"Če v Severni Koreji poznajo sloves Laibach, se bodo z njihovim obiskom lahko pohvalili"

Dr. Bogomil Ferfila je ustanovitelj in vodja magistrskega študija ameriških, nemških in svetovnih študij na fakulteti za družbene vede in redni profesor Univerze v Ljubljani. Letos je izdal knjigo o Severni Koreji, državo je obiskal s pomočjo društva slovensko-korejskega prijateljstva. Sam meni, da obisk Laibach v tej državi ne bo veliko spremenil, Slovenija in Severna Koreja nista v nikakršnih odnosih, prav tako meni, da si bodo njihov nastop lahko ogledali zgolj izbrani in preverjeni državljani. A tudi to je nekaj, nekoliko v šali pove Ferfila, ki meni, da je državo najlažje spremeniti pri vrhu, pri mladih, prihodnjih strankarskih veljakih. In prav ti, meni Ferfila, si bodo najbolj številčno ogledali koncert Laibach.

Bodo v Severni Koreji razumeli sporočilo Laibach? Prepričan sem, da "običajnih" ljudi na tem koncertu ne bo. V Severni Koreji imajo ljudi razdeljene na tri razrede, prvi razred so tisti, ki so zelo primerni, to so nekdanji soborci ustanovitelja Severne Koreje in njihovi nasledniki. V sredini je razred, ki je pogojno primeren, na dnu pa so neprimerni. Karto bodo dobili verjetno samo tisti iz najvišjega razreda.

Torej bodo njihove skladbe poslušali predvsem predstavniki vojske in partije? Predstavniki vojske so verjetno tisti, ki bodo dobili največ kart, preostalo so politične strukture. Korejska delavska stranka je razmeroma maloštevilna, sledi sistemu majhnih komunističnih strank, morda je včlanjenih pet odstotkov prebivalstva, vendar pa imajo – že če se spomnimo naših razmer, je bilo podobno – še druge organizacije, v katere je vključeno prebivalstvo.

Nihče torej ne sme ostati zunaj organizacije, na primer sindikalistične, mladinske. Pri nas so na primer še zdaj naši strankarski voditelji nekdanji ZSMS-jevci, s predsednikom države vred. Skratka, človek v Severni Koreji je skoraj od rojstva član različnih političnih organizacij.

Kaj ima takšen režim od tega, da k sebi povabi skupino, ki ima izrazito kritično stališče do totalitarnih režimov in državnih institucij? Pri obiskih z zahoda gre za določen prestiž. Če poznajo sloves Laibach, se lahko na ta račun postavljajo, kot so se na primer, ko so povabili Dennisa Rodmana, ki se je vabilu odzval. Oče Kim Džong Una je povabil Michaela Jordana, pa ni hotel priti. Prišla je le neka profesionalna rokoborska ekipa in s tem mastno zaslužila.

Ljudje so takrat umirali zaradi lakote, iz ZDA pa je prišla profesionalna rokoborska ekipa, ki jim je Kim Džong Il plačal najvišji honorar, kar so jih kdaj prejeli.

Gre pa verjetno tudi za korak k odpiranju države? Treba je povedati, da se Severna Koreja odpira. Če množično vabijo turiste, se odpirajo, in če obiske države organizirajo turistične agencije, potem o popolni zaprtosti ne moremo več govoriti. Res pa je, da je v Severni Koreji približno šest turističnih poti, vsako od skupin, ki pride v Severno Korejo, pošljejo na eno od teh tur, tudi jaz sem udeležil štirih, tako da nekaj nadzora ostaja.

Kdo ima v Severni Koreji dostop do popularne kulture, zabave? Dostop je omejen, radi imajo na primer zabaviščne parke, a ko prideš tja, vidiš, da je v njih morda 20 ljudi, ker drugi ne morejo priti do vstopnic. Do pred kratkim dekleta na primer niso smela biti v krilih in imeti spuščenih las, kar se je zdaj spremenilo tudi s skupino Moranbong (Laibach bodo na koncertu zaigrali priredbo njihove skladbe, op. p.) in ženo Kim Džong Una.

Težko je reči, koliko se je sprostilo, ampak dejstvo je, da se država sprošča. Kim Džong Un se sprehaja s svojo partnerico, hodi na dogodke, ona se oblači v kratka krila, on se pogovarja z ljudmi. Kako hitro se odpira, bi morali bolj natančno spremljati, a če je njegova žena nekdanja pop ikona, je morda tudi povabilo Laibach v tem kontekstu del odpiranja države.

