Marcel Hirscher
Petek, 15. 11. 2019, 17.55
4 leta, 5 mesecev
INTERVJU: ŠTEFAN HADALIN
Zdaj ve, zakaj je bil Hirscher ledeni mož
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,97
Prvi slovenski slalomski mušketir Štefan Hadalin se dober teden pred preizkusom v Leviju zaveda, da so tekme, na katerih se je boril za prgišče točk, predlanski sneg. Hkrati tudi ne skriva, da aktualni boj za uvrstitev v petnajsterico še zdaleč ni končni cilj. "Gre za dolgotrajni proces, v katerem se stalno učim," pravi 24-letni Vrhničan, ki je lani navdušil s kombinacijskim srebrom na svetovnem prvenstvu, prvimi stopničkami v svetovnem pokalu in slalomskim prebojem v čakalno vrsto za prvo jakostno skupino.
Po petih mesecih smo Štefana Hadalina znova obiskali v delovnih prostorih njegovega kondicijskega trenerja Janija Grila. Če je tedaj, v varnem zavetju klimatske naprave ob visokih junijskih temperaturah, ob omembi snega le zavzdihnil, saj je vedel, da ga do prvih zavojev čaka še več tednov trde kondicijske vadbe, se zdaj le zadovoljno nasmehne. V torek ga namreč čaka pot v Levi, kjer bo nato v nedeljo vstopil v novo slalomsko sezono.
Med našima obiskoma je dvignil raven kondicijske pripravljenosti, na snegu pa je napadalno drznost iskal že na treningih. Na poti nadaljnje smučarske rasti ga zdaj čakajo izvedbeni izzivi z dokazovanjem tekmovalne modrosti, boljšo telesno pripravljenostjo, ki mu bo omogočila visok ritem na vsej progi, iskrico drznosti in dolgoročno rezultatsko stabilnostjo.
Trije Slovenci so v svetovnem pokalu na stopničkah stali v družbi Marcela Hirscherja. Žan Kranjec v veleslalomu, Boštjan Kline v superveleslalomu, Štefan Hadalin pa v kombinaciji.
Brez Marcela Hirscherja. Poslovil se je tudi Felix Neureuther. Večji premiki so bili tik pod vrhom že lani. V kolikšni meri se bodo slalomske karte premešale na novo? Kako vidite novo slalomsko konstelacijo?
Če gledamo na sezono kot celoto, je bil Marcel Hirscher nedvomno v svojem razredu. A nekje po novem letu je bil v mojih očeh slalomski vladar Clement Noel. Tudi če bi se letos Hirscher vrnil na štart, dvomim, da bi bil tako zanesljiv. Kaj je mogoče pričakovati? Po eni strani je veliko tistih, ki so že dokazali, da upravičeno pogledujejo proti vrhu. Ob Noelu so to zanesljivo Henrik Kristoffersen, Alexis Pinturault, Ramon Zehnhaeusern … Po drugi strani pa bi opozoril tudi na mlajši val, ki pritiska zunaj prve jakostne skupine. Tukaj bom svojo priložnost iskal tudi sam. Pa Hrvata Istok Rodeš in Elis Kolega ter prodorni Italijan Alex Vinatzer. In še kdo.
Ob prebijanju v drugih nastopih ste že postregli z najboljšimi časi. Kako dolga je pot do trenutka, ko boste lahko dve vrhunski vožnji zaokrožili v celoto?
V prvih vožnjah me je omejevala visoka štartna številka. Konkretno, s številom 23 se je zelo težko prebiti med najboljših pet. Za to sta potrebna vrhunsko pripravljena proga in sanjska vožnja. Tudi deseterica je težje dosegljiva. Z boljšo številko je vedno lažje. Drugo poglavje pa je tekmovalna mentaliteta. Gre za ustaljeno razmišljanje ali kar prepričanje o tem, da si del elite. Za to je potreben čas. Gre za proces. Že v Leviju bom drugače gledal nase, na tekmece in na svoj položaj v konkurenci. Ko se bom še bolj usidral, bom še bolj sproščen in samozavesten. Ko stojiš na štartu, prepričan o tem, da si lahko dober, se resnično lahko poženeš v boj za vrh.
Ta proces ali kar tekmovalno zorenje smo lahko v zadnjih letih opazovali pri vašem reprezentančnem sopotniku Žanu Kranjcu. On se že nekaj časa povsem domače počuti kot del elitne veleslalomske sedmerice.
Da, natanko tako. Poglejte sezono 2016/17, ko je bil dvakrat četrti. Njegovi naslednji rezultati pa so bili 15., 20. in tako naprej. Je pa tedaj dobil potrditev. Že v prihodnji sezoni se je redno uvrščal med deseterico. Nato pa je bil še dvakrat četrti v skupnem seštevku. Da, apetiti rastejo, a v mislih smučarja morajo biti predvsem tranzicije. On jih je uspešno opravil.
Govorimo o tistih majhnih, manj vidnih in hkrati najtežjih korakih prebijanja proti vrhu. To je preboj, ki ni samoumeven. Veliko razmišljate o tem?
Ko se prebiješ tik pod vrh, padeš v to igro stotink. Tu svojo vlogo, še bolj očitno kot ob boju za rob trideseterice, odigrajo oprema in vse druge okoliščine. Do izraza pridejo podrobnosti, ki prinesejo tretje ali sedmo mesto. Prej sva govorila o Hirscherju … Na stopničkah bo prosto eno mesto več. To verjetno pomeni, da časovni zaostanek, ki prinaša stopničke, ne bo več sekundo in pol, ampak bo, recimo, šest desetink.
