OCENA FILMA: Nimfomanka - 1. del

Izkazalo se je, da je bil strah popolnoma odveč. Nimfomanka, vsaj njen prvi del (Nymphomaniac: Vol. I), vam bo sicer povedala več o Larsu von Trierju kot o seksu, a naj vas to ne skrbi: danski dežurni provokator se nam tokrat predstavlja v bolj šaljivi, igrivi, že kar infantilni različici. V nasprotju s kakšnim Antikristom bodo iz dvorane odkorakale samo najbolj občutljive duše, te pa bi se morale von Trierjevih filmov tako ali tako na široko izogibati. Nimfomanka ni izjema, pa čeprav gre za enega od najlahkotnejših in najdostopnejših filmov režiserjeve kariere.

Naslovna protagonistka filma je Joe (Charlotte Gainsbourg), ženska v srednjih letih, samooklicana nimfomanka in borka proti ljubezni. Ko jo prvič vidimo, leži nezavestna na ulici, pretepena in premočena od dežja. Do nje pristopi prijazni aseksualni samec Seligman (Stellan Skarsgard), ki ji ponudi zavetje in skodelico čaja z mlekom, ona pa mu v zameno pove svojo življenjsko zgodbo. "Svojo pizdo sem odkrila pri dveh letih," mu zaupa in z uvodnim stavkom vzpostavi ton pripovedi, v kateri se vse vrti okoli seksa.

Joe svoje erotične izkušnje – od izgube nedolžnosti do logističnih zapletov pri razporejanju ljubimcev – opiše v osmih poglavjih (prvi del jih zajema pet in sledi zgodbi mlade Joe, ki jo igra debitantka Stacy Martin), potrpežljivi Seligman pa si njene seksualne eskapade razlaga tako, da jih poveže z veščinami in pojmi, na katere se spozna. Zapeljevanje poveže z muharjenjem, penetracijo s Fibonaccijevim zaporedjem, poligamijo s polifonijo in tako naprej. Podobe sledijo besedam: izliv v usta in riba konča v mreži!

Nimfomanka je von Trierjeva različica zgodbe o ptičkih in čebelicah, ki same sebe ne jemlje pretirano resno, zato je ne bi smeli niti gledalci. Žanrsko bi film še najlažje opredelil kot komedijo. Komedijo za odrasle. Če le ne bi bilo poglavja z njenim umirajočim očetom (Christian Slater), ki nekoliko zamori veselo vzdušje in Nimfomanko vsaj malo približa drugima, neprimerno udarnejšima filmoma von Trierjeve depresivne trilogije: resnično depresivnemu Antikristu in mojstrski Melanholiji.

Prizori nesimuliranega seksa, ki so ga posneli s pornoigralci, so redki, kratki in precej nenazorni ter niti malo erotični, kar je bil več kot očitno tudi režiserjev namen. Še najbolj ekspliciten del cenzurirane različice filma, ki jo prikazujejo kinematografi, je kolaž fotografij mlahavih penisov. Večji (in bolj nemoralen) razvrat smo spremljali v hollywoodskem Volku z Wall Streeta.

Najbolj šokanten vidik filma je, kako zelo zabaven je. Ob stavkih v slogu "Če bi združili kožice vseh obrezanih penisov v zgodovini človeštva, bi jih lahko potegnili do Marsa in nazaj" in obrednih vzklikih "Mea vulva, mea maxima vulva" je skoraj nemogoče zadrževali smeh, podobno velja za puhlice o religiji in grehu. Za tragikomičen vrhunec prvega dela Nimfomanke poskrbi odlična Uma Thurman, ki v vlogi prevarane žene svojim trem sinovom razkazuje očetovo kurbirsko posteljo.

Film je zabaven, a vsebinsko prazen. Vse Joeine zgodbice bi bile lahko izmišljene, podobno kot zgodbe o pohotnih medicinskih sestrah in postavnih dostavljavcih pic. Od vsakega od nas je odvisno, ali jim bo verjel, in von Trier nam pri tem ne pomaga. Na platnu se izpisujejo črke in številke, ki nas nenehno opominjajo, da gledamo film. Da, tudi med seksom.

Občasno sem imel občutek, da bi morali liki seksati, kadar govorijo, in govoriti, kadar seksajo. To še posebej velja za starejšo Joe in Seligmana, ki v prvih petih poglavjih samo govorita. Težava je v tem, da so njuni kvaziintelektualni pogovori enako neprepričljivi kot dialogi v pornografskih filmih, posledično pa sta neprepričljiva tudi lika.

Joe ostaja skrivnostna in nedostopna, depresivna in samoponiževalna. Trpinčena. O njej izvemo samo to, da je bila vse življenje osamljena in da ima luknjo, ki je ne more zapolniti s seksom. Trdi, da je slab človek, toda dokazov ne vidimo. "Moj edini greh je bil, da sem zahtevala več od sončnega vzhoda." To je bil kvečjemu njen izvirni greh. Na druge še čakamo, skupaj s Seligmanom – skrajno nezanimivim ateističnim Judom, ki mu je koncept greha tako tuj kot spolni užitki. "Če ti je bog dal krila, zakaj ne bi letela?" jo vpraša. Podobno se sprašujemo gledalci.

Za odgovor in končni vtis bomo morali počakati na nadaljevanje filma, ki si ga bomo v slovenskih kinematografih lahko ogledali aprila. Predogled, ki pospremi odjavno špico prvega dela, obljublja intenzivnejšo izkušnjo, vredno režiserjevega imena. Za zdaj lahko zapišem, da me je Nimfomanka neznansko zabavala. Potešila me (še) ni.