SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Kapitan Phillips

1

termometer

Rekonstrukcija ugrabitve tovorne ladje, ki so jo zakrivili somalijski pirati, ponuja malo presenečenj, toda Greengrass in Hanks poskrbita za to, da je plovba kljub predvidljivi smeri razburljiva.

Paul Greengrass se je zdel idealna izbira za režijo filma o lovu na Osamo bin Ladna. Potem ko je v pretresljivi drami United 93 prikazal ugrabitev potniškega letala, ki je 11. septembra 2001 strmoglavilo v Pensilvaniji, in ko je v vojnem trilerju Zelena cona skupaj z Mattom Damonom iskal iraško orožje za množično uničevanje, mu je manjkal samo še film o človeku, ki je bil posredno ali neposredno odgovoren za dogodke, na katerih sta temeljila United 93 in Zelena cona. Toda ta ladja je odplula – film o lovu na vodjo Al Kaide, odlično 00:30 – Tajno operacijo, je posnela že Kathryn Bigelow.

Greengrass se je moral tako zadovoljiti z upodobitvijo resnične zgodbe o ugrabitvi kapitana ameriške tovorne ladje Maersk Alabama Richarda Phillipsa, ki so ga aprila 2009 štirje somalijski pirati štiri dni zadrževali v posebnem rešilnem čolnu, preden so ga rešili pripadniki enote tjulnjev – iste enote, ki je dve leti pozneje v pakistanskem Abbottabadu ubila bin Ladna. Nič čudnega, da akcijska drama Kapitan Phillips (Captain Phillips) v svoji sklepni fazi spominja na Zero Dark Thirty na morju. Zgodba filma je nasploh zelo predvidljiva – navsezadnje so o njej obširno poročali vsi svetovni mediji –, ker pa je za krmilom projekta režiser akcijskih uspešnic Bournova premoč in Bournov ultimat, ste lahko prepričani, da je plovba razburljiva. Pomaga tudi to, da v naslovni vlogi kapitana Phillipsa blesti dvakratni oskarjevec Tom Hanks, ki na velikem platnu ni bil tako prepričljiv že vsaj deset let.

Glavni junaki filma niso pripadniki posebnih enot ameriške mornarice, temveč Richard Phillips, povsem običajen slehernik, ki se znajde v ekstremnih okoliščinah in ki poskuša na vse mogoče načine preprečiti ugrabitev ladje in zajetje drugih članov posadke, na koncu celo tako, da se v zameno za njihovo prostost prostovoljno preda v roke ugrabiteljem. (Kljub temu da Hanks ne igra Ramba, člani posadke oporekajo filmu, da ta preveč napihuje kapitanove junaške zasluge, da se ni prostovoljno predal piratom, pa priznava tudi resnični Phillips.)

Zgodba o ugrabitvi ladje Maersk Alabama pa ni samo zgodba o kapitanu in njegovi posadki (ta je v filmu prikazana izjemno monolitno), temveč tudi o ugrabiteljih – somalijskih mladeničih, ki so jih v novodobno piratstvo prisilile ekonomske in politične razmere v državi, razdejani od državljanske vojne. Scenarij Billyja Raya (Izdajalec, Državniške igre, Igre lakote: Arena smrti), ki temelji na knjigi Richarda Phillipsa in Stephana Taltyja, tega ne pozabi omeniti, toda film se nasprotne plati zgodbe komaj dotakne. Dovolj, da se nam pirati zasmilijo, toda premalo, da bi lahko film označili za poglobljeno kritiko učinkov globalizacije in (ne)ukrepanja mednarodne skupnosti, ki bi morala več pozornosti posvetiti razmeram na kopnem.

Statistični podatki kažejo, da se ta vse uspešneje spopada s težavo piratstva, nič pa nam ne povedo o tem, da so bili za nedavni pokol v nakupovalnem središču v kenijski prestolnici Nairobi odgovorni pripadniki islamistične milice Šebab, ki domuje v piratski Somaliji, ali pa o tem, da bi se številni pirati raje ukvarjali s svojo primarno dejavnostjo – ribolovom. Ker so multinacionalke s čezmernim industrijskim ribolovom izropale morje ob Somalijski obali, tamkajšnji prebivalci nimajo druge izbire, kot da se zatekajo v kriminal ter pri tem tvegajo svoja življenja in življenja nedolžnih talcev. "Zagotovo obstajajo še kakšne druge službe kot ribolov in ugrabljanje ljudi?" "Morda v Ameriki." Če se vam zdi, da so razmere na našem trgu dela slabe, obiščite Somalijo. Tragična ironija je v tem, da je Maersk Alabama prevažala hrano, ki je bila namenjena prav Somalcem.

