Tisti štajerski panker, ki je postal svetovni prvak

Foto: Sportida "Sem mislil, da upokojenci lažejo, ko pravijo, da nimajo nič časa," se je opravičeval Filip Flisar, ko je imel težave pri usklajevanju termina za pričujoči Sportalov sobotni intervju. Na koncu se je za uro pogovora ustavil kar na poti iz Maribora na Kanin. "Novi projekti," pravi 33-letni nekdanji smučar prostega sloga, prepričan o tem, da še ni napočil čas za klasično stalno službo. Zaveda se namreč, da je sam po sebi še dovolj močna blagovna znamka in obenem dovolj smučarsko podkovan, da se lahko trži tudi po koncu kariere, v kateri je osvojil mali kristalni globus in zlato kolajno svetovnega prvenstva v smučarskem krosu, obenem pa slavil sedem zmag na tekmah svetovnega pokala. Pravzaprav manjka le nekaj. Tisto, kar bi lahko lovil prihodnje leto. Pa ne bo. "Človek pač ne more imeti vsega," se ob omembi olimpijske kolajne nasmehne trikratni olimpijec.

Vam je znan vrstni red zadnje tekme svetovnega pokala v smučarskem krosu?

Tekmo je gostil Bakuriani. Dobil jo je moj lanski klubski kolega Florian Wilsmann. Drugi je bil Šved David Mobaerg, tretji pa mladi Kanadčan Jared Schmidt. Moj vrstnik Brady Leman se je ob četrtem mestu poškodoval.

Kot iz topa. Verjetno se strinjamo, da bi zelo malo Slovencev izstrelilo ta vrstni red. Še več, za številne smučarski kros po vašem slovesu ne obstaja več …

Res je. Škoda. A na to sem opozarjal že med svojo kariero. Govoril sem, da bo na dan, ko se bom poslovil, ta šport v Sloveniji umrl. To je seveda malce pretirano. Številni se namreč trudijo, da bi se zgodba nadaljevala. Tudi moja mama. Imamo nekaj mladih tekmovalcev. Pa pri tem zdaj ne želim kazati s prstom na morebitne krivce. Toda že objektivne okoliščine krosu v Sloveniji niso naklonjene. Imamo malo smučišč na ustrezni nadmorski višini, kjer bi lahko uredili progo za kros. Ta ima seveda svojo ceno, predvsem pa za upravljavce smučišč ni dobičkonosna. V tujini si ledeniki še lahko privoščijo proge za kros, saj jih dobro tržijo. Kdor torej želi biti resno aktiven v smučarskem krosu, mora v tujino. Ob teh stroških marsikdo odpade. Po drugi strani pa je tudi baza alpskih smučarjev, iz katere bi lahko črpali tekmovalce, iz leta v leto manjša. Prihodnost torej res ni lepa. Tudi sam ne vem, kako bi lahko pomagal.

Foto: MaPa Povsem hipotetično … Kateri aktivni slovenski alpski smučar bi najbolj ustrezal profilu tekmovalca v krosu? Ima kdo v svojem smučanju tekmovalne elemente, ki vam padejo v oko?

Za nikogar ne bi mogel trditi, da je povsem izdelan za smučarski kros. Morda vas bom presenetil, a še najbližje je Žan Kranjec.

Najbolj umirjen med vsemi …

Res je. A po drugi strani tudi izjemen tehnični smučar. Kros pa je v zadnjih letih postal zelo tehnična disciplina. To ni več razbojništvo in tekmovanje v tem, kdo ima večja "jajca". Daleč od tega. Ljudje imajo o tem napačno predstavo. Prav zaradi tega bi, če bi moral izbirati, s prstom pokazal na Kranjca.

Omenili ste vse bolj tehnično obarvanost smučarskega krosa. Tudi dresi so zdaj že na las podobni tistim v alpskih disciplinah. Se vam zdi, da disciplina izgublja tisti prizvok "freestyle"? Vas je to, tudi ob telesu, ki ni več tako prožno kot pred desetletjem, odgnalo od tega športa?

