Sobota, 27. 2. 2021, 6.32
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju: Izidor Šušteršič, glavni trener slovenskih deskarjev
Trener, ki igra z odprtimi kartami: Radi bi slišali Zdravljico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,22
1
Prihod v cilj, ki še vedno buri duhove
"Vsi naši fantje imajo na domačem svetovnem prvenstvu možnosti za kolajno in zmago, hitri so in to so letos že dokazali. Vsi trije so "on fire", kot bi rekli. Vse možnosti so odprte. Zelo vesel bom, če bomo na Rogli poslušali Zdravljico," pred vrhuncem sezone za alpske deskarje poudarja glavni trener slovenske reprezentance Izidor Šušteršič. Dotaknil se je tudi šoka ob številnih okužbah z novim koronavirusom znotraj ekipe, usodi slovenskega deskanja in famoznem razpletu olimpijskega polfinala v Pjongčangu.
Z glavnim trenerjem slovenskih deskarjev Izidorjem Šušteršičem smo se pogovarjali le nekaj minut za tem, ko je Ema Klinec v Oberstdorfu postala svetovna prvakinja v smučarskih skokih, nekaj ur prej pa je Anamarija Lampič v šprintu osvojila bron. Lahko kaj takega uspe tudi Žanu Koširju, Timu Mastnaku ali Roku Marguču, ki imajo doma skupaj že šest medalj s svetovnih prvenstev, v prihodnjih dneh pa bodo imeli na Rogli priložnost, da svojo zbirko še okrepijo? Zmaga doma je ne glede na vse zmage drugje vendarle vredna največ.
44-letni Šušteršič, nekdanji deskar, danes glavni trener slovenske deskarske reprezentance, svojih odgovorov nikoli ne zavija v vato, čeprav priznava, da se je z leti naučil tudi bolj diplomatskega podajanja izjav. Pred svetovnim prvenstvom v alpskem deskanju na Rogli (1. in 2. marec) pravi, da je edino, česar si Slovenci želijo, to, da bi v cilju proge Jasa v ponedeljek ali torek poslušali Zdravljico, ki bi jo zavrteli njim v čast. To bi hkrati pomenilo, da bi Slovenija, če bi bili uspešni oba dneva, imela še četrtega ali celo petega svetovnega prvaka v paralelnih deskarskih disciplinah.
Do zdaj so zlato snežinko svetovnega prvaka osvojili Dejan Košir (2003), Rok Flander (2007) in Rok Marguč (2013), ta bo na Rogli lovil že svojo peto medaljo s svetovnih prvenstev. Šušteršič je nastopil na štirih svetovnih prvenstvih in treh olimpijskih igrah, leta 2018 je bil v Pjongčangu, kjer je Košir osvojil svojo tretjo olimpijsko medaljo, prisoten kot trener.
"Vsi naši fantje imajo na domačem svetovnem prvenstvu možnosti za kolajno in zmago, hitri so in to so letos že dokazali, tudi Marguč se je prebudil, tako da … vsi trije so 'on fire', kot bi rekli. Vse možnosti so odprte."
Na spletni novinarski konferenci pred svetovnim prvenstvom ste jasno dejali, da slovensko ekipo na prvenstvu zanima samo zmaga. Ste bili vedno tako odkriti? Tudi kot tekmovalec? Niste napovedi zavijali v celofan, češ da boste na tekmi dali vse od sebe?
Težko rečem, to bodo drugi povedali (smeh, op. p.), je pa res, da sem se naučil, da je včasih vseeno bolje biti nekoliko bolj diplomatski, saj se mi ne ljubi ukvarjati s posledicami. Res pa je, da rad povem tako, kot je, in da mi je včasih stanje težko olepševati, če pač ni lepo.
Kar zadeva napovedi pred svetovnim prvenstvom, pa je tako, da vsak, ki se uvrsti v izločilne boje najboljših 16, na koncu lahko tudi zmaga. Ne glede na to, da obstaja določen krog favoritov za zmago, do nje lahko pridejo praktično vsi, ki se bodo prebili v finalne boje, in pri tem so presenečenja vedno mogoča.
