz srednjega veka. Ampak hkrati menim, da bi šola morala biti zadnja ustanova, po kateri bi padli ukrepi, bila pa je prva. Absolutno menim, da oblastniki niso verjeli v to, kar delajo. Ampak zdi se mi, da nas vodijo neki notranji algoritmi, ki postanejo samoizpolnjujoče prerokbe. Ko se je enkrat to začelo, se nihče ni mogel potegniti nazaj. Ko svobodo enkrat izgubiš, jo težko pridobiš nazaj.

V zadnjem času slovenski filmi ne uspejo najti pravega stika z gledalci. Z redkimi izjemami odlični filmi, kot so denimo Ne bom več luzerka, Posledice, Orkester ali pa Inventura, ne pritegnejo dovolj gledalcev, da bi pustili močan vtis na družbi. Kaj menite, da je vzrok za to, in kaj menite, da bi bilo treba spremeniti?

Temu vprašanju bi se najraje izognil, ker nanj odgovarjam že, odkar sem konec osnovne šole rekel, da bi bil rad režiser. Filmi, ki ste jih našteli, so na meni definitivno pustili pečat, za druge ne morem govoriti. Sem specifičen gledalec, ki ne gleda ogromno zelo gledanih stvari, pa sem ravno tako slovenski gledalec. Torej določen del publike nas definitivno spremlja. Ustvarjamo v določenih pogojih, ki so, kakršni so, ampak tudi o tem je bilo povedanega že preveč.

"Delam filme, kakršne rad gledam." | Foto: Ana Kovač "Delam filme, kakršne rad gledam." Foto: Ana Kovač

Trenutno prihaja generacija gledalcev, ki nima stika s slovenskim filmom, ima pa ga z vsem drugim. In če so vajeni izdelkov avtorjev, ki so v prvi ligi, težko sprejmejo domače, čeprav lahko po marsičem konkurirajo. Po drugi strani se tudi slovenski film še zmeraj ne ukvarja s temami, ki bi gledalce zanimale. Tukaj pa ni krivda samo na strani gledalcev, ampak predvsem na nas. Kako pa najti skupno točko, pa ne vem. Saj določeni avtorji so jo, recimo Pr’ Hostar. Določen tip filmov pa, ne glede na to, iz katere države je, ne bo nikoli dosegel mase, bo pa pustil pečat tistim, ki mu dajo priložnost. Nikogar pa ne bom silil, naj gleda slovenske ali moje filme, le zakaj bi.

Režiserka Sonja Prosenc je nekoč izpostavila, da bistvo umetniških filmov ni v tem, da jih vidi čim več gledalcev, temveč v tem, da ti navdihnejo druge umetnike in ustvarjalce. Glede na vašo izjavo, da so ti filmi pustili pečat na vas, ali bi torej rekli, da so dosegli svoj cilj?

Kino obisk upada po vsem svetu. Tudi veliki avtorji, ki zmagajo v Cannesu, na Berlinalu in drugih festivalih, ne prodajo neverjetnega števila vstopnic. Bolj, kot je film specifičen, manj široko publiko doseže, ampak naredil bo vtis na tiste, ki ga bodo videli. Vsi veliki komercialni avtorji so vedno posnemali umetniške ustvarjalce in se učili obrti skozi njihove filme.

Od slovenskega filma se pričakuje vse, ampak vsakdo se tudi počuti poklicanega biti njegov kritik. To je drugače kot v gledališču, saj si mnogi ne drznejo kritizirati predstav, ker imajo občutek, da za to niso dovolj izobraženi; no, tudi za film niso. Hkrati pa je komunikacija z gledalcem nujna. Jaz obiskujem svoje projekcije in se pogovarjam z gledalci, še posebej srednješolci, ravno tako se mi zdi pravilno, da se filmi oglašujejo, da se ve, da smo v kinu. Sem pa že povedal preveč, nočem biti tisti avtor, ki se stalno usaja ali nad gledalci ali nad sistemom. Delam filme, kakršne rad gledam.