Kako pa ocenjujete svoje izvedbe skozi prizmo dometa. Se vas tekma zelo dotakne in deloma ohromi avtomatizme?
Vsekakor je vpliv tekme večji na začetku sezone. Potrebujem nekaj časa, da sprejmem stres ali pa tekmovalni izziv. Ko si tekme sledijo v nizu, kar je v mojem primeru najbolj izrazito v januarju, je vse skupaj bolj spontano. Takrat sem bolj zbran in se manj ubadam s številnimi vprašanji. Je pa dejstvo, da tekmovalcu tekma pobere veliko energije. Če si dober ali pa slab.
Predlanskim ste imeli veliko novoletno krizo. Lani vas je začelo "pobirati" po svetovnem prvenstvu in prvih stopničkah svetovnega pokala v Banskem. Ste letos fizično in psihično dovolj čvrsti za stabilnejšo sezono?
Znova se vračamo k prehodom v smučarskih razredih. Napredujem. V pretekli sezoni sem prvič stopil na oder za zmagovalce tako v svetovnem pokalu kot na velikem tekmovanju. Izkusil sem vso proceduro, ki sledi uspehu, predvsem pa se posvečal vprašanju, kako se nato pripraviti na naslednji dan. To je stvar, ki je ni mogoče trenirati. Brez prakse tega ni mogoče osvojiti. Manj ko se te vse skupaj dotakne, boljši si lahko. To je po eni strani tudi žalostno. Uspehov namreč kot športnik ne znaš in ne moreš zares podoživljati ter se jih veseliti. Ritem je preveč brutalen. Znova bi se vrnil k Hirscherju. Šele zdaj vem, zakaj je bil ledeni mož. Uvidel je, da ni prostora za prava čustva, če želiš zmagati tudi naslednji dan.
A vseeno … Ste po kolajni na svetovnem prvenstvu v Aareju našli trenutek za intimno veselje?
Da, vseeno pa to ni bil trenutek, ki bi si ga želel ali ki bi si ga športnik zaslužil. Na voljo imamo premalo časa, da bi vse skupaj podoživeli. Morda bo čez deset let prišel trenutek, ko si bo športnik dejal: "Zmagal sem v Kitzbühlu, a tega nisem znal podoživeti." V športu moraš imeti že dan po zmagi čisto glavo. To je zelo težko. Morda bi vse skupaj primerjal s smrtjo bližnje osebe. Tudi v tem primeru ne žaluješ en dan, nato pa imaš povsem bistro glavo. Ne, glava potrebuje čas. V športu ti ga žal ne namenijo. S tem se bom moral sprijazniti.
Nova sezona, novi izzivi …
Čutim, da je prva tekma pred vrati. Zadnji treningi so končani. Pripravljamo se na pot. Čutim tekmovalno vznemirjenje. Sem lačen dokazovanja.
V čem ste boljši in močnejši kot pred enim letom?
Na treningih sem v vožnjah bolj zanesljiv. Sem bolj konstanten. Manj je šolskih napak. To je velika prednost. Tudi dobra predhodna sezona mi omogoča bolj samozavestno držo. Prehodil sem kar nekaj stopnic. Med drugim sem si dokazal, da sem lahko konkurenčen tudi na težkih terenih. Poleg tega pa sem tudi kondicijsko boljši.
Trenutno ste 17. slalomist svetovnega pokala. Ni skrivnost, da se že kaj hitro vidite tudi v vlogi člana prve jakostne skupine.
Izhodišče je drugačno. Boljše. To je nov položaj, nov izziv. Zavedam se preprostega dejstva, da boljša štartna številka prinaša boljše možnosti za lep rezultat. Da, ni skrivnost, da se želim prebiti v prvo jakostno skupino. Morda že po prvi tekmi. Če pa želiš biti med najboljšo petnajsterico ob koncu sezone, potrebuješ konstantne rezultate.
Lani ste že v Leviju napovedali dobro sezono. Ste zaradi tega bolj odločni in samozavestni?
Prav zagotovo. Lažje grem na tekmo kot v preteklosti. Lani so se porajali določeni dvomi. A s slabšim izhodiščem, s štartno številko 39, sem se prebil do 18. mesta po prvi vožnji. Po drugi strani pa vem, da je slalom v Leviju specifičen. To je namreč tekma, na kateri moraš napadati malenkostno bolj kot na drugih terenih, hkrati pa je možnost napake, ki te veliko stane, toliko večja. Gre za vprašanje zahtevnosti snega.
Imate pri opremi še kakšna odprta vprašanja?
Imam tri ali štiri pare smuči, ki jih moram preizkusiti na terenu ter se odločiti, katere izbrati za tekmo.
Kaj pa zdravstvena vprašanja? So težave pod nadzorom?
Poletni obeti so bili zelo dobri. Malenkost več težav s peroneusom imam v zadnjem obdobju. A z vsemi sredstvi in spremljevalno ekipo poskušam vse skupaj ohranjati v vzdržnih okvirih. Borim se. Predvsem pa upam na neko dolgoročno rešitev. Zdaj predvsem gasim požar.