Dokler je šport mlad, se išče. Je progresiven. V zadnjih letih pa so vodstva smučarskega krosa na ravni Mednarodne smučarske zveze močno pešala. Disciplina potrebuje dobrega poglavarja. Ker tega ni bilo, so se kresala različna mnenja. Panoga se je začela izgubljati v smeri, ki mi ni všeč. Pri FIS so pod pretvezo varnosti začeli zmanjševati hitrost in krajšati skoke. In s tem je šport postal celo bolj nevaren. Zakaj? Na bolj počasni progi bo medsebojnih stikov nedvomno več. Konkretno, če bi štiri "frajerje" naenkrat spustili po kitzbühelski progi, mi verjemite, da se med seboj ne bi dotikali. Če pa se bodo znašli na otroški progi, se lahko zgodi "klanje".

Video: na današnji dan leta 2008 je prvič nastopil na tekmi svetovnega pokala v smučarskem krosu.

V čem se je torej vaša zadnja tekma leta 2020 razlikovala od prve leta 2008?

Elementi na progi so drugačni. Hitrost je manjša. Je pa res, da so tekme bolj televizijsko naravnane. Vse skupaj je videti lepše. Toda proge izgubljajo dušo. Postale so sintetične. Razlike so vse manjše. Včasih je bilo več raznolikosti. Kot bi bili tudi vsi smuki svetovnega pokala enaki. Zaradi tega izstopajo določeni tipi tekmovalcev. Vseeno pa ne dobimo odgovora, kdo je as, ki zna zmagovati na različnih terenih. Smučarski kros pa bi moral biti raznolik. Tako kot motokros.

A to je bil le eden od razlogov za slovo?

Bom malce pavšalen: vsega sem se malce naveličal. Dolga leta sem bi sam zadolžen za logistiko, iskanje pokroviteljev … Za vse. To me je iztrošilo. Nisem bil športnik, ki bi tri ure garal na treningu, nato pa počival. Ne, od jutra do večera sem delal. Za vse to človek potrebuje motivacijo. Jaz sem jo izgubil. Vsaj tisto najbolj pristno in močno motivacijo. Poleg tega na športno kariero gledam kot na obdobje življenja. Po koncu mora človek normalno živeti še 50 let. In dobro je, če v teh 50 letih nisi invalid. Nisem bil resneje poškodovan, "oglašal" pa se je hrbet. Začutil sem, da je to klic slovesa, čeprav vem, da prave formule za športno slovo pač ni. Kot bi nekdo zakonski par vprašal, kdaj je pravi čas za prvega otroka.

Odločitev ste naznanili 30. decembra. Toda v vas je dozorela že krepko pred tem. Mar ne?

Po koncu zadnje sezone sem menil, da je čas za umik. Upal sem še na zadnjo tekmo. Morda na svetovnem prvenstvu. Meril sem tudi na Innichen, kjer sem vedno rad tekmoval. Ko se je koledar postavil na glavo, sem se sprijaznil s tem, da sem se na zadnji tekmi poškodoval.

Foto: AP / Guliverimage

Kaj pa tistega leta 2008? Je bila selitev v smučanje prostega sloga za vas še ena v vrsti adrenalinskih dogodivščin, torej nekakšen štos?

Od alpskega smučanja sem se poslovil, ker je bilo vse okolje zaradi mojega načina razmišljanja preveč konservativno. Vedno sem bil divji deček. Iskal sem se. Celo tako, da sem se v Ljubljani vpisal na študij menedžmenta. Hitro sem seveda spoznal, da nisem pisarniški tip človeka. Iskal pa sem se tudi v različnih športih. In tako sem pristal v smučarskem krosu. Bil je dovolj "odpičen", a po drugi strani tudi dovolj resen. Potegnilo me je. Nisem si nikoli predstavljal, da bom postal tako dober. Sem pa trmast in preračunljiv človek. Ko se podam na neko pot, se ji bom res posvetil. Predvsem pa vedno vem, da bom le sam sebe naredil boljšega. Nikoli nisem čakal na trenerje.

Sportal Mala šola Filipa Flisarja

Toda obstaja velika razlika med tem, da je nekdo v nekem športu dober, in tem, da nato ta šport postane služba in način življenja, za nameček še v disciplini, ki v Sloveniji ni imela prave veljave?