Vsi naši fantje imajo na domačem svetovnem prvenstvu možnosti za kolajno in zmago, hitri so in to so letos že dokazali, tudi Marguč se je prebudil, tako da … vsi trije so "on fire", kot bi rekli. Vse možnosti so odprte. Zelo vesel bom, če bomo na Rogli poslušali Zdravljico.
Proga Jasa na Rogli, kjer bomo prihodnji teden dobili nove svetovne prvake v paralelnih deskarskih disciplinah.
Se spomnite, kdaj ste izvedeli, da bo svetovno prvenstvo v Sloveniji? Ko so zaokrožile govorice, se je zdelo, da gre za šalo.
Mislim, da sem izvedel v času, ko se je skoraj cela naša ekipa okužila z novim koronavirusom, torej enkrat sredi januarja. Ampak takrat je šlo zgolj za govorice, ki jim nisem posvečal prevelike pozornosti. Govorilo se je, da bo prvenstvo v Švici, da bo v Bad Gasteinu in nato na Rogli, ampak jim nisem verjel. Po naravi sem tak, da verjamem šele takrat, ko vidim nekaj črno na belem. Mislim pa, da sem izvedel šele po javni objavi informacije, torej konec prejšnjega meseca.
Tim Mastnak, lastnik srebrne medalje z zadnjega svetovnega prvenstva v Park Cityju v ZDA, je dejal, da domača proga ne glede na to, da jo poznajo na pamet, ne prinaša bistvene prednosti. Pa vendar, kaj bi po vašem mnenju lahko bila prednost domačega terena? Navijači bodo letos prisotni le v virtualni obliki.
Delna prednost domačega terena je lahko to, da bom v ponedeljek jaz tisti, ki bo postavil progo na paralelnem veleslalomu, in da bo postavitev taka, kot so jo fantje trenirali.
Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Park Cityju je Tim Mastnak osvojil naslov svetovnega podprvaka v paralelnem veleslalomu.
Seveda pa mora biti postavitev proge še vedno takšna, da dopušča šov, hitre vožnje in akcijo ter da za zahtevne postavitve s triki, kot jih je na smučarskih tekmah nekoč postavljal Ante Kostelić in si s tem ustvaril sloves, niti ni možnosti. Če bi od 30 tekmovalcev v cilj pripeljala samo dva, to ne bi imelo nobenega smisla. Mogoče bi se tudi naši fantje ujeli v lastno mišelovko in to ne bi bilo prav pametno.
Bili ste tudi postavljavec slalomske proge v Moskvi, kjer je Žan Košir letos, skoraj neposredno iz karantene, osvojil 2. mesto. Očitno sta dobro skomunicirala, kakšne pasti prežijo na progi …
Res je, to, da progo postavlja trener, sicer ni vedno prednost, je pa lahko. Nekako velja, da deskarji, katerih trener postavi progo, načeloma zmagujejo. Želimo si, da bi se tudi mi držali tega pravila.
Žan Košir je letos v Moskvi na progi, ki jo je postavil prav Šušteršič, osvojil 2. mesto v paralelnem slalomu. Šušteršič bo na Rogli zakoličil veleslalomsko progo.
Ko govorimo o deskanju, večinoma govorimo o Koširju, Mastnaku in Marguču, kaj pa se dogaja v ozadju? Kaj je z njihovimi nasledniki? Jih sploh imamo?
Glede te teme sem zelo kritičen do dela na Smučarski zvezi Slovenije. Dejstvo je, da nimamo niti stalno zaposlenega trenerja B-ekipe, ampak sem sam. In na ta način se vzgajati naslednikov ne da.
Se pravi, dokler bo sistem nastavljen tako, kot je, ne bomo mogli kakovostno delati z nasledniki zdajšnje generacije. V to bo treba vložiti več denarja, več volje in organizacije, sam pa tega ne morem.
Vesel sem, da se je na primer Jernej Glavan po štirih letih, odkar sodelujeva, uvrstil v ekipo za svetovno prvenstvo. To je velik korak, ker vem, da se je v teh letih ogromno naučil in da ima na svetovnem prvenstvu, ker je manj tekmovalcev kot v svetovnem pokalu (po štirje iz vsake države ter svetovni prvak/prvakinja), priložnost, da se prebije do višjih mest.
