Peking 2022
Ponedeljek, 14. 2. 2022, 16.45
2 leti, 10 mesecev
Robert Hrgota
Mož, ki slovenskim skakalcem odpira nova vrata
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,84
6
Robert Hrgota je decembra 2020 prevzel vodenje moške A-reprezentance in se po dobrem letu veselil velikega uspeha.
Zelo študiozen, zrel za svojo starost, odločen in predan svojemu delu. To so le nekatere lastnosti in vrline 33-letnega skakalnega selektorja Roberta Hrgote, ki je s svojimi pomočniki pomagal skakalcem do velikega uspeha na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. Pred dobrim letom je postal prvi mož stroke v slovenski skakalni reprezentanci, danes pa se veseli dveh odličij na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. "Z malo več sreče bi postali olimpijski prvaki. Zaslužili smo si. Srebro je zame kot zlato. Veseli smo ga," je bil vesel velikega uspeha za slovenske smučarske skoke.
Selektor slovenske skakalne reprezentance Robert Hrgota je bil gost Sportalove rubrike Druga kariera maja 2020. Ko je beseda v zaključku pogovora nanesla na prihodnost in na vprašanje, ali bi si kdaj želel postati glavni trener slovenske skakalne reprezentance, je odgovoril: "Roko na srce, o tem nisem razmišljal, ker se moram še marsičesa naučiti. Potrebujem veliko izkušenj. Dober trener jih namreč ima. Ne smemo se zaletavati v zid, ampak moramo postopno rasti. Po etapah grem naprej, nato pa bom videl, kam me bo pripeljalo."
Že v času svetovnega prvenstva v poletih v Planici isto leto pa je moral resno razmišljati kot prvi mož stroke v izbrani vrsti, potem ko je Gorazd Bertoncelj po peripetijah znotraj ekipe, ki jih je sprožil 20-letni Timi Zajc, zapustil selektorski stolček in se umaknil.
Z Rogličem in Tepešem do zlata in srebra
V dveh dneh je prepričal odgovorne v odboru skokov in nordijske kombinacije, da so mu zaupali vodenje najboljših slovenskih skakalcev. Pod svoje okrilje je dobil tudi prijatelja Petra Prevca.
Kdo sploh je Robert Hrgota? Star je 33 let, kar je starost, pri kateri bi lahko še skakal, a je že osem let v trenerskih vodah, potem ko je skakalno športno pot zaradi težav s kolenom moral predčasno končati. Sicer pa je bil kot mladinec nadarjen – veselil se je zlate in srebrne ekipne medalje na mladinskem svetovnem prvenstvu. Leta 2006 je bil v domačem Kranju srebrn, leto pozneje v Trbižu (tekma je bila v Planici) še zlat. Jurij Tepeš in Primož Roglič sta se z njim veselila obeh uspehov, Jernej Košnjek srebra, Mitja Mežnar zlata.
Kariero končal pri 26 letih, nato takoj v trenerske vode
Kot trener je začel delati takoj po koncu kariere leta 2014. Sprva je deloval v mlajših selekcijah pri kranjskem Triglavu. Iz leta v leto je napredoval, se trenersko izobraževal, bil član B-reprezentance, od leta 2019 naprej pa ga je Bertoncelj potegnil v A-reprezentanco. Presenečen je bil, da se je zgodilo tako hitro. A to ni nič presenetljivega, saj veliko vlaga v znanje skakalnega trenerja.
"Že v času kariere me je vedno zanimal drugačen pogled na skoke, ne le iz oči skakalca. Skakalec ima le svojo perspektivo, kot trener pa moraš sestaviti celoto, imeti ekipo pod nadzorom, pridobiti zaupanje skakalcev. Ta pogled je zanimiv," je pred časom povedal prvi mož reprezentance.
Hrgota in vodja skokov Gorazd Pogorelčnik
Veliko sodeluje tudi s slovenskim podjetnikom Petrom Slatnarjem, ki je s srcem in dušo pri smučarskih skokih in vsako leto razvije nekaj novega, da je skakalcem na napravah lažje. Prav Hrgota je bil pobudnik, da je gorenjskega podjetnika prepričal o izdelavi zloglasnih zagozd (so kot ortopedska opornica, ki jo imajo skakalci v čevlju). Z njimi se namreč objame tekmovalčeva noga, s tem pa imajo tekmovalci boljši nadzor nad smučjo.