Splet dogodkov. Dobri nameni vedno najdejo dobro pot. Sestavilo se je. Bil sem dober, hkrati pa kot človek tudi odprt in iskren. Najprej sem nanizal dobre rezultate, name pa so ljudje postali pozorni tudi zaradi mojega značaja. Verjetno so bili prelomni tisti brki. Kar naenkrat sem postal medijsko prepoznaven obraz. Ljudje so me radi poslušali in gledali. Zato imam, ko me ljudje vprašajo, na kateri rezultat sem najbolj ponosen, že pripravljen odgovor. Najbolj ponosen sem na to, da sem šport, ki ga ni nihče poznal, brez pomoči menedžerjev, političnega zaledja ali korupcije spravil na nacionalno televizijo. Kako? S trdim delom, preprostostjo in lastno pojavnostjo.

Foto: Sportida Na olimpijskih igrah leta 2008 v Vancouvru ste presenetili z osmim mestom. Kot mladenič brez brkov. Bi dejali, da tudi kot športnik brez izdelanega imidža?

Leta 2012 smo si v karavani svetovnega pokala, povsem spontano, puščali rasti brke. Ko sem se vrnil s severnoameriške turneje, sem bil povabljen na podelitev nagrade za športnika Maribora. Stal sem pred ogledalom in gledal tiste uboge brke. Nisem si bil všeč. Skoraj sem jih že pobril. ''Pa ne boš jih,'' sem si dejal in si tiste tanke brčice nekako zavihal. Na fotografiji s tedanjim županom Francom Kanglerjem sem bil res smešen. Kar nekaj … A led je bil prebit. In zgodba je šla naprej. Nanizal sem nekaj vrhunskih rezultatov in osvojil mali kristalni globus. Takrat sem doživel dokončen medijski preboj. Kdo je Filip Flisar? Tisti z brki!

Nato ste brke, hočeš nočeš, morali imeti.

'Kaj te naj," sem se spraševal, ko mi je postalo jasno, da so pač brki zdaj postali moj zaščitni znak. Da, postalo mi je jasno, da je to del mene. Dobra "fora". Še danes me kdo vpraša, zakaj jih nimam več.

Brado torej lahko razumemo kot mehki prehod v neko novo obdobje …

Tako nekako, ja. Postal sem starejši, bolj zrel. Pri nekem javnem liku pač ne moreš vztrajati v nedogled.

Foto: Reuters

Pravzaprav pa še danes tržite sebe, svoj obraz. Kje je torej danes Filip Flisar?

Odprtih imam kar nekaj projektov. Še naprej dobro sodelujem z Elanom, tako na ravni trženja kot smučarsko-testni ravni. Tudi Red Bull ostaja moj partner. Verjetno se spomnite mojega smučanja po Mariboru s tako imenovanim "jetpackom". V tem sem dober. V tem uživam. Takšne in podobne stvari bi rad počel. Prav ta teden smo nekaj ušpičili na Kaninu. Imam še nekaj pokroviteljev in se dogovarjam za konkretne projekte. Več težko izdam. A poskušam iztržiti to, za kar sem se dolgo boril.

Toda vrednost osebne blagovne znamke športnika je minljiva. Vas je strah obdobja, ko bo zbledela ta medijska podoba Filipa Flisarja?

Ne gre za strah. Gre pa za dejstvo, o katerem razmišljam. Zaradi tega sprejemam tudi posle, ki niso grajeni le na moji podobi. Služiti s tem je precej preprosto. Je pa, kot pravite, minljivo. Poskušal bom ostati viden. V igri. Še nekaj let. Obenem pa orjem ledino na drugih področjih, na katerih ne bom potreboval svojega obraza.

Foto: MaPa Ampak znanje?

Vsekakor ne bom povsem izstopil iz športa. Trener sicer ne bi bil. Velika škoda pa bi bila, če vsega znanja, ki ni povezano le s smučanjem, temveč tudi s tem, kaj vse je potrebno, da športnik postane vrhunski, ne bi unovčil. Znanja mi namreč nihče ne more vzeti. To je intelektualna lastnina in največja človeška vrednota. Grem torej po logičnem zaporedju. Najprej torej izkoriščam svoj obraz in telo, nato bom še znanje.