Na svetovnem prvenstvu lahko nastopajo po štirje predstavniki ene države. Koširju, Mastnaku in Marguču se bo na paralelnem veleslalomu pridružil 21-letni Jernej Glavan. To bo njegovo prvo svetovno prvenstvo.
Enako velja za Črta Ikovica, ki bo na svetovnem prvenstvu nastopil na slalomski tekmi, medtem ko bo Glavan, ki je bil boljši v internih kvalifikacijah, dobil priložnost v paralelnem veleslalomu.
Sicer pa potrebujemo vsaj štiri leta, da nekoga, ki že zna deskati, naučimo nekaj več, pot do vrha pa je potem še kar dolga.
Potrebnega je ogromno sistematičnega dela. Mislim, da bi se tudi pri nas našlo veliko mladih, ki bi se ukvarjali z alpskim deskanjem, ampak če ni ljudi, ki bi z njimi delali, in ni sistema, potem iz tega žal ne bo ničesar.
Kaj pa mlajše generacije? Po Ikovicu, Glavanu …
Imamo še Gala Leskovarja, ki bo nastopil na svetovnem mladinskem prvenstvu, in Saro Goltes, ki bo tekmovala tako na mladinskem kot na članskem svetovnem prvenstvu, potem pa se zgodba, kar zadeva alpsko deskanje, bolj ali manj zaključi.
Na zvezi bodo morali razmisliti, kaj želijo z alpskim deskanjem sploh storiti. Če ni ljudi in postavljenega sistema, potem naš šport žal ne more živeti.
24-letni Črt Ikovic bo na SP dobil priložnost v slalomu.
Kaj pa na splošno? Kako priljubljeno je alpsko deskanje drugod? Se večina mlajših generacij usmerja v deskanje prostega sloga?
Mislim, da je deskanje bolj priljubljeno kot alpsko smučanje. Če primerjamo, koliko ljudi imamo na štartni listi na mladinskem svetovnem prvenstvu v alpskem deskanju in koliko v alpskem smučanju, potem vidimo, da je številka pri deskanju precej višja.
Alpsko deskanje je v Aziji in Rusiji brez dvoma v porastu. Tam je ogromno zaledja v deskanju … in konkurenca je velika.
Sara Goltes bo edina slovenska predstavnica na Rogli.
Deskanje je največ pozornosti slovenske javnosti in medijev dobilo z olimpijskimi medaljami Žana Koširja, dveh v Sočiju leta 2014, kjer ste bili prisotni še kot tekmovalec, in tretjo leta 2018 v Pjongčangu. So te medalje prinesle kaj pozitivnega vašemu športu?
Gotovo! Prinesle so to, da nas javnost in mediji ne pozabijo. Odvisni smo namreč predvsem od največjih dogodkov.
No, čeprav moram priznati, da smo zadnja leta dokaj enakovredni smučarjem, vsaj kar zadeva na primer dogovarjanje s smučišči za izvedbo treninga ali zaposlitev v državni upravi. Fantom je uspelo dobiti močne sponzorje in tukaj se ne smemo pritoževati.
Kar pa zadeva pozornost okrog našega športa, pa jo moramo ob največjih uspehih čim bolj izkoristiti.
Košir po prihodu iz Pjongčanga, kjer je osvojil svojo tretjo olimpijsko medaljo.
Se vam zdi, da so bili fantje zadnji teden pred svetovnim prvenstvom preveč obremenjeni z medijskimi obveznostmi?
Medijskih obveznosti ne bi nikoli smelo biti preveč. Moje mnenje je, da kadar te novinar želi za pogovor, mu moraš biti na voljo, od te pojavnosti v medijih nekaj dobijo tudi sponzorji.
Seveda so rezultati super, ampak mediji so tisti, ki informacije o tem ponesejo širše. Ključna so tudi družbena omrežja. Simbioza je tukaj zelo pomembna.
Vrniva se za trenutek v leto 2018, na olimpijske igre v Pjongčang, kjer je Žan Košir v polfinalu izgubil obračun z domačinom Leejem Sanghojem. Odločala je stotinka sekunde. Večini se je takrat zdelo, da je šlo za nepravično odločitev, da je Košir prvi pripeljal v cilj. Kaj se je takrat dogajalo v ozadju? Kje ste vi bili v tistem trenutku?
Bil sem na štartu in spomnim se, da so mi iz cilja javili, da naj si pogledamo počasen posnetek prihoda v cilj in vložimo protest.
Nemudoma sem odšel do tehničnega delegata in zahteval ogled posnetka, pa tega nisem dočakal. Rekli so mi, naj se takoj umaknem s štarta, pa sem vztrajal, da imamo pravico vsaj do protesta, če že do drugega ne.
Kdo je v polfinalu na olimpijskih igrah v Pjongčangu hitreje prečkal ciljno črto? Košir ali Korejec Lee Sangho?
Priznam, da sam takrat nisem poznal pravila o A- in B-celici v cilju, niti nisem o tem dobil nobene razlage. Ne vem, mogoče bi to morali pozneje za zeleno mizo izpeljati drugače, pa se to ni zgodilo. Spomnimo samo na primer Anamarije Lampič, ki ji je uspelo s pritožbo na novoletni tekaški turneji.
Šel sem tudi do direktorja tekme in se pritožil, da pri času ne more obveljati odločitev žirije (Jury Decision), ampak da šteje samo čas. Razlago smo dobili šele pozneje, in sicer, da se pri merjenju časa upošteva spodnja merilna celica A.
Korejec je pač presekal spodnjo merilno celico v cilju, Žan pa jo je zgrešil in to je to. Žal fotofiniša v deskanju pač ni. Priznam, da ob tej odločitvi še vedno čutim dvom.
- Vsaka proga ima svoje merjenje časa, šteje le razlika med tekmecema.
- Na cilju posamezne proge sta A in B časomerilni napravi. A naprava je pozicionirana nižje kot B in le A naprava je merodajna.
Ko sem videl posnetek prihoda v cilj, se mi je paralo srce – Žan je bil v Pjongčangu v igri za zlato olimpijsko medaljo in z mojega stališča je razplet v polfinalu najhujša stvar, ki se nam je zgodila.
Kaj ste takrat rekli Koširju, ko je po tej odločitvi moral na štart malega finala in pozabiti na sanje o zlati olimpijski medalji, edini, ki mu še manjka? Predvidevam, da je bil precej razjarjen.
Takrat je bil z njim njegov trener Jernej Demšar, tako da nisva govorila, vem pa, da se mu je na štartu malega finala in boja za 3. mesto uspelo osredotočiti tako, kot to zmorejo samo vrhunski športniki.
Opravil je svoje delo in dobil medaljo ne glede na vse, kar se je dogajalo prej. Še enkrat, če vprašate mene, je bil Žan takrat zrel za zlato medaljo.
Katastrofa, kaj naj rečem. Še vedno se tako počutim.
Jeza zaradi polfinalnega razpleta v olimpijskem Pjongčangu.
In kako ste se počutili, ko se je po tekmi v Scuolu, kjer je Mastnak osvojil 3. mesto in je vse delovalo odlično, izkazalo, da je večina reprezentance pozitivna na novi koronavirus?
Uf, takrat pa sem se moral kar usesti, priznam. Kljub temu, da smo vseskozi vedeli, da nas to lahko doleti, in vmes skoraj že upali, da nas ne bo, je bil to precejšen udarec.
Mastnak je januarja v Scuolu osvojil 3. mesto, nekaj ur zatem so v slovenski ekipi odkrili prvo okužbo z novim koronavirusom. Z izjemo Šušteršiča in serviserja je zbolela celotna reprezentanca.
Najprej je bil v ekipi samo en pozitiven, naslednji dan pa skoraj že vsi. Veriga se je res zelo hitro vžgala. Zboleli so vsi, razen naju s serviserjem. Še vedno mislim, da je do okužbe prišlo v Švici v hotelu.
Tudi sama pot domov, ko nismo vedeli, ali bomo sploh lahko prečkali mejo, ali nas bo lovila policija ali ne, ali bi tisti, ki so bili takrat še negativni, lahko tekmovali v Bad Gasteinu, kjer smo takrat že skoraj bili, ali ne. Skratka, položaj je bil precej zapleten.
Preberite še:
1