Kot cilj si je postavil nadgraditi ekipne dosežke, kar mu je tudi uspelo
Čeprav je star šele 33 let, deluje zrelo in ve, kaj bi rad dosegel. Prav zato je prepričal tudi odgovorne pri skokih, da so mu ponudili priložnost. Zgrabil jo je z obema rokama. S pomočniki v tej sezoni Janijem Grilcem, Gašperjem Berlotom, Matevžem Šparovcem in Robijem Kranjcem skrbi za drese, s fizioterapevtoma Žigo Tavčarjem in Urbanom Komcem, psihologom Blažem Zagorcem, nutricionistko Urško Bukovnik, trenerjem B-reprezentance Igorjem Medvedom in njegovo ekipo je poskrbel, da se o slovenskem skakanju veliko govori.
Peter Prevc, Cene Prevc, Timi Zajc, Lovro Kos in veliko veselje ob osvojenem srebru
Ves čas izpostavlja, da je njegov cilj močna slovenska ekipa. Če v pretekli zimi našim orlom na moštvenih preizkušnjah ni uspevalo, so v tej naredili velik napredek. Zmagali so v Zakopanah, bili tretji v Wisli, le v Bischofshofnu so ostali na nehvaležnem četrtem mestu. A še v Avstriji bi Slovenija zmagala, če Peter Prevc pri ekstremni daljavi ne bi imel težav pri doskoku. Osnova za dobre predstave na ekipni tekmi na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu je bila več kot odlična.
Na Kitajskem je prišel do velikega zadovoljstva, čeprav je bilo po nesrečnem četrtem mestu najstarejšega od bratov Prevc na srednji skakalnici nekaj grenkega priokusa. Skupaj s selektorjem ženske reprezentance Zoranom Zupančičem sta sestavila četverico, ki je na tekmi mešanih ekip skočila do olimpijskega zlata (Nika Križnar, Timi Zajc, Urša Bogataj in Peter Prevc).
Dan pred ekipno tekmo moral sprejeti eno najtežjih odločitev. "Zaslužili smo si naslova olimpijskih prvakov," pa je govoril ob osvojenem srebru, ki je zanj kot zlato.
Tudi na veliki napravi je bil slovenski orel v igri za medaljo. Mladi Timi Zajc je bil po prvi seriji virtualno bronast, na koncu pa je padel na šesto mesto. In ker je imela Slovenija kar štiri tekmovalce med najboljšimi dvanajstimi, je bil to izvrsten obet za ponedeljkovo ekipno tekmo.
Dan pred preizkušnjo pa je moral najverjetneje sprejeti eno najtežjih odločitev v karieri. Anžetu Lanišku kot najboljšemu v svetovnem pokalu, zaseda peto mesto, je moral prižgati rdečo luč za nastop na ekipni tekmi. V internih kvalifikacijah je bil namreč boljši Cene Prevc. In slednji je skupaj z bratom Petrom, Lovrom Kosom in Timijem Zajcem spisal novo skakalno pravljico.
Slovenski junaki so spisali novo lepo poglavje v zgodovini slovenskih zimskih športov.
Z malce več sreče z vetrom bi bila zgodba zlata, a je srebrna medalja nov izjemen uspeh za slovenske skoke. Naša mala država ima zdaj tri moške ekipne medalje na olimpijskih igrah. Leta 1988 je bila zasedba Matjaž Debelak, Primož Ulaga, Matjaž Zupan in Miran Tepeš v Calgaryju srebrna, leta 2002 so Damjan Fras, Robert Kranjec, Primož Peterka in Peter Žonta v Salt Lake Cityju skočili do brona.
"Najprej čestitke fantom za osem odličnih skokov. Srebrna ekipna medalja na olimpijskih igrah pomeni veliko za celoten trenerski štab. Z malo več sreče bi postali olimpijski prvaki. Zaslužili smo si. Srebro je zame kot zlato. Veseli smo ga. Kapo in masko dol fantom," je bil v pogovoru za TV Slovenija vesel Hrgota, ki ima v tej sezoni s fanti še nekaj vrhuncev. Marca bo svetovno prvenstvo v poletih v Vikersundu, ob koncu prihodnjega meseca pa še tradicionalna marčevska norost na Letalnici bratov Gorišek v Planici.
6