Morda bi bilo bolje, če bi se več prizorov odvijalo na kopnem, ker pa se zelo zgodaj preselimo na morje in prihodnji dve uri preživimo v družbi peščice posameznikov – kapitana in štirih Somalcev pod vodstvom naivnega Abduwalija Museja (Barkhad Abdi) –, bi bilo naivno pričakovati, da nam bo film podrobno osvetlil vse vzroke za obstoj sodobnega piratstva. Glede na to, kako so bili Somalci predstavljeni v Scottovem Sestreljenemu črnemu jastrebu, so njihovi liki v Kapitanu Phillipsu vendarle napredek. V četverici še posebej izstopa Abdi, ki iz vloge Museja iztisne največ, kar lahko. Ob podeljevanjih nagrad se bomo (upravičeno) naposlušali Hanksovega priimka, toda film si bomo zapomnili predvsem po Musejevem nepredvidljivem pogledu in njegovem prepričevanju samega sebe, da bo vse v redu. Čeprav nenehno zatrjuje, da ugrabitelji niso Al Kaida, se z njimi v rokah Američanov ne godi nič bolje.

Film si bomo zapomnili tudi po akciji. Režiserjev dokumentarni slog snemanja dobro služi zgodbi, tako v prizorih ugrabitve ladje kot v nadaljevanju filma, ko se s Hanksom in piratskim kvartetom preselimo v klavstrofobičen reševalni čoln (vanj, ker je ta bolj podoben podmornici kot pa čolnu). Kljub predvidljivemu razpletu so še posebej napete zadnje minute filma, v katerih bodo evropski gledalci najverjetneje prepoznali "značilno ameriško propagando." Sam se s tem ne bi povsem strinjal (ne pozabite, da je režiser Anglež), res pa je, da akcija na koncu zamegli sporočilnost zgodbe in da je reševalna misija videti kot videospot ameriške mornarice za novačenje novih kadetov. Kadar prikazuješ najboljše, kar lahko ponudi ameriška vojska, je to neizbežno. Zato pa je film toliko manj primeren za novačenje kapitanov ladij, ki pljujejo okoli afriškega roga.

Kapitan Phillips zaokrožuje Greengrassovo ohlapno trilogijo dramatičnih trilerjev, ki se je začela s Krvavo nedeljo (zlati lev!) in nadaljevala z United 93 (nominacija za oskarja za režijo!) – filmov, ki so posneti po resničnih zgodbah in prikazujejo civiliste, ujete v versko-ekonomsko-politično nasilje. Čeprav je Kapitan Phillips prvi film v tem opusu, ki se osredotoča na posameznike (Phillipsa in Museja), ne na skupino, tokrat pogrešamo čustveni naboj prejšnjih njegovih del.

V izdihljajih filma se tudi ta komponenta zgodbe okrepi in Hanks zasije v vlogi, ki je drugače precej zadržana, a vendar kompleksna. Kot kapitan Phillips ne želi ugajati (ne svoji posadki ne gledalcem), hkrati pa mora ves čas loviti ravnotežje med herojem in povprečnim človekom. Šele v enem od zadnjih prizorov dobi Hanks priložnost, da razkaže svoje igralske mišice. Čeprav gre za precej svobodno interpretacijo dogodka, nam pričara najbolj čustven trenutek filma. S tega vidika bi si gledalci želeli, da bi si ustvarjalci privoščili malce več umetniške svobode.

Če nič drugega, se lahko kapitanu Greengrassu in njegovi posadki zahvalimo, da nas po ogledu Kapitana Phillipsa beseda pirat ne bo več asociirala na Johnnyja Deppa. Čisto pravi gusar ni Jack Sparrow, temveč Abduwali Muse. Morda si ne bomo zapomnili njegovega imena (ali imena Barkhadija Abdija, ki Museja igra), zato pa si bomo zapomnili Musejev tragičen izraz, ki nam o piratstvu pove več kot vse besede v filmu skupaj.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin