Sobota, 16. 9. 2023, 15.57
7 mesecev, 2 tedna
Intervju s Teono Strugar Mitevsko in Elmo Tataragić o filmu Najsrečnejši človek na svetu
"Kako neverjetno srečo imamo, da smo toliko let živeli v socializmu"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Elma Tataragić in Teona Strugar Mitevska
Najsrečnejši človek na svetu je večkrat nagrajeni film o 40-letnici v Sarajevu, ki na hitrih zmenkih spozna človeka, ki jo je med vojno ustrelil in hudo ranil. Mednarodno koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija, je režirala Teona Strugar Mitevska, ki je scenarij napisala z Elmo Tataragić. Zgodba filma temelji na njeni osebni izkušnji.
Elma Tataragić, kako to, da ste se odločili svojo osebno zgodbo preliti v film?
Elma Tataragić (ET): Zmeraj sem hotela povedati to zgodbo, ker se mi je zdela tako neverjetna. Ampak je terjalo veliko časa in ko sva tesno sodelovali na projektih – pisanje scenarija zahteva veliko osebnega stika in zaupanja – je Teona izvedela zgodbo, ki se mi je pripetila. In ravno ko sva bili na Sarajevskem filmskem festivalu z najinim prejšnjim filmom Bog obstaja, ime ji je Petrunija, je Teona prišla do mene in mi rekla, da se morava resno pogovoriti. Rekla je, mislim, da je čas, da posnameva film o tvoji zgodbi. Čisto sem bila presenečena in sem vprašala, kateri zgodbi. Ja, o tisti, ko si bila ranjena in si potem spoznala človeka, ki je streljal.
Trajalo je res dolgo, ampak sem ugotovila, da sem pripravljena. Vseeno nisem hotela dogajanja postaviti v čas vojne, saj sva hoteli, da film govori o sedanjosti, o tem posebnem trenutku, v katerem se nahajamo sedaj, in o tem, kako je preteklost vplivala nanj. Tako sva iskali okvir zgodbe in ko sva se spomnili na hitre zmenke, so se odprle različne možnosti in zelo zanimiva zgodba.
Poglejte napovednik filma:
Teona, to je že vajin tretji filmski projekt, a prvi, pri katerem je ena od vaju vpletena tudi z osebno zgodbo. Je bilo vajino sodelovanje zaradi osebnih elementov kaj drugačno kot pri prejšnjih filmih?
Teona Strugar Mitevska (TSM): Pravzaprav ni bilo nič drugače. Vajena sem delati s sorodniki (njena brat in sestra sta producenta vseh njenih filmov, op. a.), tako da ločitev med službenim in osebnim zame ne obstaja, saj je delo zmeraj osebno. Tudi z Elmo tako sodelujeva in že na začetku sva si rekli, da bova ostali prijateljici, ampak obe sva tudi vajeni trdo delati in biti povsem odkriti druga z drugo.
Osebno mi je bilo najtežje sprejeti odločitev, ali imam pravico povedati to zgodbo. Tudi po tem, ko mi je Elma to dovolila, sem morala biti prepričana glede tega, se posvetiti zgodbi in preučiti celotno obdobje. Sprva sem bila mnenja, da to seveda zmorem, saj sem tudi sama odraščala v Jugoslaviji, a ko sem se lotila tega procesa, sem dognala, kako nevedna sem o teh dogodkih. Takrat sem dognala, da sem kot režiserka lahko zgolj orodje, ki omogoči Elmi, da pove svojo zgodbo.
Kako so vas sprejeli drugi člani zasedbe, bosanski igralci, ki so sami preživeli vojno?
TSM: Odlično. Deloma tudi zaradi Elme, ki je znana v tamkajšnji filmski skupnosti in mnogi poznajo njeno zgodbo. Njihovo odobravanje in sodelovanje je tudi meni dalo moč in zagon, da sem lahko začela delati.
