Torek, 23. 2. 2021, 15.55
3 leta, 9 mesecev
Pred svetovnim prvenstvom v deskanju na Rogli
Celjan številnih talentov v slovenski deskarski karavani
Sebastjan Weber je fenomen v slovenski deskarski vrsti. Ne samo, da je trener B-ekipe in pomočnik glavnega trenerja A-ekipe slovenskih deskarjev Izidorja Šušteršiča, v prostem času je tudi bobnar, v Muzeju novejše zgodovine v Celju pa se posveča raziskovanju popularne kulture. Med drugim je tudi kustos razstave Za domovino z rockom naprej.
Ampak zgodba se je začela s snegom. "Od nekdaj sem bil rad na snegu," pravi 40-letni Sebastjan Weber, ki smo ga natanko teden dni pred svetovnim prvenstvom na Rogli obiskali na njegovem delovnem mestu v Muzeju novejše zgodovine Celje.
"Oče me je na smuči postavil pri dveh letih, dveh in pol, prve zavoje sem napravil na hribu za domačo hišo v Celju. To je bilo nekje leta 1983 ali 1984, ko je bilo bordanje še v povojih. Na desko sem stopil šele v srednji šoli in zdelo se mi je prepozno, da bi se takrat lotil neke resnejše tekmovalne kariere. Bordanje je zame bolj kot to pomenilo odmik od klasike, kot je bilo takrat na primer alpsko smučanje. Tudi na drugih področjih sem vedno iskal in ubiral nekoliko drugačne poti."
Deskanje je precej hitro usvojil. "Začel sem na nekoliko starejši deski, sčasoma sem začel tekmovati, večinoma na klubski ravni, nikoli pa tako resno, da bi tekmoval na tekmah najvišjega ranga."
Po razmisleku se je odločil za glasbo
Nekje pri koncu srednje šole se je moral odločiti, ali se bo deskanja lotil resno ali pa bo ostal zgolj na ljubiteljski ravni. "Takrat sem poleg deskanja imel še eno ljubezen, glasbo, igral sem bobne v nekem bendu. Zelo po najstniško smo začeli sanjati o rokerski karieri in takrat sem dal prednost glasbi. A vseskozi sem ostal zvest deskanju."
Pridobil je licenco za učitelja deskanja in učil v vsem obdobju študija – diplomiral je na fakulteti za etnologijo in antropologijo, nato pa, oborožen s številnimi izkušnjami, postal še trener deskanja.
Kar deset let je bil trener mlajših kategorij v Alpski šoli na Rogli, od 8 do 13 let, in leta 2019 postal trener B-reprezentance (Sara Goltes, Črt Ikovic, Gal Leskovar in Jernej Glavan).
Med dekleti bomo na Rogli imeli samo eno predstavnico, Saro Goltes, medtem ko dolgoletna reprezentantka Gloria Kotnik uživa v materinskih radostih.
Razpet med različne dejavnosti
Weber pravi, da ga deljenje pozornosti in energije med dva ali tri enako pomembne izzive, se pravi delo v muzeju, v glasbi in športu, ne moti, ravno nasprotno.
Med tednom v službi, ob koncu tedna in na dopustu na snegu
"Ker delam toliko različnih stvari, me to izpopolnjuje. Bolj sem zadovoljen, ker lahko prvo stvar povsem 'odklopim', ko se ukvarjam z drugo, in obratno. Šport in kultura se zelo lepo prepletala, čeprav se morda na videz ne zdi tako. Ugotovil sem, da sem tako še bolj kreativen in produktiven, kot bi bil, če bi se v življenju ukvarjal samo z eno stvarjo.
Tako pa sem med tednom v službi, konce tedna pa preživljam na snegu. Tudi ves dopust namenjam reprezentančnim obveznostim. K sreči imam dobrega direktorja (Tone Kregar, pevec skupine M2), ki to razume. Potovanja, na katera sem hodil prej, sem zdaj zamenjal za eno drugo potovanje, reprezentančno."
Pa vendar, če bi moral izbrati, za katero področje bi se odločil? "Mislim, da bi izbral tisto, kar je najbolj za dušo in kar bi lahko počel vse življenje. Torej ... Na bordu ne moreš biti, v muzeju tudi ne, tako da bi se odločil za glasbo, če bi že moral izbirati. A ker mi še ni treba, bom raje kar vztrajal pri vsem trojem. Vsaka stvar me izpolnjuje po svoje in sem zelo hvaležen, da lahko počnem vse troje."
Na odprtju razstave za Domovino z rockom naprej, ki jo je postavil prav Weber.
Za domovino z rockom naprej
Weber je med drugim kustos razstave Za domovino z rockom naprej, ki je lansko poletje pritegnila precej zanimanja javnosti, kot športnik po duši pa si želi pripraviti razstavo o športu na Celjskem. Glede na bogato zgodovino v deskanju, alpskem smučanju, judu, rokometu, košarki in še čem bo materiala več kot dovolj.
"V bližnji prihodnosti bo v našem muzeju zaživela velika stalna razstava, namenjena celjskemu športu. Sicer pa se ukvarjam tudi s popularno kulturo, z okoljem – poskušam biti čim bolj angažiran, temu pravim muzejski aktivizem. Menim namreč, da če imaš možnost nagovarjati ljudi za dobre stvari, je dobro, da skozi razstavo to tudi storiš. Ne samo, da z ljudmi deliš spomine, pomembno je tudi, da jih nagovarjaš z neko aktualno stvarnostjo. Da jim na primer ponudiš v razmislek, kakšno je na primer danes življenje v Celju in na kakšen način bi ga lahko izboljšali."