Pojavljajo se že zasebni lokali, ki jih na črno odpirajo po dogovoru s partijci. Ko smo jedli v neki piceriji, so nam igrali italijansko glasbo, dogajajo se nenavadne stvari.

Laibach so napovedali, da se bodo na koncertu javno zavzeli za vnovično združitev obeh Korej. Kako živa je ta ideja? Ideja je aktualna, vendar zavzemanje zanjo med koncertom ne bo imelo ravno učinka. Združitev je možnost. Analitiki menijo, da je to samo vprašanje časa. Zelo verjetno se bo združitev zgodila, a glede na to, da so v Južni Koreji natančno spremljali združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije, jih ta možnost ne mika pretirano.

Treba je vedeti, da je Severna Koreja bistveno večja do Vzhodne Nemčije, tudi bistveno manj razvita. Sredstva, ki bi jih Južna Koreja morala vložiti v razvoj severnega dela, bi bila ogromna.

Predstavljam si, da bi bilo primerno kakšno 20-letno prehodno obdobje, kjer bi si subvencionirali gospodarstvo, privabljali tuje naložbe. Morate vedeti, da v Severni Koreji večinoma ne uporabljajo računalnikov, cele generacije učiteljev bi bile neuporabne, saj učijo le pesmice, ki jih je napisal Kim Džong Il, če malo karikiram. Cel kup poklicev je, ki so popolnoma nekoristni in neuporabni.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste omenili, da bi si moral marsikdo prebrati kakšno knjigo o Severni Koreji, preden o njej daje izjave. Katere stvari najmanj razumemo? Ena je ta, da je nepojmljivo, kako jim je uspelo absolutno blokirati vse komunikacijske kanale, bolj kot je to uspelo v stalinistom v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdaj si pa predstavljajte, katera komunikacijska sredstva so bila na voljo takrat in katera vse so zdaj. To je nepojmljivo.

Druga je razdeljenost na tri razrede in posledično dejstvo, da ni prostega dostopa do ničesar, da vse določajo strankarski komisarji. Tam ne moreš priti na univerzo, če nisi iz prvega razreda. Vse je neskončno nadzorovano, to je stalinistični model, izpopolnjen do skrajnosti.

Tretja je, da je severnokorejska elita neskončno spretna, da drži zahod v šahu, da ga izsiljuje. Mi smo se včasih na FSPN učili o Kim Il Sungu, in on je začel to neskončno umetnost, v kateri so Severnokorejci verjetno najboljši na svetu. Od velesil so vedno dobivali denarno pomoč in orožje, z namestitvijo 11 tisoč kosov orožja na mejo z Južno Korejo in z jedrskim programom pa vzdržujejo pogajalsko izhodišče.

Pa bi nastop Laibach in njihovo sporočilo lahko zvenela problematično zunaj krogov, ki si bodo koncert ogledali? Tam so mediji pod popolnim nadzorom države. Nobenega prenosa ne bo. Imajo samo eno revijo, ki je namenjena tujejezični javnosti, in v njej bo najverjetneje slika o gostovanju Laibach, verjetno bo tudi podnapis, da so se poklonili režimu. Predvidevam, da so, tako kot vse obiskovalce, tudi Laibach peljali na poklon k 20-metrskim kipom na osrednjem trgu. Me prav zanima, kaj bi se zgodilo, če se ne bi hoteli pokloniti (smeh, op. p.).

Pa državni vrh ve, koga dobi v goste? Državni vrh na to verjetno ne bo prišel. Rajši pride k Rodmanu.

Obstaja več teorij o tem, kako spremeniti državo. Ena od njih, ki se je izkazala na primeru Rusije, je ta, da je najboljši način spreminjanja države pri vrhu. Če začneš pri kmetih in delavcih, je precej manj verjetno, da se bodo zgodile spremembe, kot pa če se osredotočiš na višje sloje.

Američani so ponavadi merili na višje sloje, mlad politični kader, tudi pri nas, s Pahorjem na čelu. Če prepričaš strankarske kadre o tem, da je treba nekaj spremeniti, je to precej bolj učinkovito, kot če začneš pri nižjih slojih, ki v Severni Koreji res nimajo besede. Laibach bodo imeli pred seboj verjetno partijsko mladino, ljudi, ki šele bodo vplivni, njihove ideje bodo morda nekoč bodo pomembne, zato je vsak tak premik, tudi z Laibach, dobrodošel.

Torej Laibach morda uspe (pre)vzgojiti novo generacijo severnokorejskih veljakov? Morda (smeh, op. p.).