Slovenski zobozdravnik, ki bo nosil kosovsko zastavo

Pred tedni smo v našem mediju predstavili Marka Vukičevića, Ljubljančana, ki bo v Pjongčangu zastopal srbske barve. Eden od njegovih tekmecev bo tudi Albin Tahiri, prvi predstavnik Kosova v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Gre za Korošca, ki je pred desetletjem prevzel kosovsko športno državljanstvo in tako kljub študiju ter začetku zobozdravstvene kariere "podaljšal" svojo smučarsko pot. "Pjongčang je uresničitev mojih sanj," pravi 28-letni Albin, sin kosovskega Albanca, ki se je še v nekdanji skupni državi kot fizični delavec (železarna) preselil v Ravne na Koroškem in si tam ustvaril družino.

Albin Tahiri je lani prvič nastopil na svetovnem prvenstvu, v svetovnem pokalu pa ima tri nastope – enkrat je odstopil, dvakrat pa se je znašel povsem na repu uvrščenih. Foto: Osebni arhiv

Albin Tahiri, nosilec kosovske zastave na petkovem odprtju iger …
Res je, velika čast. Ponosen sem, da bom zastavonoša. Je pa precejšnje breme, ker sem v Pjongčangu edini predstavnik Kosova. Vsa pozornost bo uprta vame. Ne vem sicer, kaj od mene pričakujejo. Jaz pa vem, kam spadam. Se pa veselim, da bom lahko nastopil na vseh smučarskih preizkušnjah.

Ali spadate med tiste športnike, ki so od nekdaj sanjali o olimpijskem nastopu?
Olimpijski nastop so res tudi moje otroške sanje. Zdaj so to uresničene sanje, čeprav ne bom nastopal za Slovenijo, temveč za Kosovo. Kar 22 let že smučam. To je zdaj krona vsega. To so tudi sanje mojega očeta. Tudi on je bil športnik.

Brez Kosova te priložnosti ne bi bilo, mar ne?
Tam res ni prav veliko kakovostnih smučarjev. To sem izkoristil. Priznam sicer, da sem po osamosvojitvi Kosova leta 2008 upal, da bom prej nastopil na olimpijskih igral. Računal sem predvsem na Soči 2014. Trajalo je malce dlje. A zdaj sem tukaj, srečen in ponosen. Res pa je tudi, da sem se za selitev v drugo reprezentanco odločil takrat, ko tudi finančno nisem več mogel držati koraka, obenem pa sem začel študirati.

Na olimpijskih igrah v Riu je kosovsko zastavo nosila judoistka Majlinda Kelmendi, ki je nato osvojila tudi zlato kolajno …
Ona je na Kosovu heroj! Je idol vsem mladim. Poznajo jo vsi. Res je, da je bila njena kolajna pričakovana, a vendarle je to neverjetna zgodba o uspehu. Kosovo je bilo prvič na igrah in že takoj na najvišji stopnički.

Vas na stopničkah ne pričakujemo, a vendarle nosite svojo zgodbo.
Da. Sporočilo je, da tudi v tej državi gojijo zimske športe. Žal sem edini predstavnik Kosova. Sem pa vzgled tudi zaradi tega, ker sem prišel iz tujine na pomoč državi, v kateri je rojen moj oče. Kosovo ima veliko dobrih športnikov, ki delujejo v tujini. Verjamem, da je dolžnost teh športnikov, da pomagajo državi.

Nosilca slovenske in kosovske zastave: Vesna Fabjan in Albin Tahiri. Foto: MaPa

Poznate košarkarja Gezima Morino in Erjona Kastratija?
Osebno ne. Tudi njunih karier nisem prav podrobno spremljal. Veliko športnikov želi pomagati Kosovu. Se je pa mnogim, ki so v tujini vajeni boljših pogojev, težko vrniti. Kosovska ideja pa je, da bi sestavili predvsem močno nogometno reprezentanco.

Kakšna pa je kosovska podpora smučanju?
Na tej ravni smo zelo omejeni. Ne morem se kosati z Avstrijci ali Švicarji. Tudi s Slovenci niti približno. Zadovoljiti se moram s tem, da mi kosovska zveza omogoči nakup opreme in občasno pokrije potne stroške. Imam trenerja, a je ta vseskozi na Kosovu, tako da ne potuje z menoj. Sem tudi brez serviserja, kaj šele fizioterapevta. Sem "one man team". A to je odraz stanja v državi, kjer je tudi povprečna plača izjemno nizka.

Kje pa trenirate?
Večinoma v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Ker pa se navdušujem nad hitrima disciplinama, skušam za trening izkoristiti tudi uradne preizkuse proge in tekme. Na tem mestu bi se zahvalil slovenski ekipi pod vodstvom Petra Pena, ki me v takšnih primerih vzame pod svoje okrilje. Pomagajo mi tudi z nasveti. Zanje sem še vedno slovenski smučar. Sicer pa sem v zelo dobrih odnosih tudi z Alešem Gorzo, trenerjem mojega klubskega sotekmovalca Tilna Debelaka.

Kakšna pa je Slovenija v očeh prebivalcev Kosova?
Zelo jo spoštujejo. Za njih je Slovenija obljubljena dežela nekdanje Jugoslavije. Ko povem, da sem iz Slovenije, ljudje zamahnejo z roko in rečejo: "Vam Slovencem je lepo." Jaz ob tem malce potožim, da ni vse tako. Ponavljam pa, da o Sloveniji vedno govorijo s spoštovanjem. Tudi zaradi pomoči, ki jo je Slovenija na več ravneh nudila Kosovu.

Kaj pa vaša kariera zobozdravnika?
Zadnja leta živim v Ljubljani. Septembra sem diplomiral. Tako lahko zadaj rečem, da sem zobozdravnik, ki smuča za Kosovo. Tudi zaradi študija je precej trpela moja smučarska kariera, predvsem zaradi manjše količine treninga. Bolj zavzeto sem se ji posvetil v zadnjih dveh sezonah, še posebej izrazito pa v zadnjih mesecih. Težko ali kar nemogoče je združevati športno ter študijsko ali poklicno pot. Tudi zaradi tega bom moral po koncu olimpijskih iger dobro razmisliti, kako naprej. Čaka me novo obdobje. V dentalno-kirurškem centru v Ljubljani bom namreč začel prakso.