Peking 2022
Torek, 16. 3. 2021, 4.54
3 leta, 1 mesec
INTERVJU: Cristian Javier Simari Birkner
Smučarski posebnež, ki se rad vrača v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,39
Cristian Javier Simari Birkner
Kralj edinstvenih tekmovalnih dresov, za katerega je večinoma rezervirana zadnja štartna številka. Cristian Javier Simari Birkner, 40-letni argentinski alpski smučar, je tudi letos obiskal Kranjsko Goro ter si ob tem vzel čas za pogovor o svoji športni strasti, olimpijskih igrah ter nogometnih velikanih Lionelu Messiju in Diegu Armandu Maradoni.
V Kranjski Gori je bil zadnji v prvi veleslalomski vožnji, v slalomu pa je odstopil.
Kar 230 nastopov je že zbral v svetovnem pokalu. Pred leti je v kombinaciji v Kitzbühlu in Sočiju prišel celo do točk. V obeh primerih na tekmah, kjer ni bilo niti 30 uvrščenih. Da ni klasičen eksot, je pred 20 leti dokazal z dvema uvrstitvama med najboljšo trojico v evropskem pokalu. A čeprav je v zadnjem obdobju zanj pogosto rezervirano zadnje mesto, tudi v sobotnem veleslalomu pokala Vitranc ni prehitel nobenega tekmeca, pravi, da v karavani neizmerno uživa.
Podobno kot njegove sestre, ki so prav tako nastopale na tekmah najvišje ravni. Cristian Javier Simari Birkner, ki je lani dopolnil 40 let, je nastopil tudi na štirih olimpijskih igrah in 13 svetovnih prvenstvih.
Ste stari znanec pokala Vitranc. Kako blizu so vam podkorenske tekme?
Rad se vračam v Slovenijo. Spominjam se lanskega leta, ko sem bil že na poti, pa je bila sezona zaradi koronavirusa predčasno končana. Letos smo le dobili priložnost za tekmovanje, žal pa brez prisotnosti gledalcev. Pogrešam tisti vrvež okrog tekem svetovnega pokala.
Ste svojevrsten smučarski eksot. Letos še posebej, saj ste povsem sami.
Letošnja sezona je zame res stresna. Zaradi vseh teh ukrepov in omejitev sem večji del zime brez pomoči očeta. Toda … Rad smučam. Zaradi dovolj nizkega števila FIS-točk imam še vedno zagotovljeno mesto v svetovnem pokalu. Uživam, ko se lahko merim z najboljšimi na svetu. To bom počel, dokler bom lahko.
Kako je videti delovni dan volka samotarja?
Že pred zajtrkom opravim raztezne in ogrevalne vaje. Sledi selitev na tekmovalni hrib, kje opravim vožnjo za trening in se pripravim na tekmo. Po nastopu se znova vrnem v hotel, pojem kosilo in se preselim v smučarsko delavnico, kjer si pripravim smuči za naslednji dan. Nato me čakata še kondicijski trening in odhod na sestanek trenerjev. Po njem se še enkrat vrnem v delavnico in končam pripravo opreme.
Spomin na Soči 2014, kjer je na slovesnosti ob odprtju nosil argentinsko zastavo.
Kaj vas žene? Kaj je motivacija?
Bil sem še otrok, ko sem se na tekmi svetovnega pokala v Madonni di Campiglio izmuznil pod ograjo in se ob podelitvi nagrad znašel med najboljšimi alpskimi smučarji na svetu. Alberto Tomba je bil glavna zvezda. Tudi Jure Košir je bil dober. Kot mlad smučar sem si dejal: "To bi rad počel v življenju!" Pridno sem smučal, napredoval in prišel do svetovnega pokala, svetovnega prvenstva in olimpijskih iger. Smučanje je postalo del mojega življenja. Nisem le smučar. Sem tudi trener. Na tekme svetovnega pokala bom poskušal popeljati še kakšnega tekmovalca. Meni telo včasih že namiguje, da bi se moral ustaviti. Čutim bolečine v hrbtu in kolenih. Lani sem se tudi poškodoval. Toda motivacija ni vprašljiva. Naj vam odgovorim kar s primerom s petkovega preizkusa tekmovalne proge. Ko sem presmučal odlično pripravljeno strmino, sem si dejal: "Le kako bi prišel do takšne proge, če ne bi bil tekmovalec?" To so posebna čustva. To me osrečuje.
A takšna zabava ni poceni …
Imam brezplačnega trenerja. To sem jaz. No, trenerstvo pa je tudi sicer moj poklic. Vodim otroke, organiziram vadbo, urejam njihove smuči, delim nasvete … S tem pokrijem velik del stroškov.
To je delo moje sestre. Na njem je upodobljen mate, naš tradicionalni napitek. Pili so ga južnoameriški domorodci. Ko so prišli španski osvajalci, so jih pričakali goli. Pili pa so mate, ki je neke vrste zeleni čaj. Dolga leta ni imel dobrega slovesa, saj so bile družine visokega razreda španske. Toda v zadnjih 20 ali 30 letih je to postala nacionalna pijača. Če boste prišli v argentinsko družino, vam bodo ponudili mate.
Vas bomo videli tudi na olimpijskih igrah v Pekingu?
Odločitev ni le v mojih rokah. Potrudil se bom, da se uvrstim. Prepričati pa bo treba tudi argentinsko smučarsko zvezo in olimpijski komite. Oni bi verjetno na Kitajsko raje poslali mlajše. A dejstvo je, da sem še vedno najboljši argentinski smučar. Bomo videli. Zanesljivo pa vas prihodnje leto znova obiščem v Kranjski Gori.
Foto: smučarska "monda pista" Simarija Birknerja
Kakšen pečat so na vas pustile olimpijske igre?
Olimpijske igre so mit. Največji športni dogodek. Ponos vsakega športnika, da lahko brani barve svoje države. Zato sem bil zelo vznemirjen, ko sem leta 2002 v Salt Lake Cityju prvič dobil priložnost. Deloma so igre vsekakor izpolnile moja pričakovanja. V spomin se mi je vtisnila predvsem slovesnost ob odprtju. Prvič sem se srečal tudi s pozornostjo medijev. Še argentinski novinarji, ki se večinoma požvižgajo na alpsko smučanje, so me zasuli s prošnjami za intervjuje. Pozornosti sem bil deležen tudi na tekmah. Sem se pa lahko na lastne oči prepričal, da države, kot naj bi velevalo olimpijsko načelo, še zdaleč niso enakovredne. Razvite smučarske nacije so se nastanile ob vznožje tekmovalnih prog. Jaz sem bival v olimpijski vasi. Argentinci smo imeli tri trenerje. Gledal sem Avstrijce, ki so jih imeli 30 ali 40.
Sestre Maria Belen, Macarena, Angelica in vi. Prihaja še kakšen Simari Birkner?
Imamo kar veliko družino. Kdo ve, morda zgodbe res še ni konec. Imam dva nečaka. Prvi smuča za Argentino, drugi za ZDA.
Kdaj ste bili nazadnje v Argentini?
Oktobra 2019. Nato se je pojavil koronavirus. Prvič v življenju sem poletje preživel v Evropi. Upam, da se bom lahko čez nekaj tednov vrnil. Iz evropske v južnoameriško zimo.
Kaj najbolj pogrešate?
Rad imam Evropo. Italija je moj drugi dom. Skoraj prvi. Toda pogrešam prijatelje, hrano, sorodnike in tisti bolj sproščen način življenja.
Kaj pa nogomet?
Seveda ga pogrešam. Televizijsko spremljanje tekem s praznih štadionov ne daje tistih pravih užitkov. Moj klub je sicer River Plate.
Verjetno je za Argentinca neumno vprašati: Messi ali Ronaldo?
Bili bi presenečeni, koliko Argentincev bi se odločilo za Portugalca.
Lionel Messi je zanj številka ena, čeprav se, kot pravi, prav vsi Argentinci s tem ne bi strinjali.
Zakaj?
Vprašajte njih. Jaz sem domoljub, zato se moj odgovor glasi Lionel Messi. Sicer pa gre za dva nogometna genija, toda tudi dva različna sloga nogometne igre. Pri Messiju mi je všeč, da se bori za vsako žogo. Ne pada, ne zvija se, ne krili z rokami proti sodnikom. Ronaldo je izjemno tekmovalen. Messi pa zares uživa v nogometu. To se tudi vidi. Jasno, ima visoko plačo. Toda predvsem igra zaradi ljubezni do nogometa. Kot športnik to zelo spoštujem. Je zvezdnik, ki pa to najraje ne bi bil.
Ste tudi dovolj stari, da ste spremljali del kariere Diega Armanda Maradone. Vas je njegova smrt zelo prizadela?
To so bili za Argentince žalostni trenutki, toda, žal, ne povsem nepričakovani. Nekako smo se kar deset let pripravljali na to, da nas bo doletela ta vest.
S kakšnimi besedami bi opisali njegov status v Argentini?
Cerkev in Maradona. Njegov vpliv je bil izjemen. Tudi trenutek je bil pravi. Po letu 1982 se je Argentina pobirala po falklandski vojni in hudi vojaški represiji. Maradona je dal ljudem upanje. Pomagal je odmisliti vse težave. Tako vplivnega moža iz sveta športa si danes ne predstavljam več. Vem pa, da je imel mitski status tudi v Italiji. Predvsem v Neaplju. Prišel je v revno mesto, prežeto z mafijo. Klub je bil skromen. Z njim so se dvignili.