Že sami ste odgovorili na vprašanje, na kaj ste najbolj ponosni. Da najbolj obžalujete olimpijski nastop v Sočiju 2014, je prav tako znano. Kaj pa vsa slika?

Pod črto, če jaz ne bi bil zadovoljen s svojo kariero, ne vem, kdo bi lahko bil. Ker ste me kot novinar spremljali že v zgodnji fazi te poti, boste verjetno znali pritrditi, da mi ni bilo lahko. Pogosto sem bil sam za vse. Prav zaradi tega je vse, kar sem dosegel, fenomenalno. Pa še brez težjih poškodb sem jo odnesel. Poleg tega sem spoznal fantastične ljudi. Veliko sem se naučil. Iz tekmovalnega športa sem torej odkorakal zadovoljen.

Dotaknimo se teh težkih obdobij, ko je bil vsak evro dobrodošel. Ste takrat sprejeli kakšno partnerstvo, ki ga danes ne bi? Ste bili vedno dosledni in načelni?

Nikoli nisem oglaševal stvari, ki jih nisem čutil. To pač ne bi bil več jaz. Seveda, kakšna stvar ti je bližje, druga manj. Največ klicev, ki sem jih moral zavrniti, je bilo od ponudnikov športne prehrane. Ne, nisem mogel oglaševati hrane, ki je ne jem. Nisem se prodal, pa čeprav mi je bilo včasih zelo težko. Večkrat sem bil tudi na robu predčasnega konca poti.

Foto: Samo Vidic/Red Bull

Kdaj je bilo najbolj kritično?

Leta 2012 smo Saša Farič, Anglež Peter Whelan in jaz oblikovali svojo ekipo s trenerjem in serviserjem. Z vseh strani smo zbrali denar. Prišli smo v Alpe d'Huez. Na treningu je Saša grdo padla in po zlomu kolka končala sezono ter pozneje tudi kariero. Postalo mi je jasno, da v naši ekipi ni več finančne računice. Petru sem povedal, da bo to, kot kaže, tudi moj konec. Naslednji dan sem prvič v karieri zmagal. Denarno nagrado sem takoj razdelil med trenerja in serviserja. To sta bila Aljoša Planteu in Slavo Mulej. In smo šli naprej. Če na tisti tekmi ne bi zmagal, se danes verjetno ne bi pogovarjali. Pa sami veste, kako nepredvidljiv je šport. Lahko bi padel, lahko bi se kdo zaletel vame, lahko bi se serviser uštel, lahko bi odpadla tekma … Veliko scenarijev. Po vseh bi bilo moje kariere konec. S tisto zmago pa se je nadaljevala.

Govorila sva o znaku "stop" za določene partnerje oziroma pokrovitelje. Kaj pa mediji? Veljali ste za vselej dostopnega, zgovornega … A verjetno obstajajo vprašanja, na katera ne boste odgovorili.

Tudi moje zasebno življenje je bilo pogosto zelo odprto. Nič ne skrivam. Povem vse. Živim, kot živim. No, če pa se pojavijo družinske težave, o tem ne govorim. Tega v življenju res ne potrebujem. Pa se je dogajalo. Večkrat. Že pred leti so me klicali novinarji in spraševali, zakaj sva se z Moniko razšla. Sedela je ob meni, pa sem jo v smehu vprašal. Mediji torej pogosto pograbijo neke govorice, jim kaj dodajo … Zato o tem pač ne govorim.

Govorili pa ste po incidentu na Ptuju, ko ste poškodovali policijsko vozilo. Takrat ste se za svoje vedenje opravičili in dejali: "Ni vedno preprosto biti Filip Flisar."

Tisto je bila zame draga šola. Še vedno trdim, da sem pač le človek. Vsi delamo napake. Tudi grobe. Jaz pa sem javna osebnost. In verjemite mi, da včasih res ni preprosto. Še posebej v specifičnih okoljih, na primer v pustnem šotoru na Ptuju, kamor pridejo žejni Haložani. Ko te vlečejo, kot bi bil njihov pes, se derejo, ob tem pljuvajo v obraz in te sprašujejo, zakaj sploh še smučaš, je težko ostati miren. Imam visok prag strpnosti. A ko je presežen, je pač presežen. Prepoznavnost je zato zelo dvorezen meč. Opisani primer je ena stran rezila. Po drugi pa ti omogoča, da narediš zelo plemenite strani. Obiskal sem bolnišnico v Ljubljani, kjer je otrokom do konca življenja ostal le še kakšen teden. Jaz sem jim ga s svojim prihodom polepšal.

Foto: Sportida

Ste se na splošno navadili na pogoste poglede na ulici in šepetanje v trgovinah?

Moral sem se. Vem, da sem na očeh, ko se pojavim. Kot rečeno, obstajajo slabe strani tega. Pa tudi dobre. Zase pravim, da nimam večjih težav, ker sem v nastopih iskren. Če bi igral nekega sterilnega tipa, bi kdo ob pogledu name s "špricarjem" v roki zgolj debelo pogledal. Tako pa si rečejo: ''Eh, Štajerec je, vsake toliko spije kakšen kozarec!" Roko na srce, kdo ga ne?! Če si občasno privoščim deci vina, to še ne pomeni, da sem vsak petek pijan.

V zgodovino ste se zapisali kot najbolj uspešen slovenski smučar prostega sloga. Ste pa tudi eden od številnih alpskih smučarjev, ki so se umaknili pred vstopom v svetovni pokal. Danes sicer na alpsko kariero lahko gledate kot izvrstno popotnico. Kaj pa takrat? Ste umik iz smučarskega sveta dojemali kot neuspeh?

Star sem bil 21 let. Premlad, da bi lahko iz smučanja potegnil poln potencial. Bil pa sem svojeglav. Sem kreativec in uživač. Kot takšnega me je težko v nekaj prisiliti. Tako, recimo, nikoli nisem maral teka. Še manj intervalnega teka. Vedel pa sem, da lahko podoben učinek dosežem z delom na BMX-progi ali čim podobnim. Govorim o dejavnosti, ki mi je bolj pri srcu. Trenerji tega niso razumeli. Zanje sem bil tisti rdečelasi pankerski Štajerec z bulerji med samimi Gorenjci. Kriminalec. Redki trenerji so me razumeli. Trenerjev pa v reprezentanci pač ne moreš izbirati. Nismo se ujeli. Pa sem šel. Neuspeh? Ne, nasprotno. Uspeh, ker sem bil dovolj samoiniciativen, da sem se poslovil in se dokazal na drugi poti. Ne le to, pozneje sem prišel na trening s smukači v Čile in bil povsem konkurenčen. Morda sem s tem dokazal, da moje ulične procedure le niso tako zgrešene.

Pa se za konec dotakniva prav slovenskih smukačev, ki so bili letos deležni kar nekaj kritik. Predvsem na račun (ne)tekmovalnosti. Kako kot nekdo, ki materijo pozna bolje od velike večine, pojasnjujete to tekmovalno zavoro?

V primerjavi s številnimi, tudi trenerji, vem, od kod prihaja ta zavora. Športnik je kot otrok. Na takšen način ga tudi vzgajaš. Najprej mu kažeš pot. Ko je večji, mora skrbeti zase. Trenerji bi torej morali smučarje vzgajati tako, da bi na tisti vrhunski ravni vedeli, kaj potrebujejo. Nisem večji intelektualec kot naši smučarji. Tudi večji frajer nisem. Toda življenje me je potisnilo v to, da sem se moral sam narediti dobrega in ne čakati na druge. Slovenskim smučarjem to manjka. Vzgojeni so bili v napačnem sistemu. Preveč se zanašajo na trenerje. Zato so izgubljeni tudi tedaj, ko jih v roke prime dober trener. Ko pa je smučar star 30 ali več let, se težko radikalno spremeni. Da ne po pomete, ne trdim, da so fantje izgubljeni primeri. Je pa dejstvo, da ima vsak od njih svoje težave. Trener bi vsako od njih moral proučiti, jih razumeti in postati vodja.

Sportal Ozadje večera na Poljskem, ki se je spremenil v nočno moro #video

Sportal Trener, ki igra z odprtimi kartami: Radi bi slišali Zdravljico