105-letna tajnica zloglasnega nacista: Ničesar nisem vedela

Brunhilde Pomsel, rojena leta 1911, je izkusila samo osrčje propagandnega stroja nacistične Nemčije – bila je namreč tajnica Josepha Goebbelsa, nacističnega ministra za propagando. Je tudi ena redkih še živih ljudi, ki je doživela skorajda celotno 20. stoletje, njeno zgodbo pa so ustvarjalci zabeležili v dokumentarnem filmu A German Life, ki je nastal iz več kot 30 ur posnetih pogovorov.

Dokumentarec je premiero doživel pred kratkim na filmskem festivalu v Münchnu, ob tem pa je za britanski časopis The Guardian dala enega svojih prvih in verjetno tudi zadnjih intervjujev, v katerem je dejala, da ji je v olajšanje, da ne bo več dolgo živela. "V tem času, ki mi je ostal – in upam, da gre za mesece, ne leta –, se oklepam upanja, da se svet ne bo spet obrnil na glavo, kot se je takrat," je za Guardian dejala skoraj povsem slepa 105-letnica in dodala, da je vesela, da ni nikoli imela otrok, za katere bi jo zdaj skrbelo.

Goebbels: nizek, a urejen moški v lepih oblekah

Goebbelsa se spominja po lepih oblekah in urejenih rokah. Foto: Getty Images Svojega šefa se spominja kot "nizkega, a urejenega". "Vedno je nosil najboljše obleke in vedno je bil rahlo zagorel. Imel je zelo lepo urejene roke – verjetno si je vsak dan privoščil manikiro," je dejala in dodala: "Na njem ni bilo ničesar, kar bi lahko kritiziral." Ob tem pa priznava, da je občasno imela priložnost videti človeka, ki je iz laganja v prid nacističnih ciljev naredil umetnost. "Noben igralec se ne bi znal iz civilizirane, resne osebe spremeniti v takšnega rohnečega in razgrajajočega moškega," se je spomnila Goebbelsovega zloglasnega berlinskega govora februarja 1943, ko je razglasil "totalno vojno".

Prirejanje številk v prid nacistični propagandi

Pomselova nikoli do zdaj ni spregovorila o Goebbelsu in delu, ki ga je opravljala zanj, a zatrjuje, da v snemanje ni privolila, da bi si oprala vest. "Zame je pomembno, da pri gledanju filma prepoznam svojo zrcalno podobo, prek katere lahko razumem, kaj vse sem storila narobe. A v resnici nisem počela ničesar drugega kot tipkala v Goebbelsovi pisarni," je hladnokrvno dejala. V to "tipkanje" pa so spadale tudi naloge, kot umetno zmanjševanje statistik padlih nemških vojakov in prav tako lažno višanje števila posilstev nemških žensk, ki so jih zagrešili pripadniki Rdeče armade.

Guardianova novinarka Kate Connolly, ki je govorila s Pomselovo, z nemalo začudenja dodaja, da njena intervjuvanka ni kazala nobenega obžalovanja. Njena teza je, da je ravnala enako kot večina Nemcev. "Dandanes ljudje pravijo, da bi se uprli nacistom – verjamem, da mislijo resno, a verjemite mi, večina tega ne bi storila," je zatrdila. "Po vzponu nacizma je bila celotna država kot uročena."

Zdelo se jim je povsem verjetno, da Jude le preseljujejo

"V tem času, ki mi je ostal – in upam, da gre za mesece, ne leta – se oklepam upanja, da se svet ne bo spet obrnil na glavo, kot se je takrat." Foto: www.a-german-life.com Čeprav je delala v središču nacističnega stroja, je, kot trdi, živela v mehurčku in se ni zavedala grozodejstev nacističnega režima. "Vem, da tega nihče ne verjame – ljudje mislijo, da smo vedeli za vse. A v resnici nismo vedeli ničesar, vse to je bila dobro varovana skrivnost," je dejala in dodala, da so preprosto verjeli trditvam, da oblasti Jude – tudi njeno dobro prijateljico Evo – preseljujejo na manj poseljena območja Nemčije.

To ni bila naivnost, je prepričana Pomselova, ampak se jim je zdelo povsem verjetno.

Za prijateljičino usodo je dokončno izvedela po 60 letih

Po koncu vojne je pet let preživela za zapahi ruskih zaporov v Berlinu in okolici. "Ni bilo rožnato," je edino, kar je bila pripravljena povedati o tistem času. Šele ko se je vrnila domov, je prvič slišala za holokavst oziroma, kot temu pravi sama, "judovsko zadevo".

Leta 2005, ko so v Berlinu odprli spomenik žrtvam holokavsta, se ga je odločila obiskati in dokončno ugotoviti, kaj se je zgodilo z njeno prijateljico Evo, ki so jo sredi vojne "preselili". "Ko sem prišla v informacijsko središče, sem rekla, da iščem Evo Löwenthal. Uslužbenec jo je kmalu našel. Izkazalo se je, da so jo leta 1943 deportirali v Auschwitz, leta 1945 pa je bila razglašena za mrtvo."