ET: Zelo je koristilo tudi, da si kot nekdo od zunaj imela drugačen pogled na stvari. Čeprav se je vojna končala že pred mnogimi leti, je to nekaj, kar ostane s tabo, to je kot bolezen, od katere nikoli ne ozdraviš. O teh stvareh se ne pogovarjam s prijatelji v Sarajevu, preprosto ni časa in volje za to, ampak ko smo začeli delati s Teono, ki tega ni doživela, smo ji vse razlagali, kar je bila za nas neke vrste terapija. In to sem slišala reči tudi ljudi, ki so si ogledali film in ki so preživeli to vojno. Mislim, da je to razumevanje Teoni pripomoglo, da je ustvarila film, ki je veliko bolj univerzalen in dostopen.
Film je navdihnila resnična izkušnja scenaristke Elme Tataragić, ki je na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti.
Postavitev dogajanja na dogodek hitrih zmenkov je izredno smela in inovativna. So tovrstni dogodki pogosti v Sarajevu oziroma kako sta prišli na to idejo?
ET: Pravzaprav se mi niti sanja ne, če obstajajo taki dogodki v Sarajevu. Ko smo imeli tam premiero, je nekdo dejansko vprašal, kje bi lahko to našel, da bi se tudi sam udeležil. (smeh)
TSM: Spomnim se, da je Elma na začetku pisanja scenarija rekla, da zgodba lahko deluje zgolj, če bo imela neko univerzalno temo, kot je ljubezen. In potem sva prišli do hitrih zmenkov in Elma je napisala 30 strani vprašanj in odgovorov za tak dogodek. Tako da je imela nek instinkt za to.
ET: Hitri zmenki so zelo neobičajna situacija. Gre za povsem umeten dogodek, kjer moraš v zelo kratkem času nekoga srečati, spoznati in se odločiti, če želiš, da postaneta prijatelja ali ljubimca ali karkoli drugega. Gre za pravo loterijo. In ljudje so postavljeni v izredno nelagoden položaj, to pa pomeni, da stvari postanejo smešne. Humor je izredno pomemben za ta film, pa tudi za življenje. Če nimaš ljubezni, če nimaš humorja, če nimaš upanja in govoriš o vojni, potem nimaš kontrasta, je vse samo črno in nič ni svetlega.
TSM: Hkrati je ta nenavadna situacija hitrih zmenkov nekaj, kar nama je zelo blizu, saj je zelo podobno filmskim trgom, kjer avtorji predstavljamo svoje projekte producentom in kjer imaš na voljo zelo malo časa, v katerem moraš prepričati človeka, da se zaljubi v tvojo idejo.
Kako sta prišli na domislico poimenovati dvorane za dogodke v hotelu, kjer se odvija film, po švicarskih mestih?
TSM: V času Jugoslavije je bila to kar pogosta praksa v mnogih hotelih. Mislim, da smo med iskanjem lokacij celo naletele na en hotel v Sarajevu, ki je imel dvorani Basel in Zürich. Hkrati gre seveda za idejo švicarske nevtralnosti, kar potem v filmu daje vtis, da se ti čustveno naporni hitri zmenki odvijajo na nevtralnem območju. Po drugi strani je tudi malo absurdno, kajne?
V Sloveniji je še toliko bolj učinkovito, saj smo po osamosvojitvi od naših politikov pogosto slišali, kako bomo postali nova Švica, kar se seveda ni zgodilo.
ET: Tudi v Bosni je bilo tako. Po eni strani so nam obljubljali mir in bogastvo, kot je v Švici, po drugi pa so razlagali, da ne bomo zaprti v kantone. No, danes imamo kantone, nimamo pa bogastva.
"Humor je izredno pomemben za ta film, pa tudi za življenje. Če nimaš ljubezni, če nimaš humorja, če nimaš upanja in govoriš o vojni, potem nimaš kontrasta, je vse samo črno in nič ni svetlega."
Večina zgodbe se odvija v zaprtih prostorih, kjer je hkrati prisotna celotna zasedba. Kako je potekala koreografija teh scen pri nekaterih še posebej dolgih kadrih?
TSM: Veliko smo vadili. To je, kot da bi imel 43 atomov v enem prostoru. Če daš ljudi v sobo in jim rečeš, naj delajo karkoli želijo, bodo vsi počeli isto. To je v človeški naravi. Ampak to je dolgočasno. Če bi postavil kamero pred ljudi in jim rekel, naj vsi improvizirajo, ne dobiš nič zanimivega. Zato smo morali vse koreografirati in vaditi. Šele ko smo to usvojili, smo si lahko privoščili improvizacije in nenatančnosti, ki scenam dodajo življenje. Igralcem to sprva ni bilo všeč, a skozi trdo vajo so začeli delovati kot en organizem. Tega morda v filmu ne opazite, vendar mu doda realizem in občutek nujnosti. Mislim, da bom od zdaj zmeraj delala tako in mučila igralce, da pridemo na to višjo raven. (smeh)
Ena bolj pomenljivih scen v filmu se odvije na mladinski zabavi, ki hkrati poteka v avli hotela in kjer glavna junaka izdatno izstopata. Ali bi rekli, da to ponazarja prepad med generacijami in ali menite, da je ta prepad v Sarajevu večji kot drugod ali podoben?
ET: Ta scena, v kateri glavna junakinja Asja pleše sama med mladostniki, prikazuje njeno osvoboditev. S tem se vrne v svojo mladost, v obdobje vojne, ko je bila ustreljena. Najprej jo sprejmejo, ampak jo nato vseeno izločijo in vržejo domov. Njej je vseeno, a skozi to zbere moč, da se pogovori z Zoranom, ki jo je med vojno ustrelil.
TSM: Torej hočeš reči, da ne bi mogla govoriti z njim, če ne bi pred tem plesala? Vidiš, nikoli nisem tako pogledala na to.
ET: Skozi ta ples dojame, da ni več šestnajstletnica in da se lahko spoprime s travmo, ti mladostniki pa ji pri tem pomagajo.
TSM: Ampak to doseže sama. Mislim, da sem zdaj prvič dojela pomen te scene. Zmeraj se mi je zdela abstraktna in nisem vedela, kako odgovoriti novinarjem, ko so me o tem spraševali. Scena je res magična in mogočna. To je čar filma, da lahko poveš toliko stvari skozi sceno ženske, ki pleše.
Vaš prejšnji film Bog obstaja, ime ji je Petrunija razkriva zakoreninjenost šovinizma v družbi. Veliko elementov tega filma je vezanih na Severno Makedonijo, a tovrstne vzorce lahko najdemo povsod. V čem bi rekli, da se razlikujejo v drugih družbah, kjer ste živeli in delali?
TSM: Teme zapora, kapitalizma in patriarhije so dominantna lastnost Evrope. Včasih sem menila, da je v Makedoniji res hudo, v Belgiji, kjer sicer živim, pa veliko bolje. Nato sem lani montirala ta film na Danskem. In sem ugotovila, da so v Skandinaviji na področju vloge spolov in enakopravnosti tako daleč pred ostalim svetom, da je prav neverjetno. Takrat sem dojela, da ni bistvene razlike med Makedonijo in Slovenijo in Belgijo in Francijo. Nekatere stvari so morda bolj subtilne, ampak to ima globoke korenine po vsem svetu. To ima korenine v naši civilizaciji. Tisoče let so bile ženske marginalizirane, niso bile nič kaj več od sužnjev. Šele nekaj desetletij imamo volilno pravico. Ta odnos prežema našo zgodovino, umetnost, politiko. Povsod je. Vesela sem, da se končno o tem pogovarjamo, da se tega zavedamo.