"Trenutno prihaja generacija gledalcev, ki nima stika s slovenskim filmom, ima pa ga z vsem drugim. In če so vajeni izdelkov avtorjev, ki so v prvi ligi, težko sprejmejo domače, čeprav lahko po marsičem konkurirajo." | Foto: Ana Kovač "Trenutno prihaja generacija gledalcev, ki nima stika s slovenskim filmom, ima pa ga z vsem drugim. In če so vajeni izdelkov avtorjev, ki so v prvi ligi, težko sprejmejo domače, čeprav lahko po marsičem konkurirajo." Foto: Ana Kovač

Edini slovenski filmi, ki imajo konsistentno veliko gledalcev, so mladinski filmi, ki so namenjeni šolskim ogledom. Ali ste s tematiko Vzornika poskušali doseči tudi to publiko in ali menite, da bi tak pristop pomenil omejitve glede prikaza določenih scen?

Nisem razmišljal na ta način. Pri teh mladinskih filmih se mi zdi, da so postali uspešen poslovni model, ki se proda šolam in potem morajo ti reveži to gledati, če so filmi dobri ali ne. Vsak klišejski mladinski film, ki na teh projekcijah dobi veliko gledalcev, ni nujno primeren za otroke in jih s tem kvečjemu porivamo v slovenske filme, v katere ne bodo verjeli. Mladina je izpostavljena top svetovnim produkcijam, tako da se jih ne da prelisičiti. Jaz sicer nisem ciljal na to. Vzornik temelji na mojih intimnih idejah o dostojanstvu. Sam ne morem soditi, ali mi je to uspelo, ampak dejanski odzivi gledalcev so zelo dobri, predvsem pri šolarjih. Zavedam se, da bi lahko ta film bil primernejši za več šol, če bi izrezal določene scene, ampak tega ne bi nikoli storil, saj to potem ne bi bil več moj film.

Že prva scena filma, v kateri vidimo poskus samomora, je najbrž odvrnila mnoge šole od šolskih projekcij …

Ja, to sicer temelji na resnični zgodbi o fantu, ki se je poskusil ubiti. Tam je bila precej kompleksna zgodba, ampak mu, hvala bogu, prav tako ni uspelo. Sicer so mi tudi otroci, ki so igrali v filmu, zaupali, da imajo prijatelje, ki so med epidemijo poskusili delati samomor, spet, hvala bogu, neuspešno. Tega ni bilo malo. Kot družba smo se odločili, da je s koncem epidemije tudi konec tega problema, ampak mislim, da ni tako. Mislim, da so otroci odkrili neke zelo fizične, zelo primarne načine izražanja svoje stiske. To je logično, ampak tudi grozljivo. Upam, da jim moj film lahko pomaga, ker ničesar ne poveličujem in se trudim biti zelo subtilen.

Vzornik | Foto: produkcijska hiša Perfo Foto: produkcijska hiša Perfo

Ob začetku kariere v gledališču ste dejali, da zgodbo in pristope razvijate skozi dialog z igralci. Je bilo tako tudi v Vzorniku in ali so mladi igralci doprinesli nepričakovane vpoglede v svoje like?

Tak pristop vse manj ubiram. Nedavno smo se z igralci pogovarjali, koliko sodelujejo pri scenariju, in tega je pravzaprav preveč, saj režiserji in scenaristi pogosto pridemo do njih s polizdelki in pričakujemo, da jih popravijo. Tudi jaz sem to počel, tako v gledališču kot v filmu. Zato sem zdaj veliko bližje temu, da je moj scenarij zelo trden, ko začnemo delati. Seveda pa se na setu med pripravami lahko odkrije kaj novega, ampak to je nekaj drugega, tega ne moreš doseči na silo. Z Juretom Henigmanom sodelujeva že dolgo časa in se odlično poznava, tako da sva pri razvoju njegovega lika poskusila vse mogoče, od tega, da je govoril ljubljansko in bil resen, do tega, da je bil napol pedofilski slaboumnež, in na koncu sva prišla do tega lika, ki ga nikakor ne moreš definirati.

Ampak to lahko naredi Jure Henigman, otrok pa nikakor ne bi mogel pripraviti do tega. Pri njih sem ubral drug pristop. Sploh jim nisem dal scenarija, ampak sem jim samo povedal, o čem je scena. Če bi jim dal katerokoli besedilo, naj se ga naučijo, bi izpadli nenaravno – pri čemer je France Mandić izjema, genialec, ki že pri svojih letih obvlada vse registre. Večino tega, kar ostali v filmu povedo, so njihove besede. Jaz sem jim na primer naročil, naj ga bullyjajo in do kod se morajo premakniti, nato pa so se skozi ponovitve vse bolj vživljali v like kot profesionalni igralci na vajah. To je bilo zelo zanimivo spremljati.

S tem, ko so mladi igralci sami razvijali like, so najbrž tudi vpeljali svoj sleng ali ste sodelovali tudi pri tem?

Najhujše je videti, ko odrasli moški pišejo besedilo za najstnico in potem ona v filmu reče: "Oh, ta fant mi je pa všeč," česar ne bi izrekla nobena najstnica. Tega preprosto ne smeš napisati, ker nisi v stiku s tem. Oni imajo zdaj svoj sleng, ki ga recimo pobirajo s TikToka in ga jaz sploh ne poznam. To morajo narediti sami.

"Kot moški srednjih let se čutim povezanega z generacijo, ki je zdaj stara dvajset, ki ima probleme, kje bodo živeli, kako bodo preživeli v času, ko se ne da zaslužiti in to v svetu, ki je vse bolj uničen, z vojno na evropskih tleh." | Foto: Ana Kovač "Kot moški srednjih let se čutim povezanega z generacijo, ki je zdaj stara dvajset, ki ima probleme, kje bodo živeli, kako bodo preživeli v času, ko se ne da zaslužiti in to v svetu, ki je vse bolj uničen, z vojno na evropskih tleh." Foto: Ana Kovač

Kot pisatelj ste se uveljavili s zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, ki je izšla, ko ste bili stari šele 19. V eni od zgodb junak izreče naslednjo misel: "Strah me je starih ljudi. Preveč vedo." V Vzorniku se kot moški v srednjih letih ukvarjate s perspektivami otrok. Ali imate tudi zanje kak podobno nepričakovan vpogled?

Moram reči, da se je moj pogled na to, kar sem takrat zapisal, diametralno spremenil. Starejša generacija, ki je zdaj v sedlu, nima pojma. Največje velesile vodijo ljudje, ki so stari čez sedemdeset, osemdeset. Pred časom sem prebral zanimivo, malo vulgarno teorijo. Ko moški odraščajo, imajo obdobje vrhunca, potem pa začnejo fizično pešati in jih začnejo mlajši nadomeščati. Ko si star šestdeset oziroma malo več, ti začnejo stvari nagajati, recimo spolna sla in erekcija – to je pomembno, ker se okrog tega žal vrti moški svet. S pojavom viagre in nekaterih drugih zdravil so moški lahko akumulirali moč skozi leta in se dlje obdržali na vrhu. Tako krilatica na mladih svet stoji ne izhaja iz neke osnovne človeške logike ali altruizma, temveč iz tega, ker starejši niso zmogli preseči mladih. Zdaj pa imamo starce, ki so lahko aktivni v vseh funkcijah do stotega leta.

Težava pa je v tem, da starejši niti približno ne vedo, kaj mlajši doživljajo. Kot moški srednjih let se čutim povezanega z generacijo, ki je zdaj stara dvajset, ki ima probleme, kje bodo živeli, kako bodo preživeli v času, ko se ne da zaslužiti in to v svetu, ki je vse bolj uničen, z vojno na evropskih tleh. Ti problemi so mi bistveno bližje, kot pa ideje starejših ljudi, ki vladajo svetu in so prepričani, da je sistem, ki ga imamo, najboljši in ga ne bi spremenili.

Pisateljsko ustvarjanje ste v zadnjih letih pustili ob strani in se osredotočili na gledališče in film. Kaj vas je privedlo k tej karierni odločitvi in ali lahko pričakujemo od vas še kak roman?

Za roman se je treba res usesti in ga pisati. Ko sem se tega loteval, sem bil toliko star, da so bile moje finančne zahteve nižje kot zdaj. To ne pomeni, da nočem pisati, ker ne bi zaslužil dovolj, saj še zmeraj delam ogromno stvari zastonj in za nizke honorarje, ker me zanimajo in ker mi je ustvarjanje najpomembnejša stvar v življenju. Po drugi strani pa si vse manj želim biti del kulturne scene in tega sistema, ki žal prevečkrat deluje kot nek socialni korektiv, kjer lahko skoraj vsakdo izda knjigo za nek drobiž – narod pisateljev in pesnikov sicer smo, ampak kaj od tega je dobro, je pa drugo vprašanje. Tako imaš dve možnosti – izdaš knjigo za nizek honorar in računaš na v redu kritike in odzive ali pa se vržeš v čisto komercialo, kjer moraš doseči hiperprodukcijo, da na tem majhnem trgu preživiš. In dokler ne bom našel nečesa, kar me zares zanima, kar bi bil pripravljen dati založbi praktično zastonj, se ne bom lotil novega romana.

"Raje kot nagrado in dobro kritiko imam teden dopusta v Toskani, ne pa, da se v Sloveniji lovim v nekem sistemu, ki je za moje pojme vse bolj toksičen, pa čeprav poln ljudi, ki jih imam najraje." | Foto: Ana Kovač "Raje kot nagrado in dobro kritiko imam teden dopusta v Toskani, ne pa, da se v Sloveniji lovim v nekem sistemu, ki je za moje pojme vse bolj toksičen, pa čeprav poln ljudi, ki jih imam najraje." Foto: Ana Kovač

Gledališče je po drugi strani bolje financirano, tam lahko v miru ustvarjaš, hkrati pa je to moj poklic, ki me v tem trenutku bolj zanima. Se pa oddaljujem od naziva slovenski kulturnik. To je zgolj ena od stvari, ki jih delam. Delam tudi komercialne stvari v marketingu in mi ni težko, tako da upam, da sem s tem zadovoljil bolj libertarne bralce tega intervjuja – da, nadvse sposoben sem preživeti na trgu, hvala.

Slišal sem, da ljudje zapustijo marketing, ker se naveličajo in gredo v kulturo, pri meni pa je ravno obratno. Pisanje mi je najboljša stvar na svetu, ampak raje ustvarjam sam, brez pritiskov, medtem ko lahko paradoksalno delam komercialne stvari brez truda in pritiska, ker mi sprememba besedila s strani naročnika v reklami za papirnate robce ne predstavlja emocionalnega stresa. Tudi sicer se nimam za kulturnika, vsaj ne toliko kot včasih, ker mislim, da so pretenciozni časi za mano in tega sem vesel. Raje kot nagrado in dobro kritiko imam teden dopusta v Toskani, ne pa da se v Sloveniji lovim v nekem sistemu, ki je za moje pojme vse bolj toksičen, pa čeprav poln ljudi, ki jih imam najraje.

Vaš filmski prvenec Izlet je pobral kup domačih in tujih nagrad ter velja za prelomen film vaše generacije. Ste si ga kot takšnega zastavili ali vas je to presenetilo?

Nikoli se ne lotim projektov tako, da bi razmišljal o tem, katere teme so primerne za festivale, ali pa da bodo zažgale med publiko. Jaz sem hotel posneti to zgodbo in potem sem hodil od enega producenta do drugega, enkrat mi je snemanje padlo v vodo, ampak potem sem ga naredil in sem dobil nekje 90 tisoč evrov podpore filmskega sklada, kar se mi je takrat zdel največji denar sploh, čeprav to ni niti mikrobudget.

Največji kompliment, ki sem ga prejel za ta film, večji od vseh nagrad in kritik, pa je bil, ko sem izvedel, da je skupina mlajših ljudi oponašala ta izlet, da so se odpravili na morje ob pesmih New Wave Syria in ga na nek način poustvarili. Ampak nikoli nisem želel narediti nekaj prelomnega, tudi menim, da če vstopiš v projekt s to mislijo, propadeš.

"Film ti pobere toliko energije in te tako izčrpa, da se ga nima smisla lotevati, če nisi povsem v tem." | Foto: Ana Kovač "Film ti pobere toliko energije in te tako izčrpa, da se ga nima smisla lotevati, če nisi povsem v tem." Foto: Ana Kovač

Vaše delo lahko spremljamo na odrskih deskah, saj ste v dobrem desetletju režirali sedem predstav. Kaj je po vaše glavni dejavnik pri tem, kako se gledališka režija razlikuje od filmske?

Imam se sicer bolj za filmskega avtorja. V filmu se bolje izražam skozi medij, v gledališču pa čim bolj postavim čim boljše besedilo, to mi je cilj, ki je za nekatere bogokleten, ampak mi je popolnoma vseeno. Mislim, da sem v zadnji predstavi, Kako sem se učila voziti, šel najdlje v tem izraznem sredstvu. V gledališču imaš dva meseca časa, da pripraviš predstavo, delaš z igralci, s sceno in lahko še zadnji teden veliko stvari prilagodiš, pri filmu pa moraš imeti vse natančno pripravljeno za snemanje.

Šele z Vzornikom sem se naučil, da je film izvedba načrta, časovno neverjetno zahteven, zelo drag in nikoli nimaš dovolj časa ali denarja. Prepričan sem, da to velja tudi za Scorseseja in recimo Morilce cvetne lune, ker film zmeraj delaš na polno – če imaš deset tisoč evrov, ga delaš za 20 tisoč, če imaš 100 milijonov, ga delaš za 200 milijonov. Ampak denar niti ni tako bistven, v vsakem trenutku moraš vedeti, kaj hočeš, upoštevati moraš kamero in cel kup tehničnih stvari, ki so zelo pomembne, ampak pri gledališču je tega bistveno manj. Ni pa nič težje in lažje in veliki gledališki avtorji so ravno tako izjemni poznavalci tako tehnike kot izraznih sredstev.

Pripravljate kak nov filmski projekt?

Upam, da bo tako, ampak pri filmu je tako, da moram verjeti 100-odstotno v projekt, preden se ga lotim. Film ti pobere toliko energije in te tako izčrpa, da se ga nima smisla lotevati, če nisi povsem v tem. Čeprav se honorar, ki ga na koncu dobiš, zdi v redu, pa je razdeljen na štiri leta dela pod minimalno plačo. Tako da moram res verjeti v to. Trenutno razvijam en scenarij, ampak je še precej daleč od realizacije in moram videti, kako daleč bom lahko pripeljal ta projekt.

Moje sanje so delati film na dve leti, ampak zavedam se, kako nemogoče je to in v teh skorajda srednjih letih, v katerih sem, so vznemirljive sanje tudi mirno in brezskrbno življenje. Ne zanima me biti velik avtor, tega po mojem tudi nimam v sebi, raje se trudim biti soliden človek, kar bi bil tudi popoln zapis na mojem nagrobniku.

Ne spreglejte