Helloween in Gamma Ray: eksplozija čiste metalne zabave

Turnejo dveh nemških velikanov power metala z imenom Hellish Rock Tour II je v Kinu Šiška odprla brazilska zasedba Shadowside na čelu z atraktivno pevko Dani Nolden. Nastopa benda žal ni mogoče realno oceniti, saj ves čas njihovega nastopa ni bilo slišati niti enega kitarskega riffa. Pa tudi glas Dani ni bil pravilno ozvočen. Znano je, da prvi nastopajoči nima niti približno takšnih pogojev, kot jih ima na primer glavni, ampak takšno bombardiranje pa je bilo vseeno preveč. Odgovorni glavnih skupin oziroma menedžer turneje bi v teh težkih časih moral pomisliti, da je morda kdo kupil vstopnico samo zaradi Shadowside. Kljub temu je brazilski skupini uspelo precej napolniti dvorano in tudi skandiranja je bilo glede na porazen zvok presenetljivo veliko.

Nato so na oder prišli legendarni Nemci Gamma Ray, ki so prvič nastopili v Sloveniji. Bend je s svojimi pravovernimi pričeskami "bundes" deloval, kot da bi ga vrgli v časovni stroj kakšna tri desetletja nazaj. Že po uvodni skladbi Anywhere In The Galaxy pa je postalo jasno, da je vrag vzel šalo. Gamma Ray so leteli. Zvok se je "čudežno" popravil. Bend je blestel z natančno izvedbo in izjemno osredotočenostjo. Nekdanji član, soustanovitelj Helloween in živa legenda nemške metalurgije Kai Hansen je blestel, in to ne samo kot kitarist, ampak tudi kot glavni pevec. Gamma Ray so uprizorili nekaj efektnih kitarskih dvobojev, nasuli obilico strupenih riffov , vrtoglavo hitrih ritmov in predvsem odličnih skladb, v katerih sicer ni posebnih presenečenj, zato pa toliko več eksplozivnosti in energije. Morda največje presenečenje za vse, ki smo skupino videli prvič, pa je bila lahkota, s katero Hansen poje tudi najzahtevnejše visoke dele, še bolj suveren pa je bil v srednjih legah, ki ponavadi delajo preglavice tudi največjim.

Bend je predstavil nekaj svojih največjih skladb, in sicer poleg že omenjene še Men, Martians And Machines, The Spirit, Master Of Confusion, Empire Of The Undead, Empathy, Rise, To the Metal in v dodatku še izvrstno Send Me A Sign. Vmes pa je "sprašil" še dve obvezni predelavi, in sicer Gamma Ray benda Birth Control in tudi Future World od Helloween. Občinstvo, ki je skoraj napolnilo Kino Šiška, je pelo in glasno skandiralo ves čas njihovega nekaj več kot uro trajajočega nastopa. Tudi med skladbami je občinstvo vsakič glasno skandiralo: "Gamma Ray, Gamma Ray!" Burno odzivanje obiskovalcev je vidno presenečenega Hansna spravilo do tega, da je proti koncu koncerta padel pred njih na kolena in jim v šali dejal: "Lahko zdaj še jaz kaj povem?"

Prvi nastop Gamma Ray v Sloveniji je bil odličen in kar težko je bilo verjeti, da ga bodo Helloween presegli. No, na koncu njihovega nastopa se je izkazalo, da so ga, a lepo po vrsti. Helloween, ki so se po nekaj letih spet vrnili v Kino Šiška, so svoj nastop začeli z aktualnim singlom Nabataea – odličnim epskim rušilcem z najnovejšega albuma Straight Out Of Hell, ki je izšel 18. januarja. Že takoj se je videlo, da je bend pripravil precej obsežno produkcijo – tako odrsko kot zvočno. Scena je bila odlična, zvok pa v skladbah Eagle Fly Free in Straight Out Of Hell, ki sta sledili, še vedno ne najboljši. Do konca dobro uro in pol trajajočega koncerta je tehnik sicer dodobra napilil zvok, ki pa še vedno ni bil na ravni kakšnih HammerFall, ko so pred leti nastopili v tej dvorani.

Drobne tehnične težavice z zvokom niso kvarile vzdušja v dvorani. Helloween so se podobno kot njihovi predhodniki lotili zadeve brezkompromisno in po nemško natančno. Zasedba, v kateri so kitarist, ustanovni član in vodja Michael Weikath, basist in ustanovni član Markus Grosskopf, pevec Andi Deris, kitarist Sascha Gerstner in bobnar Daniel Löble, je izjemno uigrana. Morda največja moč benda je, da mu je z leti uspelo pripraviti skladbe tako, da na koncertu delujejo maksimalno učinkovito, in to ne glede na to, iz katerega obdobja so. Tako tudi tiste malo mehkejše skladbe v živo zvenijo ubijalsko, rušilno in skrajno silovito. Predvsem Deris je linije svojih predhodnikov odlično priredil svojim niti najmanj ne malim glasovnim zmožnostim in dal starejšim klasikom Helloween še dodatno razsežnost. Tudi vsi drugi so prispevali spremljajoče vokale, in to ne samo v tistih bolj preprostih himničnih skladbah.

Po sami izvedbi in pristopu so Helloween preprosto nenadkriljivi. V ospredju njihovega nastopa je vedno občuteno in dobro, če že ne kar brezhibno muziciranje, vendar pa sta zanje vedno pomembna tudi tista pozitivna energija in dobesedno navijaško vzdušje, ki je postalo že kar zaščitni znak benda. Deris je do potankosti izpilil vse trike komuniciranja z občinstvom in tudi včeraj je spretno spodbujal občinstvo zelo različnih starosti, da je dalo zares vse od sebe.

Bend je pripravil precej zanimiv izbor skladb. Poleg že navedenih je do prvega odhoda z odra izvedel še skladbe Where The Sinners Go, Waiting For The Thunder, Steel Tormentor, I'm Alive, Live Now!, Hold Me In Your Arms, If I Could Fly, Hell Was Made in Heaven in Power, v prvem dodatku pa še Are You Metal? in Dr. Stein.

V drugem dodatku je na oder prišel Kai Hansen in nekdanji soborci so skupaj izvedli venček skladb Halloween, How Many Tears in Heavy Metal (Is the Law). Zadeva je zvenela veličastno in na nek način zgodovinsko. Čisto na koncu so na oder prišli še preostali trije člani Gamma Ray in vsi skupaj so odigrali še veliko uspešnico Helloween I Want Out, ki je s štirimi kitarami in odlično Derisovo interpretacijo zvenela fenomenalno in totalno heavy.

Nemška power metal prvaka sta še enkrat pokazala, da tradicionalni heavy metal in nemška šola še zdaleč nista za odpis. Še več, skoraj srhljivo je, da imajo tri in še več desetletja stari rituali še vedno takšno moč in da nove smeri rocka in metala praktično nimajo ponuditi nič novega, drugačnega oziroma takšnega, kar bi se po intenzivnosti, pristopu in izvedbi kosalo z dobrim starim heavy metal žurom, kakršnega sta včeraj uprizorili skupini Helloween in Gamma Ray.