ET: Ravno sem razmišljala o tem, kako neverjetno srečo imamo, da smo toliko časa živeli v socializmu. Ta je dal odlične korenine našim babicam in materam, ki so bile zares močne ženske. Čeprav niso bile enakopravne, nikoli nisem slišala svoje matere, da bi to rekla na glas. Preprosto so se pretvarjale, da so enakopravne in niso igrale žrtev. Zdaj, ko imam otroka, vidim, kako se mi je življenje spremenilo, kako si kot mati veliko bolj priklenjena na dom, in sem nenadoma ugotovila, da mi sploh ni jasno, kako je moji mami uspevalo. Imela je službo in je bila zelo uspešna, poleg je še študirala, imela je dva otroka, zmeraj je bila videti prelepa in urejena, kosilo je bilo vsak dan na mizi, pa še obiske in zabave smo imeli pogosto. Ne vem, kako ji je uspevalo, ampak nikoli se ni pritoževala in zmeraj se je pretvarjala, da je enakovredna. Vendar bi brez tega njihovega pretvarjanja bile me povsem drugačne ženske. To nam je dalo moč, da smo se postavile zase in rekle, da dejansko nismo enakopravne. Smo torej na boljšem od žensk iz zahoda? Jaz bi rekla, da smo.
TSM: Ampak, če pogledaš politiko in druge sfere, je še zmeraj zelo malo žensk na visokih položajih. Ampak zdaj se vsaj zavedamo, da je to težava in se o tem pogovarjamo. Tako lahko pridemo do rešitev. V Skandinaviji se o tem pogovarjajo že sto let, ampak gre za počasen proces in ne bomo še kmalu na koncu.
"Tisoče let so bile ženske marginalizirane, niso bile nič kaj več od sužnjev. Šele nekaj desetletij imamo volilno pravico. Ta odnos prežema našo zgodovino, umetnost, politiko. Povsod je."
Vojna v Bosni in Hercegovini je vsaj posredno – v mnogih primerih pa tudi neposredno – zaznamovala skoraj vse prebivalce nekdanje skupne države. Se vam zdi, da je tudi to razlog, da filmi o tej temi tako pogosto nastajajo v koprodukciji?
TSM: Ne. Koprodukcije delamo, ker evropski sistem Eurimages tako deluje. In to je odličen sistem. Neverjeten. Srečo imamo, da smo lahko del tega. Ker pri teh koprodukcijah ne gre zgolj za financiranje – vsekakor je to pomemben del – temveč za sodelovanje. In to je najboljše, kar se je lahko zgodilo naši umetnosti.
Kako se vi lotevate koprodukcijskega sodelovanja? Ali najprej poiščete sodelavce in nato dobite financiranje iz njihovih držav ali obratno?
TSM: Odvisno od posameznega projekta, ampak načeloma delujem v tej smeri. Veliko pripomore tudi dejstvo, da imam odlično producentko – ki je moja sestra – in ki lahko omogoči tak način dela. Tudi zdaj, recimo. Z Elmo sva ravno zaključili s scenarijem za naslednji film, Mati, in že vem, da bo koprodukcija z Dansko, saj sem tam našla svojega montažerja in si zares želim ponovno sodelovati z njim. Taka koprodukcija je bolj kreativna, bolj organska, medtem ko bi pri obratnem pristopu lahko bil prisiljen sodelovati z ljudmi, čeprav nimaš iste vizije in nisi združljiv.
Vsi vaši filmi so nastali v slovenski koprodukciji. Ali bi rekli, da se slovenski pristop h koprodukcijam razlikuje od drugih?
TSM: Ne, niti najmanj. Vsi, s katerimi smo sodelovali so povsem profesionalni in hvaležna sem, da smo dobili priložnost. Že pri najinem prvem filmu, Kako sem ubil svetnika, ko se še nihče ni hotel zmeniti za nas, je pristopil producent Danijel Hočevar in nam pomagal. Morda deloma tudi zaradi skupne zgodovine naših držav, ne vem, kaj ga je prepričalo. Ampak to je vodilo k naslednjemu sodelovanju in še enemu in še enemu in kmalu ti taki ljudje postanejo kot družina. Skozi filme, ki jih ustvarjamo, imamo take sorodnike po vsem svetu in to je res prekrasno.
Preberite še:
