"Prvi koncert v Sloveniji je bil neverjeten, takih ni veliko" #intervju #video

Irsko pevko Róisín Murphy večina še vedno povezuje z duom Moloko, ki je konec devetdesetih popestril klubsko sceno in postal mednarodno priljubljen predvsem zaradi hita Sing It Back.

Moloko sta bila Róisín in njen takratni partner Mark Brydon, po njunem razhodu pa je razpadel še glasbeni dvojec, zato se je Róisín podala na samostojno glasbeno pot. Ta je po več kot deset letih še vedno uspešna, čeprav 46-letna pevka zase še vedno ne bi rekla, da ji je uspelo. "Vsekakor sem nekdo, ki se še vedno poskuša dokazati," nam je zaupala.

Pri nas bo 26. septembra nastopila že tretjič, 11 let po prvem nastopu v Križankah, ki se ga zaradi posebnega prizorišča in vzdušja spominja še danes. Zato upa, da bo prihajajoči koncert na Kurzschlussu, za katerega je imela že dober mesec prej dodelan načrt odrskih oprav, spet neverjeten.

Za Róisín sta moda in glasba umetniško neločljivo povezani. Foto: Getty Images

Prvič ste Slovenijo obiskali leta 2008, ko ste imeli koncert v Križankah. Kako se spominjate tega obiska?

Neverjetno, resnično neverjetno. Po koncertu smo bili navdušeni, spomnim se, da je bilo prizorišče res lepo, videla sem lahko vse občinstvo, ki je bilo prekrasno.

Vam je uspelo videti tudi kaj Ljubljane?

Da, videli smo delček in res mi je bilo všeč, zelo sem uživala.

Je občinstvo na tem koncu kaj drugačno kot na Irskem ali v Veliki Britaniji?

Vsak koncert je drugačen, zato mi takšna vprašanja niso preveč všeč, saj je zelo težko odgovoriti nanje. Vsakič, ko igram v Dublinu, je drugače, vsakič, ko igram v Londonu, je drugače, stvari se spreminjajo. Že približno 20 let obiskujem različne kraje in opažam spremembe. Mislim, da sem največ spremembe začutila v Istanbulu, kjer je bilo vzdušje, ko smo prvič igrali tam, zelo drugačno od zadnjega koncerta, ki smo ga imeli. Zgodilo se je veliko političnih sprememb, kar se je čutilo. Vsak kraj je lahko vsakič drugačen. Zato ne pričakujem, da bo tudi v Ljubljani povsem enako, kot je bilo prvič.

A upam, res upam, da bo podobno, kot je bilo prvič. Koncert v Sloveniji izstopa, takih ni veliko. Precej se jih je zvrstilo in težko se je spomniti posameznih, vsi se nekako zlijejo drug v drugega, a ta je bil res dober. Res ga imam v dobrem spominu.

Nikoli se ni izobraževala v glasbi, a je na sceni prisotna že 25 let. Vaša kariera je dolga že približno četrt stoletja ...

Uf (smeh, op. p.).

Kaj ni? Približno 25 let?

Je, je, ampak četrt stoletja se sliši zelo staro.

Ste si kdaj predstavljali, da bo trajala tako dolgo?

Nisem, saj se že na začetku nisem nameravala z glasbo ukvarjati profesionalno, a je neverjetno, da še vedno počnem to, 25 let pozneje.

Še vedno uživate, ko ste na odru?

O, da.

Katera pesem še posebej povzdigne občinstvo in opazite val nove energije?

Kar nekaj jih je, ki izstopajo, zdaj igramo lepo verzijo pesmi Forever More, ki je pesem Moloka, poleg tega pa še pesem, ki je ne pozna veliko ljudi, Flash of Light. Ta je izjemno dobro sprejeta pri publiki. A vsaka pesem je kot otrok in ne moreš izbrati, kateri otrok ti je najljubši.

V nedavnem intervjuju sem prebrala, da ne bo turneje Moloka ob 25. obletnici nastanka, kar je morda težko slišati za nekatere velike oboževalce.

Da, to se ne bo zgodilo. Preveč sem zaposlena, ukvarjam se z novimi stvarmi, ne bi se vračala nazaj. Mislim, da bi mi vzelo preveč časa, ki ga zdaj posvečam ustvarjanju nove glasbe.

Žanrsko se ne omejuje in redno skrbi za glasbena presenečenja. Foto: Getty Images

Številnim ljudem se, ko jim omeniš Moloko, v spomin prikliče pesem Sing It Back, ki je postala že klasika. Kako se počutite ob tem?

Super. A v zadnjih letih ljudje bolj cenijo albume, zato smo jih začeli znova izdajati, tako se je začelo znova ceniti Moloko in to, kaj je pomenil tujim oboževalcem. Zdaj res bolj cenijo albume, ki pa najbolje predstavljajo to, kar je duo bil.

Kako je slišati svoje pesmi na radiu ali na nekem naključnem mestu?

Kot da ne spada tja, kot da to nisem jaz. Čudno je. Nikoli se mi ni zdelo, da mi je uspelo, še vedno se mi tako zdi, zato se še vedno trudim, da sta kakovost in konsistenca visoki, saj se mi res zdi, da še nisem prišla do točke, ko lahko rečem "ok, zdaj mi je pa uspelo, ni pomembno, kaj naredim, vseeno bo dobro sprejeto".

Vsekakor sem nekdo, ki se še vedno poskuša dokazati. Preprosto moram čutiti, da je glasba, preden jo izdam, zares dobra.

Je to nekaj, kar čuti vsak glasbenik na neki točki ali vedno?

Ne vem, a se mi zdi, da je v pop industriji to drugače, saj naj bi obstajal nek recept, češ, da bo nekaj hit samo zato, ker si ga ti naredil. Jaz nisem bila nikoli del tega.

Ali ob tem čutite olajšanje?

Tako pač je in takšna pač sem. Tako se je odvijala moja kariera, ki je neposredni odraz tega, kar sem.

Kdo je trenutno vaš najljubši glasbenik, koga imate na seznamu predvajanja?

Novi album Chance the Rapperja je fantastičen. Izšel je pred nekaj tedni in je briljanten.

Vaši nastopi niso posebni le zaradi glasbe, ampak tudi zaradi kostumov in vizualizacije na odru. Imate stilista, ki vam pomaga pri pripravi na šov?

Nimam. Imam pomočnika Simona Phillipsa, ki je bil nekoč "roadie" (tehnik na turneji, op. p.) in je skrbel za postavitev klaviatur, zdaj pa skrbi le za mojo garderobo. Precej komično, saj je videti kot pravi "roadie", nosi črne kratke hlače in ima dolge lase, zato se ljudem zdi čudno, ko ga vidijo, kako nosi moje obleke, jih lika in šiva. A je popoln za to. Skrbi tudi, da se moji kostumi ne izgubijo, saj se med turnejami stvari preprosto zmeče na kupe ... Kot brat mi je. A ni stilist in ne ustvarja oprav zame, to počnem jaz.

Kaj storite s kostumi po šovu, jih kdaj oblečete dvakrat?

Kadar nekaj uporabim na koncertu ali v videu, se pomaknem k naslednji kreaciji ali nekemu drugemu slogu, obdobju.

Tisto, kar sem nosila, pospravim in odnesem v nekakšen arhiv, v podstrešje svoje hiše, ki je že povsem zabasano, sploh ne moreš več dostopati do oblek. Tudi če bi kaj hotela obleči na zabavo, tega ne bi mogla najti.

Že kot majhna deklica se je rada bahala z oblekami in bila nekakšna ekshibicionistka. Foto: Žiga Kalan

Morda bi lahko nekoč pripravili razstavo vseh svojih kostumov, oblek in kreacij, ki ste jih nosili v svoji karieri?

To bi bilo lepo.

Imate kakšne priljubljene kose, slog oblačil, ki vam je še posebej všeč?

Odvisno od glasbe - ob glasbi ponavadi pride še vizualni navdih. Ko sem pred leti ustvarila album Hairless Toys, so me prevzeli brezčasni, vintage kosi, ki so bili povezani s tem, da je glasba brezčasna, a hkrati s tem, da sem bila odsotna, saj sem se pred tem bolj posvečala materinstvu in živela v predmestju. Ni izražalo klubske kulture, pravzaprav je bilo čisto nasprotje tega. Lani pa se je s projektom z Mauriceom Fultonom spet vse spremenilo. V nekakšno futuristično, tehno sceno, ki je znova predstavljala klubsko kulturo. Za to sem izbrala kolekcijo oblikovalke Camille Damkjaer, ki je maturirala ravno leto pred tem. Gre za kose kričeče rumene, zelene, rjave ...

Trendi Severina: Postala sem zrela, a se ne staram #intervju #video

Čutite močno povezavo med modo in glasbo?

Gre za abstraktno povezavo, za nekaj, kar je težko pojasniti. Bi pa rada dodala, da ne čutim vedno potrebe po takšnih opravah, in mislim, da mora glasba izstopati sama po sebi. Tudi če bi na oder prišla v majici in kavbojkah, bi delovalo. Sem pa oseba, ki je z oblačili vedno rada izstopala, že kot otrok.

Rada sem se bahala z oblekami in bila nekakšna ekshibicionistka, kot majhna deklica sem se našemila v viktorijanskega duha in v viktorijanskem vozičku po ulici vozila lutko dojenčka, pri tem pa sem uživala, ko sem videla, kako so ljudje obračali za mano. Nekoč sem se oblekla in naličila kot Kitajka, potem pa skozi okno svoje sobe, okrog katerega sem namestila gole lutke, mahala ljudem.

V meni nedvomno živi ekshibicionist, nastopaški umetnik, a si nisem mislila, da bom glasbenica, že od zelo mladih nog, od šestega leta, sem mislila, da bom umetnica, nekakšna vizualna umetnica. Z leti so me vse bolj zanimali fotografija, film, takšni mediji. Po nesreči pa sem pristala v glasbi. Zelo uživam v vizualnem vidiku, ki je velik del mene.

Nikoli si ni mislila, da bo glasbenica, a je od nekdaj vedela, da bo umetnica. Foto: Getty Images

Obstaja kaj, česar ne bi nikoli oblekli?

Ne. Ne morem reči, da nikoli ne bi oblekla na primer kavbojk na zvonec ali grdega puloverja, vedno bi se našlo nekaj v vsaki smeri, kar bi oblekla.

Po eni strani pa ste videti oseba, ki bi ji pristajalo, karkoli bi oblekla. Gre za samozavest?

Saj mi ne uspe vedno. Včasih mi res ne uspe.

A ni videti tako.

To je pa rezultat eksperimentiranja. Včasih deluje, včasih pač ne.

Že veste, kaj boste oblekli za septembrski koncert v Ljubljani?

Vem, vse je že pripravljeno. Veliko stvari bom nosila.

Nam lahko namignete?

Nekaj bo mask, dve različni toaleti in veliko različnih videzov, a vse v istem svetu, prežetem s kričečo zeleno, rumeno, rjavo.

Uživate pri pripravah za koncert?

Ne. Ne uživam pri pripravi oblek, to je zelo intenzivno delo, a zelo uživam, ko jih nosim. Priprava pa je vedno nadležna.

Preberite tudi:

Trendi Senka Umek: žena znanega didžeja, ki skrbi za najbolj nore zabave na Hvaru #video #intervju