Ilka Štuhec
Sreda, 20. 5. 2020, 14.18
3 leta, 11 mesecev
INTERVJU: DARJA ČRNKO
Za Ilko premaknila vse skale od Maribora do Kanina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,89
Z Darjo Črnko, vodjo spremljevalne ekipe Ilke Štuhec, o pomladnem smučanju na Kaninu, boju za dobre trenažne pogoje in (ne)pozabljeni sezoni 2019/20. "Sezona je pozabljena in globoko zakopana," se v prihodnost ozira mama najboljše slovenske smukačice.
Ko nas je snežni teptalec ob našem obisku Kanina še pred sončnim vzhodom popeljal od izstopne postaje kabinske žičnice do vrha Sedla proti Prevali, kjer trenira Ilka Štuhec, je imel nemalo težav. Zaradi zmehčane podlage na strmini, na kateri so se gosenice zavrtele v prazno, se je moral nekajkrat spustiti na nekoliko položnejši del in pošteno pritisniti na plin.
Podobno, vendar na nekoliko bolj strmem pobočju in bolj "neugodni" podlagi, se je pred mesecem počutila Darja Črnko, tekmovalkina mama in vodja spremljevalne ekipe, ko začela iskati teren za pomladni smučarski trening.
Projekt Kanin 2020 je izpeljala, od vremenskih in snežnih pogojev pa bo odvisno, kako uspešen bo ta smučarski "kamp". Ključni treningi najboljšo slovensko tekmovalko v hitrih disciplinah, ki se podaja v svojo šesto samostojno sezono, čakajo v naslednjih mesecih.
Koliko skal je bilo treba premakniti, da ste prišli do treninga na Kaninu?
Vse skale od Maribora do Kanina. Ogromno jih je bilo.
Kot verjetno tudi telefonskih klicev?
Najprej smo se morali pri sebi odločiti, da se podamo v ta projekt. Ker je to pač naše delo, sem se lahko službeno vseskozi gibala med občinami. Odšla sem tudi do Kanina, si ogledala razmere in se z odgovornimi pogovorila o tem, kako je videti trening, kaj vse bi potrebovali … Na Kaninu so nam šli zelo naproti. Z vsemi sprostitvami ukrepov je projekt lažje stekel. Vse smo imeli pripravljeno. Čakali smo le na ta trenutek.
Verjetno gre tudi za logistični zalogaj. Koliko opreme je bilo treba prepeljati na dobrih 2.200 metrov nadmorske višine?
To je predvsem vprašanje za vzdrževalce gondole. Ko smo se pripeljali in odprli vrata kombijev, jih je skoraj zadela kap. Že osnovne prtljage je veliko. Pa kup smuči, količki … Med drugim smo s seboj pripeljali tudi snežne sani. Zakaj? S sedežnico v določenem časovnem okviru lahko opraviš eno vožnjo, s sanmi dve. V teh pogojih, ko se temperatura zjutraj hitro dviguje, je to zelo pomembno.
Kakšen je delovni utrip?
Dober. Zdaj Ilka dela z demonstratorjem Juretom Lekičem. Sprva sta se lotila osnov. Tega Ilka ni delala že dve leti. Saj veste, vedno smo program prilagajali zaradi poškodb. No, vseeno smo mislili, da gre tudi brez tega. A dejstvo je, da demonstrator pove tekmovalcu, kako se postaviti, ali kar, povsem konkretno, postaviti prst. Za začetek je to zelo primerno, v teh delovnih pogojih pa kar vrhunsko. Večino voženj snemamo in nato posnetke posredujemo trenerju Stefanu Abplanalpu v Švico. Ko si jih ogleda, se pogovori tako z Juretom kot z Ilko. Sodobna tehnologija dela za nas. Predvsem v času koronakrize. Seveda pa ni enako, kot če bi bil Stef tukaj. Morda bom v Slovenijo prišel že prihodnji teden.
Bodo razmere dovoljevale tudi trening med količki?
Upamo. Sprva metlice, nato količki. Načrtujemo slalomski trening.
Do kdaj boste vztrajali?
Računamo na vsaj 15 kakovostnih smučarskih dni. Če bomo dobili še kakšnega več, bomo izjemno zadovoljni. Če nam bo dan kakšen manj, pa tudi ne bo težav. Vsak dan se maksimalno potrudimo, da iztržimo največ, kar se dan. Vsaka ura na snegu je bonus.
Ob odsotnosti serviserja Aleša Sopotnika pa ste se znova vrnili tudi v smučarsko delavnico …
Normalno! Smuči je treba pripraviti. Ni težav. Aleša povsem razumemo. Šele ob koncu aprila se je lahko po več kot pol leta vrnil v ZDA. Mi seveda nismo vedeli, kdaj se bomo lahko znova vrnili na sneg. Zdaj se jaz trudim.
Darja Črnko skrbno beleži vsako Ilkino vožnjo in nato posnetke posreduje trenerju.
Letošnje smučarsko poletje bo drugačno. Bo to tekmovanje v iznajdljivosti in improvizaciji?
Ne vem. Bolj se bojim, da bo to tekmovanje velikih in močnih nacij. Lahko se zgodi, da bomo prišli v Avstrijo, pa bodo imeli tam domačini zase najboljše. Podobno v Švici. No, tukaj je naš adut trener Stefan. A vseeno, če bodo največji sebi zagotavljali najboljše pogoje, se bo vse skupaj izrodilo. Iskreno, trenutno ne želim razmišljati o tem. Dali bomo vse od sebe. Tudi Ilka se strahotno trudi. Ceni vsak zavoj, ki ga naredi. Srečna je, da je na snegu. To je lepo gledati.
Morda pa se za vas odprejo kakšna vrata tudi s Petrom Penom v avstrijski ekipi …
Peter nam je v preteklosti ogromno pomagal. Še, ko je delal v hrvaški reprezentanci, je Ilki odprl marsikatera vrata. Ne vem, koliko manevrskega prostora bo imel zdaj.
Je prav to pomladno smučanje tisti temelj, ki je lani manjkal?
Še zdaj ne vem povsem natančno, kaj je lani manjkalo. Morda predvsem en dober rezultat. Nahrbtnik, ki ga je imela na sebi Ilka, je bil prevelik.
Na Kaninu vse do junija?
Bo letos ta nahrbtnik manjši in lažji?
Potrudili se bomo, da bo.
Je pretekla sezona pozabljena? Morda služi kot šola?
Prav gotovo smo se marsikaj naučili. Ne bi se spuščala v podrobnosti, a račune smo nedvomno položili. Vsi po vrsti. Rezultatsko pa je sezona pozabljena in globoko zakopana.
Kako pa gledate na Meto Hrovat, ki se oddaljuje od reprezentančnih sotekmovalk in naj bi imela ekipo znotraj ekipe? Se na Kaninu pogovarjate tudi o vaših izkušnjah s samostojno potjo?
Pripravljeni smo pomagati vsakemu slovenskemu smučarju. Če kdo, kaj vpraša, dobi odgovor. Več težko povem. Za Metino zgodbo sem slišala nedolgo nazaj.
