OCENA FILMA: Hobit: Bitka petih vojska

Smaugova pušča, vmesni del trilogije Hobit, ki jo je po romanu J. R. R. Tolkiena posnel Peter Jackson, se je končala z zmajevimi preroškimi besedami: "Jaz sem ogenj. Jaz sem ... smrt." Bitka petih vojska (The Hobbit: The Battle of the Five Armies), spektakularno sklepno dejanje trilogije, se začne v ognju in, če sem lahko malce poetičen, konča v solzah. Ne le da v filmu pade kar nekaj junakov, s katerimi smo se pred tremi leti odpravili na Nepričakovano potovanje, ljubiteljem filmskih priredb Tolkienovih del se bodo oči orosile tudi ob spoznanju, da Bitka petih vojska pomeni dokončno slovo od Srednjega sveta, kot si ga je s svojo ekipo zamislil Peter Jackson.

In kakšno slovo je to! Ne, film ne doseže veličine z enajstimi oskarji nagrajene Kraljeve vrnitve in da, trilogija Hobit bo ostala v senci Gospodarja prstanov, kar pa smo glede na zahtevnost knjižnih predlog, po katerih so bili filmi posneti, potihoma tudi pričakovali. Velik uspeh je že to, da lahko govorimo o najbolj ganljivem, najkrajšem in povsem mogoče najbolj razvedrilnem poglavju filmske sage, ki obe fantazijski trilogiji lepo poveže v eno veličastno celoto.

Norost kralja Thorina

Kot rečeno, Jacksonova poslovilna zabava se začne natančno tam, kjer se je končala Smaugova pušča – v ognju. Po tem, ko je 13 škratov pod vodstvom Thorina Hrastoščita (Richard Armitage in ob pomoči Bilba (Martin Freeman) prispelo do cilja svojega potovanja, Samotne gore, in iz spanja prebudilo zmaja Smauga, ta svoj bes usmeri v nesrečne prebivalce bližnjega Jezernega mesta. Mogočni Smaug mestece požge do tal, a se pri tem tudi sam opeče – njegovo usodo zapečati črna puščica, ki jo izstreli lokostrelec Bard (Luke Evans). Šele nato se na platnu izpiše naslov, ki nas pripravi na nadaljnje dogodke. Ogenj v nadaljevanju filma nekoliko pojenja, ne pa tudi smrt.

Jezerjani na čelu z Bardom so upravičeno prepričani, da jim za povzročeno gorje pripada del bogastva, nakopičenega v Samotni gori. Novica o zmajevi smrti se hitro razširi tudi med drugimi ljudstvi Srednjega sveta. Škratovsko utrdbo pod vznožjem gore, v katero so se zabarikadirali prvotni prišleki, obkoli vojska gozdnih vilincev. Njihov kralj (in Legolasov ata) Thranduil (Lee Pace) od Thorina zahteva izročitev njemu ljubih draguljev, toda škrat, ki znova zasede prestol kraljestva Ereborn, Thranduila, tako kot tudi Barda, gladko zavrne.

Svoje misli ima usmerjene v iskanje nekega drugega dragulja, Arkhamna, poimenovanega tudi Srce gore. Z dediščino svojih prednikov postaja vedno bolj obseden. Tako kot že njegov ded pred njim, se tudi on naleze zmajske bolezni, njegova nezaupljivost in trma pa pripeljeta (dokaj) miroljubna ljudstva – Thorinu s svojo vojsko na pomoč prihiti bratranec Dain (Billy Connolly) – na rob spopada.

Pogumni hobit in čarodej Gandalf (Ian McKellen) – ta se v dogajanje vplete šele po tem, ko s svojimi prijatelji opravi z Nekromantom –, poskušata storiti vse, kar je v njuni moči, da bi spopad preprečila, ko pa se nad škrate, vilince in ljudi zgrne ne le ena, ampak kar dve vojski orkov, postane ta neizbežen. Najbolj razburljiva filmska bitka po tisti, ki se je v Kraljevi vrnitvi odvijala na Pelennorskih poljih, se lahko začne.

Tudi ljubezen med škrati in vilinci je naravna

Od Bratovščine prstana, prvega dela Gospodarja prstanov in začetka največje kinematografske pustolovščine našega časa, je minilo 13 let. Po šestih filmih in več kot 17 urah, ki smo jih preživeli v družbi hobitov, vilincev, orkov, čarovnikov in škratov, je povsem razumljivo, da bodo marsikaterega gledalca med zapuščanjem kinodvorane prevzela čustva.

Večje (in za to besedilo pomembnejše) presenečenje je, v kakšni meri se to zgodi že samim ogledom Bitke petih vojska. Film sem si ogledal dvakrat, drugič v tehnologiji HFR/3D (če imate to možnost, se zanjo odločite tudi vi). Med najbolj ganljivimi prizori sem se ozrl po dvorani in opazil, da so si številni gledalci obeh spolov "popravljali" 3D-očala in v zavetju teme bolj ali manj prikrito brisali solze.

Kako si jih ne bi, če pa film sklene najbolj prepričljivo romanco Srednjega sveta (naj mi Arwen in Aragorn oprostita), ki je že v Smaugovi pušči vzplamtela med vilinko Tauriel (Evangeline Lilly) in škratom Kilijem (Aidan Turner)? Besede, ki si jih Tauriel na koncu izmenja s svojim vladarjem, bodo omehčale še tako trda srca. Precej žalostna je tudi Thorinova usoda, ki se razplete v prizoru čustvenega slovesu od Bilba. Hobit je bil in ostaja glavni junak trilogije, med njim in škrati pa se je spletlo pristno prijateljstvo, ki pa je v Thorinovem primeru postavljeno na resno preizkušnjo.

Spektakularna akcija in čustvena reakcija

Gledalce, ki so trilogiji Gospodar prstanov zamerili pretirano solzav in razvlečen konec (sam sicer ne spadam mednje), bo razveselil podatek, da režiser tokrat z dramatičnimi prizori ne pretirava. Še več: Jackson je dramatične prizore lepo porazdelil in jih vpletel v akcijo ter s tem poskrbel, da nas ta nikoli ne začne dolgočasiti, pa čeprav je že sama po sebi dovolj raznolika.

Številne podzgodbe dosežejo vrhunec v odločilni, dih jemajoči bitki za Samotno goro. Ta obsega dobro tretjino 144-minutnega filma, med katero med drugim spremljamo goblinske kamikaze, ki se z glavami zaletavajo v obzidje, škrate, ki jezdijo v bitko na divjih prašičih in kozorogih, ter vilinskega kralja, ki svoji vojski popolnoma usklajenih in v zlate oklepe odetih vojščakov poveljuje s pleč mogočnega losa. Noro.

Film je prava paša za oči in učinki so resnično spektakularni, a vendar bi bil ves ta freak show, kot se je posrečeno izrazil gledalec za menoj, zaman, če gledalci ne bi dihali skupaj z junaki, kar pa se na srečo ne zgodi. Jackson se v nasprotju s svojimi številnimi kolegi zaveda, da mora tehnična čarovnija v prvi vrsti služiti zgodbi. Šele takrat je lahko resnično čarobna.

Bolj tolkienovski od Tolkiena

Bitka petih vojska se od drugih filmov v sagi o Srednjem svetu loči tudi po količini umetniške svobode, ki so si jo privoščili ustvarjalci. Če je bil prvi del trilogije najbolj zvesta predelava katerega od Tolkienovih del, velja za zadnjega prav nasprotno, kar je po svoje razumljivo. Film povzema zadnjih pet poglavij romana. Odločilna bitka je v knjigi opisana precej skopo, na nekaj straneh. Junaki se pojavijo od nikoder in v podobnem slogu tudi izginejo. Čeprav gre za najkrajši film v seriji, je bilo pričakovati, da se bo moral režiser oddaljiti od knjižnega vira, če bo želel zgodbo pripeljati do zadovoljivega konca.

Resnici na ljubo je konec trilogije veliko bolj zadovoljiv kot pa konec romana. Večina najbolj ganljivih prizorov in najbolj zanimivih podzgodb, vključno s prepovedano romanco, so plod Jacksonove domišljije. Liki, ki so v knjigi precej podhranjeni (Bard, Thranduil) ali pa jih v njej sploh ni (Tauriel, Galadriel), na platnu v hipu zaživijo (k temu pripomorejo tudi imenitni igralci, ki se dobesedno zlijejo s svojimi vlogami). Dialogi so preprosti, vendar učinkoviti in v popolnem sozvočju s Tolkienovimi besedami.

Enako velja za sam film, posledično pa tudi za vso trilogijo. Bitka petih vojska dokončno upraviči odločitev ustvarjalcev, da preprosto zgodbico razdelijo na tri filme (prejšnja dva, predvsem uvodni, bi vendarle lahko bila veliko krajša). Jackson romana ni le priredil, ampak ga je v utečenem sodelovanju z obema soscenaristkama, Philippo Boyens in Fran Walsh, tudi nadgradil ter povezal z dogodki iz Gospodarja prstanov.

Trojica se je pri svojem delu oprla na Tolkienovo mitologijo, ki jo je pisatelj razvijal vse svoje življenje. Hobit je bil avtorjev prvi roman. Filmska trilogija je njegova dopolnjena izdaja.

Zahvala v upanju na prelomitev obljube

Novozelandski režiser je najboljše prihranil za konec in poskrbel, da se od Hobita in Srednjega sveta poslovimo v resnično velikem slogu. To slovo pa morda vendarle še ni povsem dokončno. Jackson je prelomil obljubo že s tem, ko je pristal na režijo te trilogije. Sam bom med tistimi, ki bodo najbolj veseli, če jo bo še enkrat in bo na velika platna prenesel Silmarilliona – zadnji Tolkienov roman, ki še ni dočakal filmske priredbe. Ta velja za neupodobljivega. No, pred 15 in več leti so podobno trdili za Gospodarja prstanov, pa je Jackson vsem dvomljivcem dokazal, da se motijo.

Počakajmo in videli bomo. Ne glede na to, kam bo Petra Jacksona zanesla nadaljnja pot, bo njegovo ime za vedno ostalo z zlatimi črkami zapisano v srcih ljubiteljev (fantazijskega) filma. Zato še enkrat: Peter Jackson, hvala ti za vse!

Napovednik filma Hobit: Bitka petih vojska: